Slovenski naslov: Mesto greha: Ženska za umret
Država: ZDA
Leto: 2014
Žanri: Krimi, Triler
Dolžina: 102' , Imdb
Režija: Frank Miller, Robert Rodriguez
Scenarij: Frank Miller
Igrajo: Eva Green, Joseph Gordon-Levitt, Jessica Alba, Juno Temple, Bruce Willis, Josh Brolin, Jaime King, Rosario Dawson, Mickey Rourke, Jamie Chung, Lady Gaga, Christopher Meloni, Jeremy Piven, Ray Liotta
Že pred ogledom sem vedel, da bo novo Mesto greha težko doseglo slavo izvirnika. Že dejstvo, da so se odgovorni odločili uporabiti enak recept projektu odvzame nekaj svežine, filmska zgodovina pa nas uči, da le največji mojstri obrti snemajo kvalitetna nadaljevanja. Prvi film je mnoge pustil z odprtimi čeljusti (vključujoč mojo malenkost) in avtorski tandem Miller-Rodriguez je po dobrem sprejemu med publiko in kritiki hitro začel razmišljati o nadaljevanju, ki je napovedano nedolgo po premieri prvega filma. Sprva je kazalo, da bo nadaljevanje prišlo veliko hitreje, a na koncu se je čakanje na Žensko za umret raztegnilo na dolgih devet let. Ob tako dolgem razmaku med filmoma, visokem proračunu (65 milijonov $) in atraktivni igralski zasedbi je bilo pričakovati zelo dober rezultat na kino blagajnah, a na koncu se je izkazalo, da so producenti in številni poznavalci razmer v Hollywoodu vendarle delali račun brez krčmarja. Film je postal eden izmed večjih finančnih flopov tekočega leta, kar iz (moje) perspektive navadnega gledalca ni nujno odraz pomanjkanja kvalitete. V zadnjih letih smo ne nazadnje imeli ogromno slabih filmov, ki so služili gore denarja, zato eventualen (ne)uspeh na kino blagajnah ne gre enačiti s samo kvaliteto filma.
Rodriguez in Miller sta nove dogodivščine junakov iz Mesta greha zapakirala v formo štirih med seboj bolj ali manj povezanih zgodb. Dve izmed teh sta izvirno napisane za film, dve pa sta priredbi že objavljenih stripovskih zgodb. Otvoritveni segment prinaša še en sobotni večer našega starega znanca Marva (znova ga je odigral Mickey Rourke), ki se iz nezavesti zbudi na prizorišču prometne nesreče in se obkrožen s trupli poskuša spomniti, kako in zakaj se je znašel v tej zmešnjavi. Marv je obenem tisti osrednji povezovalni protagonist, ki se pojavi v vseh štirih zgodbah. V drugi zgodbi, ki je razdeljena na dva dela, spremljamo (pretirano) samozavestnega mladega kockarja Johnnyja (Joseph Gordon-Levitt), ki v partiji pokra premaga senatorja Roarka (Powers Boothe), najbolj vplivnega in nevarnega moža v Mestu greha. Domišljavi Johnny bo kmalu spoznal, da je iz nekaterih dvobojev mogoče bolje ven priti kot poraženec. Tretja zgodba se vrti okoli privatnega detektiva Dwighta McCarthyja (Cliva Owena je nadomestil Josh Brolin), ki želi za seboj pustiti svojo problematično preteklost, a ta ga dohiti v podobi fatalne bivše ljubimke Ave Lord (Eva Green), ki bo izkoristila vse svoje adute, da bivšega ljubimca vpne v svoj skrivni načrt. Finalna zgodba se vrti okoli slačipunce Nancy Callahan (Jessica Alba), ki se ne more sprijazniti s samomorom njenega zaščitnika Johna Hartigana, zato načrtuje maščevanje zoper senatorja Roarka, glavnega krivca za Hartiganovo smrt.
Zapisal sem že, da je Mesto greha: Ženska za umret, nastajal dolgih devet let. Dolga doba, a po ogledu pa sem se začel spraševati, ali ne bi mogoče bilo bolje, če bi si ustvarjalci vzeli še dodatnih devet let za piljenje naslovnega umotvora. Drugi film je kakovostno povsem nedorasel izvirniku, saj je to, kar skupaj spravi naveza Rodriguez-Miller v resnici ne nudi veliko več od hudo povprečne filmske zabave. Avtorja sta posnela nadaljevanje, ki bo zelo hitro izpuhtelo iz spomina, edina sled v malih sivih celicah povprečnega filmskega navdušenca pa bo podatek, da so nekaj let kasneje posneli še nadaljevanje kultnega izvirnika. Ob sortiranju vtisov sem ugotavljal, da sta se idejna tvorca najbrž nekoliko preveč zanašala na magičnost izvirnika in tako zamudila priložnost za nadgradnjo, ali bolje rečeno evolucijo vsega dobrega, kar smo videli v izvirniku. Izvirnik je pred devetimi leti razkrival nove teritorije, nova, razburljiva obzorja, letošnje nadaljevanje pa žal ni zbudilo podobnega počutja. Priznati je treba, da Ženska za umret razvaja čute z izvrstno stripovsko vizualizacijo, vendar se s formulo style-over-substance enostavno ne da zamaskirati vseh pomanjkljivosti filma. Največ teh slabosti po mojem mnenju izvira iz samega scenarija, kar je nerazumljivo glede na podatek, da sta dve od štirih epizod izvirni, ustvarjeni ekskluzivno za to nadaljevanje. V praksi pravzaprav najbolje funkcionira segment Ženska za umret, ki ga je Miller v formi grafične novele objavil že leta 1993. Temu scenaristično in igralsko najbolj dovršenemu odseku, v katerem stvar samozavestno in brez kompleksov rešuje Eva Green, je tako upravičeno pripadel podnaslov nadaljevanja. Vse ostale zgodbe so povsem podhranjene: Marvova vsebinsko pustaa zgodba nas zabavlja zgolj zaradi zanimivosti samega protagonista, segment z Gordon-Levittom pa žal ostane na ravni zanimive, a površno razvite ideje. Največ minusov filmu prinese porazno finale z Jessico Albo, ki ga lahko mirne duše izpustite; prihranili boste nekaj časa, pa tudi celostni vtis bo nekoliko boljši. Poleg atraktivne / prepričljive Eve Green bi izpostavil še zelo dobrega Powersa Bootha, ki je odličen negativec in majhno, a sladko epizodo z Rayjem Liotto in Juno Temple. Zaključil bom z navedkom iz Filmoljubove recenzije, ki odlično povzame vse pro et kontra postavke: Kljub (nekaterim) istim protagonistom, enako navdušujoči vizualnosti in brutalno nepopustljivi dinamiki torej nadaljevanje vzbuja drugačen vtis, premore šibkejši emotivni naboj in omogoča manj sočutja z liki. Prav iz teh razlogov je nadaljevanje tako povprečno, da se ga kmalu ne bo spominjal nihče. Razen Eve Green, seveda. Njen prispevek je pospravljen v poseben predalček z anti-aging učinkom. (-3)
Ocena:
3D, ja. Tu bi lahko bilo zanimivo...
OdgovoriIzbrišiČeprav moram priznati, da nisem privrženec ogledov v 3D tehniki. Ko grem v kino se raje sproščam ob 2D različici. Sploh ne vem, kaj sem nazadnje videl v 3D (mogoče Hobbita).
Avatar me je res navdušil, a po njem večina filmov, ki sem jih videl v 3D name ni imela takšega učinka.
Po Avatarju je najboljša 3D izkušnja bil Hugo, ki ga sploh nisem videl v kinu, ampak doma na domačem zaslonu. (Zdi se mi, da ga sploh niso vrteli pri nas).
In če se vrnem k Sin Cityju - tudi z odličnimi 3D učiniki zame ne bi bil veliko boljši :)