Gatos viejos [Old Cats] (2010)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Old Cats
Država: Čile, ZDA
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 89' ,  Imdb
Režija: Pedro Peirano, Sebastián Silva
Scenarij: Pedro Peirano, Sebastián Silva
Igrajo:  Bélgica Castro, Claudia Celedón, Catalina Saavedra, Alejandro Sieveking

Sebastian Silva je po odlični Služkinji (La nana, 2009)  v sodelovanju s priznanim čilskim režiserjem in scenaristom Pedrom Peiranom posnel dramo Gatos viejos, ki je nekako ostala v senci uspeha, ki ga je režiser dosegel s Služkinjo. Kariera Sebastiana Silve jo neločljivo povezani s ko-režiserjem Pedrom Peiranom, ki je prispeval scenarij za Silvin prvenec La vida me mata (2007) in Služkinjo. Pierano je med drugim oscenaril tudi letošnjega čilskega nominiranca za tujejezičnega oskarja Ne! (No, Pablo Larraín, 2012). Silva se je letos vrnil s kar dvema filmoma: Magic Magic in Crystal Fairy sta že arhivirana, a ker ne maram preskakovanja sem sklenil, da bom šel kronološko in najprej videl naslovnega. 

Gatos viejos je zgodba o starejšem zakonskem paru, Isadori (Bélgica Castro) in Enriqueju (Alejandro Sieveking), ki se v družbi njunih mačk v miru in harmoniji prebijata skozi pozna leta. Enrique se drži bolje, saj je njegovo zdravstveno stanje veliko boljše od Isadorinega. Poleg težav s kolkom, ki ji močno otežuje gibanje (največja ovira so stopnice), Isadori vedno bolj nagaja demenca. Včasih se bolezen manifestira v pogovoru z namišljenimi sogovorniki, občasno pa njeni možgani enostavno zmrznejo in jo paralizirajo na nekem mestu, osredotočen na kak nepomemben detajl. Tistega jutra zakonca zbudi telefonski klic Isadorine hčerke Rosario (Claudia Celedon), ki se pravkar vrnila iz potovanja po Peruju. Mati očitno ni najbolj navdušena nad hčerkinim obiskom in nejevoljno predvideva, da Rosario, tako kot vedno, potrebuje denar. In ko se malce kasneje Rosario pojavi na vratih je jasno, da se ni zmotila. Hčerka, ki s težavo skriva svojo kokainsko odvisnost, je tokrat šla celo korak dlje: od matere zahteva naj ji prepiše stanovanje, ona pa ji bo našla primernejše nadomestno stanovanje v pritličju, ki bo veliko prijaznejše do njenih neubogljivih kolkov. Hčerkina zahteva sproži burno, s čustvi nabito razpravo, ki nam počasi razkriva naravo njenega in materinega odnosa.

Sposoben filmar lahko iz katerekoli teme naredi dober film. Družinski odnosi so neizčrpen vir zanimivih zgodb, ki na prvi pogled mogoče ne delujejo pretirano zanimivo, a v rokah spretnega pripovedovalca postaja spoznavanje dinamike teh odnosov nadvse hvaležno filmsko gradivo. Osnovni motiv naslovne stvaritve je seciranje odnosa starš-otrok in prevpraševanj teh relacij. Iz prakse vemo, da ti odnosi nikoli niso tako preprosti in tudi v tej zgodbi je tako. Po razkritju dejanskega razloga, ki jo je pripeljal na popoldanski obisk k materi, je negativen stav, ki ga gojimo do hčerke z vsakim naslednjim dejanjem in izgovorjeno besedo močnejši, vcepljeni zaščitniški nagoni pa nas brezrezervno postavljajo na stran nemočne, dementne starke. Ko hčerka v histeričnem izbruhu užaljenosti za hip izgubi kontrolo in iz besed preide na fizično argumentiranje svojih čustev, je prezir, ki ga čutimo do nje, na vrhuncu. Na tej točki je dosežen eden izmed čustvenih vrhuncev filma, naša pričakovanja glede nadaljnjega razvoja dogodkov pa postanejo izrazito pesimistična. In med tem ko na trnih pričakujemo končno razrešitev zgodbe, se v nekem trenutku zavemo, da se je zgodil prebrat, ki na novo vrednoti vse kar smo videli do tedaj. Režiserski dvojec s preprostimi prejemi v samem finišu mojstrsko uveljavi tisto staro idejo, o dveh plateh iste medalje. Za zaključek bi še izpostavil odlične igralske nastope celotne igralske zasedbe in kot zanimivost omenil, da sta 90-letne Bélgica Castro in Alejandro Sieveking resnična zakonca. Pa še to: vsem tistim ki so videli Služkinjo bo zagotovo v veselje nastop Cataline Saavedra, ki igra Rosarijino lezbično partnerko. (+3) 

Ocena: