Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Drama, Komedija, Romantični
Dolžina: 81' , Imdb
Režija: Noah Buschel
Scenarij: Noah Buschel
Igrajo: Marin Ireland, Paul Sparks
Sparrows Dance je neodvisni filmček, pri katerem sem se brez veliko predznanja podal v neznano, saj je Paul Sparks edino ime na seznamu sodelujočih, ki sem ga poznal. G. Sparks igra enega izmed stranskih likov v Imperiju pregrehe (Boardwalk Empire, 2010-) in to je več ali manj vse. Z njegovo soigralko Marin Ireland se še nisem srečal, s 36-letnim režiserjem/scenaristom Noahom Buschelom, za katerega je pričujoči kos celuloida četrti avtorski projekt, prav tako ne. Kombinacija prijazne minutaže in nekaj zaupanja vrednih pozitivnih kritik, je ponudila dovolj razlogov za optimizem in na koncu sem bil vesel, ker sem filmu ponudil priložnost.
Naša glavna junakinja (Marin Ireland) je ženska v poznih dvajsetih, ki že več kot leto dni ni zapustila svojega stanovanja. Agorafobija je strokovni izraz, ki opredeljuje njeno glavno težavo — strah pred odprtimi prostori. Plavolaska dan začne tako kot vsi mi — na stranišču. V uvodnih minutah jo pogosto gledamo na školjki in tako spoznavamo njeno jutranjo rutino. Dan se nadaljuje z zajtrkom, ki mu sledi malo surfanja po internetu. Potem je na vrsti vsakodnevna fizična aktivnost — potenje na sobnem kolesu, s katerim ohranja dobro formo. Po tuširanju je čas za malo branja in tako naprej. Vse do večernih ur, ko punca ob naročeni hrani gleda stare filme. Čeprav ima štedilnik na katerim lahko skuha kosilo, njegova osnovna in edina funkcija je prižiganje cigaret na plinskem gorilniku. Na prvi pogled bi rekel, da junakinja nima seksualnega življenja, toda samozadovoljevanje ob pridušenih zvokih ljubljenja iz sosednjega stanovanja me je kmalu prepričlo v nasprotno. Občutek je, da punca živi razmeroma normalno življenje, vendar brez fizičnega kontakta z drugimi ljudmi. A nato v kopalnici poči cev in izzove poplavo. Problem, ki se ga ne da urediti po telefonu. Srečanje z strokovnjakom za vodovodno napeljavo je neizogibno. Naslednje jutro se na njenih vratih pojavi vodovodar Wes. In kdo je Wes? Wes igra saksofon. Wes je prijazen. In kar je najbolj pomembno, Wes se ne ustraši takoj, ko spozna, da v življenju te malce čudne ženske zastarela vodovodna napeljava ni edina stvar, ki jo je potrebno popraviti.
Romantična drama z dodatkom komedije je verjetno ena izmed najbolj obrabljenih žanrskih niš in vedno manj je naslovov, ki se jim uspe dvigniti iznad sivega povprečja. Sploh v tistem delu aktualne ponudbe, v katerem so zbrani nizkobudžetni filmi, kjer je vedno težje najti biserček tipa In Search of a Midnight Kiss (Alex Holdridge, 2007). Sparrows Dance sicer ne doseže tega nivoja, a se mu zato kar konkretno približa — v konkurenci nizkoproračunskih filmov (proračun je znašal cca 175.000,00 $), je Buschelov film po moji oceni eden izmed boljših v zadnjih nekaj letih. Poskušal bom pojasniti, s čem si je naslovni priboril mojo naklonjenost. Najprej bi želel izpostaviti, da se film spretno izogne večini klišejev, značilnih za romantične filme. Pri večini le-teh po začetni sreči pride do nesporazumov, par za kratek čas gre na razen, da bi se na koncu znova združil v velikem srečnem finalu. Buschel se do feelgood konca prebije drugače — tako, da pred glavno junakinjo postavi psihično bariero, ki jo ta mora premagati. Ali drugače, izkoristi osebno dramo glavne junakinje, za dosego prepričljive sporočilnosti. Potem je tu zelo dobra igra Marin Ireland in presenetljivo dopadljivega Paula Sparksa; kemija med njima je več kot dobra in po moji oceni je to ena izmed ključnih sestavin, zaradi katere zgodba sploh funkcionira tako dobro. Liki so neobičajni, a obenem verjetni, saj ob njih človek nima občutka, da takšni ljudje lahko obstajajo samo na filmu. Sparrrow Dance bi se zlahka dalo prenesti na gledališke deske — večina filma se namreč odvije v stanovanju glavne junakinje (v film je celo vključen prizor, ki podkrepi to trditev). To omenjam med drugim tudi zato, ker želim pohvaliti delo s kamero v tem mikro okolju. Režiser in snemalec Ryan Samul (Stake Land, We Are What We Are) poznata načine, s katerimi lahko na zanimiv način prikažeš življenje v majhnem stanovanju. Realistično, naravno in zanimivo. Vse skupaj je zaokroženo z dobro spisanimi dialogi, ki se lepo skladajo z značaji tistih, ki jih govorijo. Sparrow Dance ima svoje pomanjkljivosti (predvsem v sferi praktičnih vprašanj, ki se nanašajo na način življenja glavne junakinje), vendar te na koncu niso imele bistvenega vpliva na mojo oceno. (-4)
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar