Maps to the Stars (2014)

Slovenski naslov: Poti k zvezdam
Država: Kanada, ZDA, Nemčija
Leto: 2014
Žanri: Drama
Dolžina: 111' ,  Imdb
Režija: David Cronenberg
Scenarij: Bruce Wagner 
Igrajo: Julianne Moore, Mia Wasikowska, Evan Bird, John Cusack, Olivia Williams, Robert Pattinson

21 celovečerec Davida Cronenberga je premierno predvajan v glavni tekmovalni sekciji canskega festivala, glavna igralka Julianne Moore pa se je z izleta na Azurni obali vrnila s priznanjem za najboljšo igralko. Čeprav Poti k zvezdam od premiere dalje niso spremljali pretirano navdušeni kritiški odzivi, prepričan sem, da spoštovalci ustvarjanja kanadskega mojstra vseeno bodo našli čas za njegovo najnovejšo stvaritev. Predvidevam, da je večini že pred ogledom jasno, da je Cronenberg režiser, ki gledalca ne utruja z obrabljenimi vzorci in dolgočasnimi zgodbami. V zadnjih letih se je Kanadčan nekoliko oddaljil od telesnega hororja, podžanra, ki ga je v največji meri sam definiral, in začel snemati žanrsko raznovrstne filme. Korak v tej smeri je tudi Poti k zvezdam, satirična drama o stranpoteh bleščečega sveta šovbiznisa. 

Weissovi so arhetipska hollywoodska familija. Njeni člani so priljubljena tema ameriškega rumenega tiska, slike notranjosti njihove razkošne rezidence so (proti plačilu) ekskluzivni material tamkajšnjih tabloidov. Oče Stafford je izjemno uspešen terapevt in osebni trener z dolgim seznamom slavnih klientov, obraz s tv ekrana, ki je zaslužil goro denarja s serijo terapevtskih video posnetkov za samopomoč. A oče kljub prepoznavnosti ni glavna zvezda družine. Ta titula pripada najmlajšem članu Benjiju, najstniški senzaciji, ki je pri 13-letih že preživel nekaj tednov v rehabilitacijskem centru. Mati Christina, ki skrbi za njegovo kariero, po uspešni rehabilitaciji finalizira pogajanja s filmskim studiem, ki želi posneti nadaljevanje velike uspešnice, franšizo pravzaprav, s katero bo Benjie postal najbolje plačani mladi igralec v zgodovini Hollywooda. Ena izmed glavnih protagonistk je tudi Havana Segrand, nekoč zelo uspešna igralka in ena izmed Staffordov klientk, ki ji v zadnjem obdobju ne cvetijo rože. Havana je pripravljena storiti vse za oživitev usihajoče kariere in rimejk filma, v katerem je v 60-ih igrala njena mati, ki je tako kot hčerka bila velika igralska zvezda, je mogoče zadnja priložnost za uresničitev njenih želja. Zadnja pomembnejši košček tega mozaika je Agatha Weiss, mladenka, ki se je po daljši odsotnosti vrnila v Hollywood. Po priimku lahko sklepamo, da je Agatha, ki po telesu ima vidne znake hudih opeklin (zato na rokah ves ča nosi rokavice), tako ali drugače povezana z zvezdnišlo družino Weiss. Punca kmalu po prihodu preko skupne znanke dobi delo osebne asistentke Havane Segrand.

V kolektivni zavesti povprečnega Zemljana Hollywood uživa podobo tovarne sanj. Obstajajo tudi drugačna mnenja in prepričanja, in po najnovejšem Cronenbergovem filmu sodeč, Hollywood vendarle ne prinaša neskončne sreče in zadovoljstva tistim, čigar imena so zapisana v zvezdah. V Cronenbergovi viziji Hollywooda, posneti po scenariju Bruca Wagnerja (ta je vmes iz scenarija razvil knjigo Dead Stars) opažamo, da biti kolešček v kolesju zabavne industrije, navkljub denarju in blišču, ni tako hvaležna vloga. Med osrednjimi motivi filma tako ni težko prepoznati, da življenje v soju luči prinaša tudi težke družinske disfunkcije, medtem ko otroci, ki odraščajo v takšnem okolju poleg zvezdniškega statusa dedujejo še hujše osebne disfunkcije in motnje, ki potem te nove generacije nezadržno usmerjajo na pot samouničenja. Ta ideja je najbolj jasno zakodirana v značajih Havane Segrand in obeh potomcev družine Weiss. Zato ne preseneča, da sta Benjie in Agatha takšna kot sta — zavožena produkta zavoženega okolja, osebka z resnimi psihičnimi težavami, ki v takšnih razmerah enostavno nimata veliko možnosti za normalnost. Na drugi strani imamo Havano, žensko v zrelih letih, ki se nikakor ne more otresti posledic zlorabe s strani njene zdaj že pokojne zvezdniške matere, obenem pa ji podedovani zvezdniški status ugaja tako zelo, da se na vse pretege prizadeva izstopiti iz (pre)velike materine sence. Vzorci obnašanja večine protagonistov tako izrisujejo portret sveta, ki — če uporabim režiserjeve besede — hkrati učinkuje zapeljivo in odbijajoče. Cronenberg je najbrž zato Poti k zvezdam zastavil kot satirično, črnohumorno, občasno temačno in mestoma žalostno vivisekcijo ameriške zabavne industrije. In najbrž zato filmu navkljub vsem zanimivim epizodam, razburljivosti, šokantnosti in homorju na koncu zmanjka nekaj koherentnosti. In verjetno zato bodo v spominu ostali nekateri igralski nastopi (v prvi vrsti, še enkrat odlične Julianne Moore) in posamezne sekvence, medtem ko učinek celote, vsaj name, ne bo tako dolgotrajen. (+3)

Ocena: