R100 (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Japonska
Leto: 2013
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 100' ,  Imdb
Režija: Hitoshi Matsumoto
Scenarij: Hitoshi Matsumoto
Igrajo: Nao Ohmori, Mao Daichi, Shinobu Terajima, Hairi Katagiri, Ai Tominaga, Eriko Sato

Po predstavitvi novega odbitega filma Quentina Dupieuxa nadaljujem v enakem tonu, s predstavitvijo še enega nekonvencionalnega filmarja. Iz Amerike gremo na Japonsko, k novemu filmu Hitoshija Matsumota, človeka, ki je ljubitelje nenavadnega že zabaval s filmom o 40-letnem možakarju, ki se občasno transformira v 30-metrskega velikana in se bori proti podobno velikimi pošastmi (Big Man Japan, 2007), ali s filmom o človeku, ki zaprt v nekakšno sobo brez izhoda mora pritisniti tisoče (angelskih) lulčkov, da se reši iz godlje, v kateri se je znašel (Symbol, 2009). 

Tokrat nam iz delavnice enega najvidnejših japonskih komikov prihaja še ena čudaška zgodba, ki se vrti okoli Takafumija Katayame, ki je, razen majhne posebnosti (o tem več v nadaljevanju), povsem običajen človek, zaposlen kot prodajalec v trgovini s pohištvom. Njegova žena že nekaj časa leži v komi, pri življenju pa jo ohranjajo z aparati. Katayama bi se veliko težje prebijal skozi življenje, če mu ob strani ne bi stal ženin oče, ki z veseljem skrbi za njegovega sinčka kadarkoli ta potrebuje varstvo. Naš junak nima veliko časa za prijatelje in znance, saj se predano posveča službi, s pomočjo katere vsak večer na mizo prinaša hrano zase in svojega otroka. A občasno le najde čas za potešitev majhne posebnosti — svojih sadomazohističnih seksualnih nagnjenj. Odloči se, da bo preizkusil ponudbo skrivnostnega S&M kluba, iz katerega mu na prvi zmenek pošljejo visoko domino, ki svojo nalogo opravi zelo dobro. Katayama je s preizkusom tako zadovoljen, da se odloči postati stalni član kluba. Članstvo v klubu se sklepa za obdobje enega leta, pri tem so pa se še posebej zanimivo slišijo naslednje posebnosti: a) članstva v klubu se pred iztekom enoletnega obdobja ne da preklicati, b) naročnik nikoli ne ve, kdo je ženska s katero se bo srečal in c) domine lahko stranko obiščejo brez predhodne najave, kadarkoli in kjerkoli.        

Hitoshi Matsumoto nadaljuje z dekonstrukcijo komedije, tokrat s filmom, ki na zanimiv način obravnava seksualnost glavnega junaka. Matsumoto se, jasno, ne more zadovoljiti z običajno, standardno seksualnostjo, zato nam ponudi svojo S&M različico seksualnosti, ki je za povprečnega Zemljana še vedno razmeroma velik tabu. Ne dovolite, da vas povzetek vsebine ustraši;  R100 ni pretirano nasilen, prav tako ne vsebuje seksualno eksplicitnih prizorov (no, za nekoga bodo mogoče že ženske v črnih usnjenih opravah preveč). Tisti, ki poznate minulo delo Hitoshija Matsumota ne boste imeli veliko težav s prilagoditvijo na njegovo filmsko filozofijo, vsem ostalim pa mogoče lahko pomaga opozorilo, da Japonec na da veliko na klasično narativno strukturo in koherentnost zgodbe. Torej, ob gledanju naslovnega  je najbolje opustiti ustaljene vzorce spremljanja (in razumevanja) filmov in se prepustiti ohlapno povezanem sosledju dogodkov, ki nas v končnici lahko pripeljejo na cilj in se istočasno sprijazniti z mislijo, da nas ti dogodki ne peljejo nikamor. V grobem scenarističnem smislu me R100 konceptualno spominja na nekakšno prečiščeno verzijo Fincherjevo Igro (The Game, 1997), ob kateri se ne sprašujemo kaj se dogaja, temveč kaj nas čaka v naslednjem prizoru. Pri Matsumotu mogoče še najbolj pride do izraza tista logika, da cilj obstaja zgolj zato, da se z njim upraviči izkušnja potovanja.  In v čem je potem sploh čar takšnega filma? Film bi najlažje opisal kot  ohlapno celoto zapolnjeno s  številnimi drobnimi zadovoljstvi. Že iz samega naslova lahko izvlečemo nekaj zanimivih spoznanj — zafrkancijo  na račun aktualnega sistema klasifikacije filmov (toleriranje nasilja in netoleriranje ljubezni) in s tem povezano, v samem filmu izrečeno trditvijo, da za razumevanje pričujočega kosa celuloida morate imeti sto let. Vsi ostali filma ne bodo razumeli; tako kot nek biznismen ne, ki v enem izmed prizoru v kinu vztrajno ponavlja, kako nič ne razume. S tem se Matsumoto igra z ustaljenimi miselnimi vzorci, po katerih funkcionira povprečen gledalec in ga opozarja, da je včasih potrebno pozabiti na logiko in se enostavno prepustiti toku dogodkov.  A režiser se tu ne ustavi, ampak se še malce poigra z nekaterimi strukturnimi rešitvami. Film je nekajkrat duhovito prekinjen s  pogovorom med skupino poslovnežev in režiserjevim osebnim asistentom, ki zmedenim opazovalcem pojasnjuje režiserjeve ideje. S tem se Matsumoto pošali na račun koncepta film v filmu in v sami končnici tudi iz koncepta vse so le sanje / plod domišljije / nič od videnega se ni zares zgodilo... R100 ni film za tiste, ki prisegajo na katarzo, temveč  zabavno čudaška, na trenutke kaotična mešanica, ki jo bomo popolnoma razumeli šele, ko bomo stari 100 let. Matsumoto pač ni kriv, da nekateri izmed nas nikoli ne bomo doživeli tako visoke starosti. (+3)

Ocena: