Omar (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Palestina 
Leto: 2013
Žanri: Drama, Triler  
Dolžina: 96', Imdb
Režija: Hany Abu-Assad
Scenarij: Hany Abu-Assad 
Igrajo: Adam Bakri, Leem Lubany, Waleed F. Zuaiter, Samer Bisharat, Eyad Hourani

V zadnjih mesecih sem videl preveč filmov, ki na takšen ali drugačen način obravnavajo izraelsko-palestinski konflikt, zato sem se odločil, da filme s to tematiko za nekaj časa pustim na čakanju. A potem sem pri mojem ponudniku videovsebin zasledil Omarja, novi film izraelsko-palestinskega režiserja Hany Abu-Assada. Omar je bil eden izmed štirih nominirancev za tujejezičnega oskarja, ki ga je za sabo pustila zmagovalna Neskončna lepota Paola Sorrentina. To je za Abu-Assada bila že druga nominacija, prvo pa si je prislužil za režijo tematsko sorodnega, z zlatim globusom nagrajenega celovečerca Raj na zemlji (Paradise Now, 2005), ki sem mu na začetku moje blogerske kariere že namenil nekaj besed. In prav Raj na zemlji je v mojih očeh eden izmed boljših slikosukov na temo palestinsko-izraelskega konflikta, s katerim je Abu-Assad pritegnil pozornost številnih filmskih privržencev. Po tem filmu so se vsi spraševali, kakšen bo njegov naslednji korak, na odgovor pa je bilo potrebno čakati celih sedem let. Abu-Assad je vmes dvakrat sodeloval pri tistih skupinskih projektih, v katerih režijo posameznih segmentov podpisujejo različni režiserji, njegov naslednji samostojni projekt pa je bil z ameriškim denarjem posneti, obupno slabi akcijski triler The Courier (2012). Film je bil tako slab, da so mnogi Abu-Assada že začeli razvrščati v one-hit wonder kategorijo, toda Palestinec se je vrnil naslovno stvaritvijo in dokazal, da se mu je s Kurirjem zgodilo to, kar se zgodi mnogim obetavnim filmarjem, ko se znajdejo v hollywoodskem kolesju.

Z Omarjem se režiser vrača na domači teren, med palestinsko mladino, ki težko diha pod izraelski vojaško čizmo. Omar, Amjad in Tarek so najboljši prijatelji še od otroštva. Skupaj so odrasli in vsi trije enako sovražijo okupatorje, ki so med njihovimi domovi dvignili veliki betonski zid in tako ločili neločljivo. Omar zato vsakodnevno pleza čez betonsko pregrado, da bi videl Nadio, svojo skrivno ljubezen, ki je obenem Tarekova mlajša sestra. A Nadia ni samo njegova tiha želja — v prijateljevo sestro je na skrivaj zaljubljen tudi Amjad, oba pa svoja čustva skrivata pred Tarekom. Ta je vmes postal vodja lokalnega uporniškega gibanja in skupaj že nekaj časa pripravljajo akcijo proti izraelski vojski. Akcijo pospeši poniževanje, ki ga je deležen Omar, potem ko ga med plezanjem preko zidu ujame izraelska vojaška patrulja. Nekaj dni kasneje se vsi skupaj z ostrostrelsko puško odpravijo v bližino vojaške utrdbe in z distance ustrelijo enega izmed vojakov. Brez zapletov jim uspe pobegniti s kraja dogodka, a že naslednje jutro v naselje vdre izraelska specialna enota, ki išče Omarja in njegova prijatelja. Ujamejo le Omarja, ki konča v izraelskem preiskovalnem zaporu, kjer ga v zanko ujame med pripornike infiltrirani izraelski obveščevalec. Nikoli ne bom priznal, je izjava, s katero se Omar kar sam potunka. Pred izraelskim vojaškim sodiščem se takšna izjava enači s priznanjem, zato mu izraelski agent ponudi možnost izbire: sodelovanje mu prinaša prostost, nesodelovanje pa doživljenjski zapor.

Tako se Omar znajde pred moralno dilemo, ki jo Abu-Assad izrabi kot sredstvo za graditev dramskega zapleta tako, da na eno stran tehtnice postavi ljubezen, ki jo mladi Palestinec čuti do domovine in prijateljev, na drugo pa ljubezen, ki ga povezuje z izbranko njegovega srca. V prvi tretjini filma sem imel občutek, da je režiser na dobri poti, da ustvari še eno delo, ki se lahko postavi v isto kakovostno raven z že omenjenim Rajem na zemlji, ali ga celo preseže. Zanimivi in živopisni liki na čelu z iskrivim Adamom Bakrijem v naslovni vlogi, dobro delo s kamero na filmičnih snemalnih lokacijah in dobro profilirani stranski liki, vse to so bila znamenja, ki so zbujala dobre občutke. Dokaj izvirna je bila tudi nevšečnost, s katero režiser (poleg vseh očitnih razlogov) utemelji Omarjevo pripravljenost za ukrepanje na osebnem nivoju. Stvari so dobro funkcionirale tudi potem, ko se je glavni protagonist domenil za sodelovanje z Izraelci, a obenem skoval plan, s katerim bo volk sit in koza cela. A življenje nas uči, da se takšna matematika praviloma ne izide in tudi v tem primeru je bolj ko ne bilo jasno, da karte, ki jih protagonisti držijo v rokah, v nobeni kombinaciji ne prinašajo srečnega konca. Na tej točki se Abu-Assad odloči še dodatno zakomplicirati stvari na obeh pripovednih nivojih; na tistem, v katerem so v ospredju Omarjeva romantična prizadevanja in eksistencialnem, v katerem ta poskuša rešiti prijatelje in se izmuzniti iz izraelskega primeža. Razumem, da je težnja bila ustvariti kompleksno zgodbo, a na koncu so nekatere epizode izpadle preveč mlačne, brez tiste prave intenzitete, nekatere postopki pa nenaravni. Režiser je imel dobro idejo za finalni punchline  (ki je brez dvoma močan), a nekako me ni povsem prepričala pot, po kateri nas je pripeljal tja. Pripombe naslavljam na razplet romantičnega dela zgodbe in nepotrebno zmešnjavo s ponavljanjem epizode v zaporu. Ne bi škodilo niti nekaj več globine pri prikazu odnosa med Omarjem in izraelskim obveščevalcem, saj sem po ogledu imel občutek, da je prav ta lik nudil največ neizkoriščenega potenciala. Pod črto je Omar soliden film, s katerim je Abu-Assad storil korak v pravo smer in dokazal, da vendarle ni one-hit wonder, zato bom tudi v prihodnje z zanimanjem spremljal razvoj njegove kariere. (+3)

Ocena: