Starred Up (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: VB
Leto: 2013
Žanri: Drama
Dolžina: 106' ,  Imdb 
Režija: David Mackenzie
Scenarij: Jonathan Asser
Igrajo: Jack O'Connell, Ben Mendelsohn, Rupert Friend, Anthony Welsh, Raphael Sowole, Sam Spruell

Starred Up je termin, ki ga v Veliki Britaniji uporabljajo za obsojence, ki jih kljub rosnim letom premestijo iz ustanov za mladoletne prestopnike v zapore za odrasle kriminalce (starejše od 21 let). Eden izmed tistih, ki jih doleti takšna čast, je Eric Love (Jack O’Connell), ki ga nekega dne premestijo v  strogo varovan zapor, v katerem kazni prestajajo najbolj okoreli kriminalci. Edino naključje, ki bi ga v tem primeru lahko šteli za pozitivno je dejstvo, da v istem zaporu kazen prestaja tudi Ericov oče Neville (Ben Mendelsohn). S poudarkom na bi lahko, kajti Nevilla ni bilo zraven med sinovim odraščanjem in z njim enostavno ni nikdar znal vzpostaviti komunikacijo. Še večja ovira pri inštalaciji družinske zaporniške idile je sam Eric, ki je kljub mladosti prestopnik namazan z vsemi žavbami. Fant, ki je v zgodnjem otroštvu končal v sirotišnici in jo že v zgodnjih najstniških letih zamenjal z domom za mladoletne prestopnike, pravzaprav ne potrebuje zaščite. Lahko bi rekli, da večina njegovih novih sojetnikov potrebuje zaščito pred Ericom, ki takoj po prihodu v zapor pokaže iz kakšnega testa je. Človek, ki ne spoštuje nobene avtoritete in se ne boji nikogar. In ker že kmalu po prihodu sprovocira prvi resen incident, se hitro znajde na poti v samico. A tam vseeno ne konča, ker ga pod svoje okrilje vzame Oliver (Rupert Friend), terapevt, ki v sklopu zapora vodi program za brzdanje jeze in izboljšavo komunikacije med zaporniki. 

David Mackenzie je eden vidnejših britanskih avtorjev, ki je nase opozoril s krimi dramo Mladi Adam (Young Adam, 2003), potem pa nekako začel snemati filme po principu toplo-hladno: po nenavadni in dokaj solidni romantični drami Hallam Foe (2007) je prišel veliko slabši Ženskar (Spread, 2009), njegova forma pa je spet bila boljša v zf romanci Popolni čut (Perfect Sense, 2011). S Starred Up se Mackenzie vrača k nekoliko temačnejšim motivom, ki jih je uspešno obravnaval v že omenjenem Mladem Adamu in po moji oceni so to vode, v katerih se 48-letni Britanec najbolje znajde. Izhodiščni material je prispeval Jonathan Asser, scenarist-debitant, ki je nekaj časa (tako kot eden ključnih likov v filmu), delal kot terapevt v zaporu in iz tega dejstva najbrž izvira izrazito realistična (re)konstrukcija zaporniškega okolja, ki jo odseva njegov scenarij. 

Seciranje zaporniškega okolja je razmeroma pogost filmski motiv, prepričljivost, s katero naveza Mackenzie-Asser zarisuje zakonitosti življenja za zapahi, pa je ena izmed ključnih kvalitet, ki Starred Up uvršča med bolj kakovostne predstavnike zaporniškega filma. Pripoved tako na enem nivoju funkcionira kot klasičen portret posameznika, ujetega v sistemsko kolesje: Eric je mlad človek, ki ni nikoli imel prave priložnosti za normalno, človeka dostojno življenje. Rojen je v neprimernem družinskem okolju, ki ga hitro zamenja drugo neprimerno okolje (sirotišnica), v katerem mladi deček dokončno izgubi zaupanje v sočloveka. To spoznanje ima odločilno vlogo pri oblikovanju njegovega značaja, saj fant oceni, da je namesto žrtve veliko bolje biti predator in se izoblikuje v divjo zver, ki je pripravljena storiti vse, da se obdrži med tistimi, ki znotraj sistema zasedajo vrh prehranjevalne verige. Mislim, da so ustvarjalci opravili odlično delo pri konstrukciji večdimenzionalnega lika nevarnega 19-letnika - s subtilnimi namigi je nakazano, da se za fasado neustrašnega psihota skriva človek, ki še ni izgubil moralnega kompasa in občutka za dobro in slabo. Zelo dobro so se odrezali tudi v segmentu izdelave prepričljive galerije stranskih vlog, ki je zapolnjena z ustreznim številom dobro odmerjenih in uravnoteženih likov, ki s svojo avtentičnostjo prinašajo dodatno vrednost in istočasno nudijo odlično podporo centralni zgodbi. 

Skratka, ustvarjeno je izvrstno zaporniško okolje in pripravljen teren za osrednji motiv: družinsko disfunkcijo, ki je fino prilagojena danim okoliščinam. Rezultat je pristen izris dinamike odnosa med očetom in sinom, ki nas suvereno pelje proti končni resoluciji, oziroma definiranju njunega odnosa. Ta suverenost (poleg naporov ljudi za kamero), počiva na odličnih igralskih kreacijah obeh glavnih protagonistov: zares izjemnega Bena Mendelsohna — človeka, ki je v zadnjem desetletju zabeležil kopico vrhunskih nastopov in postal eden  izmed mojih najljubših Avstralcev — in mladega Jacka O’Connella (pri 16-ih je igral v Meadowsovi mojstrovini This Is England), ki je pri 24-ih formiran igralec z izjemnim potencialom in izjemno svetlo prihodnostjo. Že zdaj nestrpno pričakujem akcijsko dramo '71 (Yann Demange, 2014), v katerem O’Connell igra mladega britanskega vojaka, ki ga njegovi soborci na začetku 70-ih po nesreči pustijo samega na nevarnih ulicah severnoirske prestolnice. Njegov nastop iz spomina prikliče Toma Hardyja iz Refnovega Bronsona in čeprav v enem delu filma gledamo skorajda copy-paste prizor, ki vključuje zanimivo rabo olja za telo, pri tako odlični in energični re-interpretaciji, se enostavno ne smemo pritoževati nad neoriginalnostjo. Mackenzie režira natančno in enostavno, brez nepotrebnih ekshibicij in že od uvodne sekvence, ki prikazuje protagonistov prihod v zapor, čutimo, da smo v rokah režiserja, ko točno ve kaj želi doseči s posameznimi prizori in kako vse skupaj vkomponirati v homogeno celoto. Ocenjujem, da je Starred Up, poleg Mladega Adama, njegov najboljši film, eden izmed vrhuncev (novejše) britanske neodvisne kinematografije in film, s katerim je Mackenzie pokazal, da za resne drame ni nujno, da se končajo tragično, četudi postavljanje konca v kontekst happyenda, glede na dane okoliščine, zveni sila relativno.

Ocena: