Nymphomaniac: Vol. I (2013)

Slovenski naslov: Nimfomanka - 1. del
Država: Danska, Nemčija, Francija
Leto: 2013
Žanri: Drama
Dolžina: 118' , Imdb
Režija: Lars von Trier
Scenarij: Lars von Trier
Igrajo: Charlotte Gainsbourg, Stellan Skarsgård, Stacy Martin, Shia LaBeouf, Christian Slater, Uma Thurman, Sophie Kennedy Clark 

Že od trenutka ko so mediji objavili novičko, da Lars von Trier snema novi film, ki bo govoril o seksu, so se začela ugibanja o tem, kako daleč bo tokrat šel eden  izmed največjih filmskih provokatorjev današnjice. Prihod Nimfomanke v kino dvorane je bil tlakovan s premišljeno propagandno strategijo; že od lanskega poletja so nas na bližajočo se premiero vsak mesec opozorili z novimi napovedniki, video izrezki, karakternimi posterji in podobnimi prejemi. Že pred premiero je objavljeno, da bo film predvajan v dveh delih in dveh različicah. Cenzurirana kino različica je v dveh delih dolga polne štiri ure, necenzurirana, režiserjeva različica, ki je po vsej verjetnosti bomo lahko videli šele po izidu blu-ray ploščka, pa bo dolga kar 5 ur in pol. Te dni je prvi del Nimfomanke prišel tudi v slovenske kinodvorane, zaenkrat pa še ni znano, kdaj lahko pričakujemo drugi del. Von Trier je film razdelil v osem poglavij; prvi del sestavlja pet poglavij, v drugem, malce daljšem delu, pa nas čakajo preostala tri poglavja. Z Nimfomanko von Trier zaključuje svojo trilogijo depresije, v katero se poleg naslovnega uvrščata še Antikrist (2009) in Melanholija (2011). 

Trpljenje ženske je postalo rdeča nit filmov razvpitega Danca in tudi zgodba o ženski z bolezensko povečano spolno slo po moških, je korak v tej smeri. Von Trier za izhodišče zgodbe vzame srečanje med starejšim samcem Seligmanom (Stellan Skarsgård) in žensko (Charlotte Gainsbourg), ki jo ta v mrzli  noči najde pretepeno ležati na ulici. Želi poklicati rešilce in policijo, toda ženska zavrne  takšno pomoč. Zato pa sprejeme njegovo povabilo in malce kasneje, s skodelico toplega čaja z mlekom v rokah, leži na topli postelji v njegovem stanovanju. Zapleteta se v pogovor in Joe (tako ji je ime) začne gostitelju pripovedovati svojo zgodbo. Pripoved se začne že v otroštvu, ko samooklicana nimfomanka prvič odkrije svojo seksualnost in konča v sedanjosti, ko pripovedovalka šteje petdeset let. 

Film, ki je zastavljen v takšnem dvodelnem formatu je težko ocenjevati in slika bo veliko jasnejša šele po ogledu drugega dela, zato bom zaenkrat zgolj strnil vtise po ogledu prvega dela. Slabi dve uri dolg film je minil dokaj hitro, ob nizanju posameznih epizod/poglavij pa sem se občasno zelo dobro zabaval. Von Trier za izhodišče vzame pogovor med Seligmanom in Joe, iz katerega se potem preko flashbackov vračamo v preteklost. Glavna junakinja z razkrivanjem detajlov iz svojega življenja želi utemeljiti lastno trditev, da je slaba oseba, ki si ne zasluži sočutja in pomoči. Kot protiutež sovraštvu, ki ga Joe zaradi odvisnosti čuti do same sebe, stoji Seligmanova sposobnost, da v vsaki izmed (ne)slavnih epizod glavne junakinje najde nekaj razlogov za optimizem; z vlečenjem zanimivih vzporednic, filozofskim premišljevanjem ali projekcijo drugačne, pozitivnejše perspektive. Von Trier njegov pogled na stvari mestoma koristi za duhovito prepletanje njegovih  razmišljanj z enostransko interpretacijo, ki jo slišimo iz ust njegove gostje. 

Vsi tisti, ki so od filma zastavljenega v teh tematskih okvirjih pričakovali bolj poglobljeno študijo seksualnosti in same nimfomanije, kot njene izkrivljene in amoralne različice spolnega življenja, so najbrž nekoliko razočarani, saj nam Trier z Nimfomanko nudi izrazito hladen vpogled v svet neutolažljive spolne sle. Še več, film je izrazito neerotičen in se spolnih prizorov loteva na tisti najbolj mehanični, brezčutni ravni. Relativno zgodaj, že med prikazom prvega seksualnega akta, ki je prikazan kot seštevek sunkov, postane jasno, da režiser na nek način parodira seksualnost in se v slogu velikega provokatorja spretno poigrava s pričakovanji gledalca. To je, po moji oceni ključ, s katerim lahko beremo Nimfomanko. (V nasprotno me ne prepriča niti cliffhanger, s katerim se zaključi prvi del, saj razen dejstva, da Charlotte Gainsbourg z besedami izrazi tisto, kar je gledalcu jasno že od samega začetka, s tem nismo izvedel nič presenetljivega, niti je zgodba dobila kakšno novo dimenzijo.) Kako drugače razložiti prizore, v katerih skupina mladih deklet v kleti recitira na steno izpisano parolo Mea vulva, mea maxima vulva, ali epizodo, v kateri naša mlada suhica (ki jo dokaj prepričljivo upodobi neznana manekenka Stacy Martin) s svojo kolegico tekmuje in poskuša na vlaku seksati s čim več voljnih moških. Samo serijsko porivanje na vlaku niti nebi bilo tako hecno, če pred tem ne bi vedeli, kakšna je glavna nagrada. Von Trier celo v tistih epizodah, ki so nadvse primerne za patos/dramo, ne more iz svoje kože — ko v nimfomankino stanovanje s tremi otroci pride prevarana, izrazito vljudna Uma Thurman, zato ker otrokom želi pokazati posteljo, v kateri so ti otroci izgubili očeta — zgodba doseže enega izmed črnohumornih vrhov. V tej smeri bi lahko razpredal še zelo dolgo (izbira glasbe, casting), a tu bom potegnil črto in končal ta prispevek. Tokrat brez ocene. Brez kompletnega filma se mi zdi ocenjevanje nesmiselno, zato bom počakal na drugi del in potem podal oceno, tista čisto končna ocena, pa bo prišla šele po ogledu režiserjeve necenzurirane različice. 

Off-topic:

Na tem mestu bi želel nekaj besed nameniti izkušnji gledanja filma v ljubljanskem Koloseju. Najprej bi poudaril, da za frustracije, ki sem jih doživel ob ogledu Nimfomanke zgolj manjši del krivde pripisujem ljubljanskemu multipleksu (številni zamudniki, spuščanje gledalcev v dvorano, tudi pol ure po začetku predstave), poglavitni delež moje nejevolje pa izvira, oz. se nanaša na splošno raven kulture obiskovalcev kino predstav, ki se med filmom (glasno) pogovarjajo, hihitajo, se razvajajo z raznoraznimi (glasnimi) prigrizki, ki so jih v dvorano privlekli v svojih torbicah… Pri tem v mislih nimam zgolj uvodnih minut, temveč konstantnega motenja predstave. Hvala bogu, da se v uvodnih minutah oglasijo Rammsteini, ki so dovolj glasni, da preglasijo vse prisotne bla-blajce. In potem so tu še  novi veliki mobiteli-tablice, ki iz minute v minuto osvetljujejo dvorano (knjigo obrazov pač moraš preveriti vsakih 5 minut). V svojo obrambo naj povem, da sem se, voden prejšnjimi slabimi izkušnjami, ognil ogleda v petek in soboto in izbral edino predstavo v nedeljo zvečer (20:40), upajoč na najboljše. Ni se izšlo. Aprila v kina prihaja novi Aronofsky, ki ga želim videti na velikem platnu in samo upam lahko na glasen film, ki bo preglasil (ljubljansko) publiko.