Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Drama
Dolžina: 108' , Imdb
Režija: George Tillman Jr.
Scenarij: Michael Starrbury
Igrajo: Skylan Brooks, Ethan Dizon, Jennifer Hudson, Jordin Sparks, Adewale Akinnuoye-Agbaje, Julito McCullum, Anthony Mackie, Jeffrey Wright
George Tillman Jr. je pozornost ameriške javnosti pritegnil s svojim drugim filmom Soul Food (1997), uveljavitev na mednarodni sceni pa je prišla z njegovim tretjim celovečercem, biografsko dramo Možje časti (Men of Honor, 2000), ki govori o prvem temnopoltem potapljaču v zgodovini ameriške mornarice. Robert De Niro in v tistem času še vedno zelo popularni Cuba Gooding Jr. sta bila dovolj močan magnet za množice in film se je dokaj dobro odrezal na kino blagajnah. Za tem je Tillman mlajši posnel Notorious (2009), še eno biografsko dramo, ki v fokus vzame življenje in smrt temnopolte glasbene zvezde The Notorious B.I.G.-ja. Sam sem se dobro zabaval tudi ob njegovem naslednjem filmu, akcijski kriminalki Hitro maščevanje (Faster, 2010), ki ni prepričal kritiške srenje, a mu je na box officu vseeno uspelo pokrit stroške in zgodbo zaključiti s pozitivno ničlo. Tako smo prišli do najnovejšega naslova v Tillmanovi filmografiji, s katero se režiser vrača k filmom, kakršne je snemal na začetku kariere — nizkobudžetnim zgodbam o disfunkcionalnih družinah — tokrat skozi oči dveh mladih fantov, ki težkih okoliščinah odraščata v revnem ameriškem blokovskem naselju.
13-letni temnopolti deček Mister (ja, to je njegovo pravo ime) na zadnji šolski dan izve, da bo moral ponavljati osmi razred. Ko se kaj takega zgodi otroke praviloma najbolj skrbi, kakšen bo odziv staršev. Toda Misterjeva mama (igra jo oskarjevka Jennifer Hudson) je enostavno preveč zabredla v mamila, da bi lahko pokazala kakršenkoli interes za njegov šolski uspeh in mogoče je fant prav zato tako težko sprejel svoj neuspeh. Tistega dne ga je doma pričakal običajen prizor: zadrogirana mati in prazen hladilnik. Ko v svoji sobi najde nekaj let mlajšega Peta, sina materine prijateljice, ki se zabava z njegovo igralno konzolo, je njegova jeza še toliko večja. A že nekaj minut kasneje se pomiri, saj si z nesrečnim fantkom delita enako usodo. Tudi Petova mama je narkomanka, ki s prodajanjem telesa poskuša priti do denarja za naslednji šus. Policija občasno pride v naselje in s seboj odpelje nekaj majhnih dilerjev in narkomanov pri katerih najdejo mamila, Otroci, ki jih za seboj pustijo odvisniki, pa končajo v zloglasnem domu za zapuščene otroke. In ko nekaj dni kasneje policija potrka na vrata njihovega stanovanja in v pripor odpelje njegovo zadrogirano mater, se Mister in Pete uspeta skriti pred možmi v modrem. Mister ve, da se s Petom nekako morata prebiti skozi nekaj naslednjih dni, dokler se mati ne vrne iz zapora. Toda dnevi minevajo, hrane je zdavnaj zmanjkalo, matere pa ni in ni na spregled.
Berač na vogalu, zaprte trgovinice, brezdomec na tleh in dolga vrsta pred zavodom za zaposlovanje. Vse to absorbiramo v uvodnih minutah filma, s katerimi Tillman mlajši na gledalca učinkovito prenese ničkaj ugodno klimo z ameriškega socialnega roba. Nekaj trenutkov kasneje vstopamo v najštevilčnejše newyorško mestno okrožje, v katerem domuje naš glavni junak. Že kratek sprehod po ulicah njegove četrti iz spomina pokliče Skrivno navezo (The Wire, 2002-2008), saj nas vzdušje na brooklynskih ulicah močno spominja na vzdušje iz baltimorskih revnih četrti. The Inevitable Defeat... lahko označim za mešanico motivov iz Skrivnostne naveze (tu so v ospredju predvsem negativni učinki drog) in pripovedi o težavnem odraščanju, kakršnega smo lahko videli v odlični japonski drami Nihče ne ve (Dare mo shiranai, Hirokazu Koreeda, 2004). V tem smislu scenarij Michaela Starrburyja, čeprav lepo prilagojen aktualnim okoliščinam, ne prinaša nič revolucionarno novega. Resnično moč filma najdemo v treh odličnih igralskih kreacijah in topli zgodbi o razvoju pristnega prijateljstva med temnopoltim 13-letnikom in njegovim nekaj let mlajšim sotrpinom. Nekoliko starejši Skylan Brooks od prvih kadrov pritegne našo pozornost in že po 15-ih minutah je Mister oseba, za katero gledalcu enostavno ne more biti vseeno. Vzljubiti mlajšega Ethana Dizona, ki igra Misterjevega korejskega prijatelja je še toliko lažje — prikupen, sramežljiv, naiven in redkobeseden kot je, deluje prepričljivo tudi zato, ker njegov lik ni po nepotrebnem obremenjen z odvečnimi, preveč prebrisanimi / pronicljivimi komentarji in dialogi, ki lahko le spodkopajo njegovo kredibilnost. Jennifer Hudson z navdihnjeno upodobitvijo zadrogirane in čutne matere, ki se nikakor ne more izvleči iz primeža odvisnosti, zaokroža ta impresivni igralski trojček, zaradi katerega se izplača videti Neizogibni poraz dvojca iz naslova. Film v kasnejši analizi resda ne deluje tako prepričljivo (slabša dramaturška napetost, nekaj nedodelanih podzgodb, pravljičnost…), a ne glede na omenjene minuse je Tillman mlajši ustvaril film, ki ogreje srce. In to nekaj šteje. (-4)
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar