Gone Girl (2014)

Slovenski naslov: Ni je več
Država: ZDA
Leto: 2014
Žanri: Drama, Misterij, Triler
Dolžina: 145' ,  Imdb
Režija: David Fincher
Scenarij: Gillian Flynn
Igrajo: Ben Affleck, Rosamund Pike, Carrie Coon, Kim Dickens, Patrick Fugit, Neil Patrick Harris, Tyler Perry

Ni je več (Gone Girl, 2012), je tretji roman ameriške pisateljice in bivše tv kritičarke Gillian Flynn, ki je hitro postal velika knjižna uspešnica  (tudi pri nas letos med najbolj branimi naslovi) in eno izmed najbolj zaželenih gradiv za snovalce potencialnih filmskih uspešnic. Najbolj hitro in konkretno je odreagiralo produkcijsko podjetje igralke Reese Witherspoon, ki je v sodelovanju z gigantom 20th Century Fox odkupilo pravice za filmsko adaptacijo. Reese je obenem želela odigrati glavno žensko vlogo, vendar se je na koncu morala zadovoljiti zgolj s producentsko vlogo. Gillian Flynn je za razliko od Witherspoonove imela veliko boljše karte v rokah: v prodajo pravic je privolila pod pogojema, da sama spiše scenarij in da tisti, ki bo režiral, ne naredi bistvenega odmika od izvirnega gradiva. Prva različica scenarija je bila dokončana še pred izbiro režiserja, nedolgo za tem pa so odgovorni razkrili, da je režiserski stolček rezerviran za Davida Fincherja, režiserja, ki v mojih očeh uživa velik ugled, četudi v zadnjih letih izbira projekte, ki so za moj okus preveč trendovski. Poznavajoč statistične podatke o številu ločitev, oziroma propadlih zakonov, je adaptacija romana Gillian Flynn vsekakor še ena poteza v smeri, ki je zaradi same aktualnosti problema primerna za najširše množice. 

V življenja zakoncev Dunne vstopimo ob peti obletnici njune poroke. Ugankarski izziv ob jubileju je majhna tradicija, ki jo Amy (Rosamund Pike) in Nick (Ben Affleck) prakticirata že od začetkov njune skupne poti. Tudi tokrat ne bi bilo nič drugače, če Amy ne bi ravno na dan njune obletnice izginila neznano kam. Nick je tistega jutra obiskal sestro, ki kot točajka dela v baru v njegovi lasti, po vrnitvi domov pa je našel razbito stekleno mizico v dnevnem prostoru. Nedolgo za tem je poklical policijo in prijavil ženino izginotje. Glavna policijska preiskovalka (igra jo  Kim Dickens) in njeni sodelavci so hitro odkrili še več sledi, ki potrjujejo domnevo, da je Amy bila ugrabljena. Od tu naprej se zgodba razcepi na dve pripovedni liniji: eno, preko katere v sedanjosti spremljamo preiskavo in naraščajoče dvome o Nickovi vlogi pri ženinem izginotju in drugo, s katero se preko zapiskov, ki jih v svoj dnevnik vpisuje Amy, vračamo v preteklost in spoznavamo dinamiko njunega zakona. Ti skoki v preteklost postopoma razkrivajo vedno večje razpoke v na videz popolnem zakonu, Nickovo obnašanje v sedanjosti pa policijo in vseprisotne medije, ki so iz izginotja ustvarili pravo senzacijo spodbija, da še bolje zategnejo zanko, ki jo ta nosi okoli vratu.    

Ni je več,  je dobro narejen triler, ki nas kljub izdatni dolžini zlahka drži v primežu, koncentrirane na dogajanje in iskanje drobnih namigov, s katerimi poskušamo razvozlati zapleteno uganko in odkriti resnico. Podajanje zgodbe iz dveh perspektiv se v tem primeru izkaže za zelo ustrezen narativni prejem, ki nima samo funkcije postopnega razkrivanja ključnih detajlov in stopnjevanja napetosti; preplet dveh perspektiv je istočasno zelo primerno orodje za (njegove in njene) nasprotujoče si interpretacije utrinkov iz skupnega življenja. Ti utrinki istočasno porajajo zanimiva vprašanja o naravi odnosov med zakoncema in ljudmi nasploh, ter o fasadah, ki ji človek priložnostno prilagaja tej ali oni priliki. Kljub dejstvu, da živimo v času, v katerem smo ves čas nadzirani, analizirani in ocenjevani, človekov notranji svet še vedno ostaja nedotakljiv univerzum, v katerem vsak posameznik skrbno skriva čisto, surovo resnico. Ni je več  nam dopoveduje, da je izjava, da nekoga poznamo do obisti, skoraj vedno pretirana, preoptimistična in v tem primeru celo iluzorna. Na drugem nivoju se film obnaša kot satiričen presek medijskega prostora in prevladujoče kulture medijskega senzacionalizma, v katerem mediji vodeni lastnimi ozkimi interesi pogosto soustvarjajo napačno sliko o tej ali oni zadevi. V tem smislu ne gre spregledati nekoliko globljih konotacij takšnega stanja, ki pod vprašaj postavljajo tudi veliko pomembnejše stvari od tu obravnavanega primera pogrešane osebe. 

Tu je še neprepričljiv poskus refleksije aktualne ekonomske depresije, ki počiva na močno vprašljivih temeljih; na svetu je pač zelo malo ljudi, ki bodo razsežnosti recesije razbrali iz življenjskega stila glavnih protagonistov. Prevažanja v novem prestižnem džipu in življenja v razkošni, čeprav najeti vili, se enostavno ne da postaviti v ta kontekst.  Čeprav govorim o filmu, ki bi zaradi odmevnosti knjižne predloge zagotovo bil deležen velike pozornosti neodvisno od imena na režiserskem stolčku, moram poudariti, da je precizna in kirurško natančna režija Davida Fincherja in prispevek njegovih stalnih tehničnih sodelavcev vendarle največja kvaliteta filma. Način, na kateri Fincher orkestrira zgodbo, je ob dobrih igralskih interpretacijah tista sestavina, ki film dvigne nad povprečje in nekako zamaskira ključne slabosti, ki so posledica pomanjkljivosti osnovne surovine — izvirnega materiala (knjige/scenarija). Trilerji kot glavno narativno gonilo navadno rabijo osvetljevanje kake skrivnosti ali misterija in na račun tega je nekako pričakovano, da se več pozornosti namenja procesu reševanja uganke in manj sami karakterizacijo likov. (Pozor: spojler!) A to vseeno ne opraviči neprepričljivo orisane motivacije glavnega ženskega lika, ki ob prvem znamenju partnerjeve naklonjenosti zavrže svoj popolni, skrbno planirani in brezhibno izpeljani načrt. Še bolj nesmiselno je vse kar (anti)junakinja stori, da izniči učinke prvotnega načrta (čeprav bi brez tega dela zgodbe izgubili tudi najboljšo sekvenco filma), saj se vsega ne da tako enostavno in tako neutemeljeno pomesti pod preprogo »norosti.« V seštevku vsa ta dejanja pravzaprav delujejo preveč absurdno, da bi jih jemali resno. Fino bi bilo, če bi režiser Fincherjevega kalibra bolj premišljeno izbiral svoje projekte — s Sedem, Igro, Klubom golih pesti in Zodiakom je že dokazal mojstrstvo in verjamem, da bo prej ali slej v roke dobil boljši material, iz katerega lahko ustvari presežek. (-4)  

Ocena: