New World (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: J. Koreja
Leto: 2013
Žanri: Triler
Dolžina: 134', Imdb
Režija: Park Hoon-Jung
Scenarij: Park Hoon-Jung
Igrajo: Hwang Jung-Min, Lee Jung-Jae, Choi Min-Sik, Park Sung-Woong, Song Ji-Hyo, Choi Il-Hwa 

Končno se je zgodilo tudi to. Po kdove koliko mesecih filmskih razočaranj iz Južne Koreje se je na mojem meniju znašel film, ki upravičuje visoko mesto, ki ga korejski film zaseda na moji osebni lestvici. Vse tja od Musanskih dnevnikov (Musanilgi, 2010), o katerem sem pisal konec leta 2012, sem se z muko prebijal skozi aktualno južnokorejsko ponudbo, vtisi pa so bili zgolj povprečni ali tako slabi, da o večini teh filmov niti nisem pisal. No, zdaj je tukaj slikosuk, ki si brez dvoma zasluži omembo in pohvalo, zadovoljstvo pa je toliko večje, ker ta odlični predstavnik korejskega filma prihaja iz meni ljubega gangsterskega žanra. New World podpisuje Park Hoon-Jung, ki je po razmeroma neuspešnem prvencu The Showdown (Hyultu, 2011) dokazal, da ni zgolj nadarjen scenarist, ampak tudi več kot spodoben režiser. Še malce se bomo zadržali pri Parkovem scenarističnem udejstvovanju, saj govorimo o človeku, ki je scenaristično opremil megauspešnico Videl sem hudiča (Akmareul boatda, 2010), isto leto je po njegovem scenariju bil realiziran zelo solidni krimi-triler The Unjust (Budanggeorae), oba pa sta že bila omenjena na tem blogu. 

Novi svet se odpre s prometno nesrečo, v kateri umre človek, ki že na prvi pogled pušča vtis pomembnega moža. Sprva pomislimo, da gre za poslovneža in mrtvec je pred smrtjo res sedel v direktorskem stolčku mogočne korporacije Goldmoon. No, pokojnik je formalno-pravno resda poslovnež, toda naši pogledi na njegovo funkcijo se spremenijo s spoznanjem, da je Goldmoon v resnici le legalni paravan za največjo mafijsko organizacijo v Južni Koreji. Goldmoon je krovna mafijska organizacija, njeni delničarji pa so največji mafijski klani s Korejskega polotoka. S smrtjo prvega moža je organizacija obglavljena, zato znotraj mafijskih struktur potekajo resne priprave na izredne volitve, v katerih bo izbran novi predsednik. Resne možnosti za zmago imata le dva kandidata: brezkompromisni in izjemno vplivni Lee Joong-Goo (Park Seong-Woong) je že omrežil večino šefov z volilno pravico, toda Jung Chung (Hwang Jung-Min) je od nekdaj bil ljubljenec pokojnega predsednika in človek, ki pooseblja, če temu smem tako reči, tradicionalne mafijske vrednote. Njegova desna roka Ja-Sung (Lee Jung-Jae) je zanesljiv mož in eden redkih, ki mu Jung Chung brezmejno zaupa. Toda nihče ne ve, da je Ja-Sung je infiltrirani detektiv, ki že celo desetletje igra dvojno igro in se prebija po mafijski lestvici navzgor. Njegovo identiteto pozna le nekaj ljudi: generalni direktor policije, policistka pod krinko, s katero se Ja-Sung občasno srečuje in poročnik Kang (Choi Min-Sik), ki od samega začetka vodi celotno operacijo. 

Tudi Hollywood občasno ponudi kakšen naslov, ki lahko zadovolji mojo dušo in ker me korejska produkcija zadnje čase vedno bolj spominja na Hollywood, sem že po zakonu verjetnosti pričakoval nastanek filma, ki se bo kakovostno dvignil iznad sivega povprečja. Takšno razmišljanje je materializirano v naslovni stvaritvi, polnokrvnem blockbusterju, ki združuje tisto najboljše, kar nam lahko ponudi studijski sistem snemanja filmov: vrhunsko kakovost produkcije, vrhunsko igralsko zasedbo in vrhunsko obrtno spretnost v združevanju odličnih predispozicij. Pri realizaciji takšnega projekta ključno vlogo igra vizija avtorja -- človeka, ki mora imeti dovolj znanja in kreativne svobode, da svojo vizijo pretoči v filmsko zgodbo na takšen način, da zadovolji komercialne kriterije in obenem ne zanemari formo in vsebino. Olajševalna okoliščina je vsekakor to, da je Park Hoon-Jung snemal po lastnem scenariju, saj je tako možno že med pisanjem v glavi vrteti prizore in si predstavljati, kako zadevo sploh izpeljati. Izhodišče je vsekakor bilo dobro, saj mu je uspelo spisati dobro zatesnjen, z detajli bogat scenarij, ob katerem tudi tisti pikolovski gledalci ne bodo našli veliko napak. Na tem zelo solidnem temelju je režiser Park zgradil zelo dinamično in perfektno tempirano zgodbo, ki gledalca hitro posrka v dogajanje in mu potem do odjavne špice ne dovoli opuščanja. Koncentracija je ves čas visoka, časa za postranske dejavnosti enostavno ni. 

Če se vam ob ogledu filma kava v šalici popolnoma shladi, potem je to dobro znamenje. No, mogoče ne toliko za tiste, ki svojo kavo pijejo mrzlo, zame, ki jo najraje zaužijem toplo, pa vsekakor. In če se ob tem režiserju posreči posneti kakšen antologijski prizor, kot je Parku uspelo s prizorom v dvigalu (brez skrbi, ne morete ga zgrešiti), med katerim sem se od navdušenja v svojem domačem fotelju podzavestno premikal sem in tja, je to skoraj vse, kar potrebujem od filma. Igralski nastopi so na fantastični, kar je do neke mere pričakovano, glede na kvaliteto igralske zasedbe. Pohvalo si zaslužijo vsi, od legendarnega Choi Min-Sika, ki ga mnogi doživljamo kot nekakšen zaščitni znak južnokorejskega filma, mladega Jung-Jae Leeja, ki ste ga mogoče že registrirali v rimejku Gospodinja (Hanyo, Im Sang-soo, 2010), do izjemnega Hwang Jung-Mina (opažen v že omenjenem The Ujust), ki je po moji oceni pokazal največ in ustvaril lik, ki ga ne bom zlahka pozabil. Novi svet sicer ne odkriva novih teritorijev na področju gangsterskega filma. Podobne reči smo že gledali v odlični hongkongški trilogiji Infernal Affairs (Mou Gaan Dou), določene vzporednice pa je mogoče povleči s številnimi sorodnimi filmi.  Park tako kot Trantino dobro pozna filmsko zgodovino in je sposoben stare ideje lepo prilagoditi aktualnemu trenutku in jih potem na dovolj svež in zanimiv način ponuditi gledalcu. V tem ne vidim nič spornega in moja edina pripomba leti na nepotreben in zelo površen subplot, ki se ukvarja z zasebnim življenjem policista pod krinko. Kakorkoli, Novi svet je filmska Koreja kakršno ljubim in Park Hoon-Jung je nova kreativna moč, od katerega v prihodnosti pričakujem še več. 

Ocena: