Frank (2014)

Slovenski naslov: Ni naslova 
Država: VB, Irska
Leto: 2014 
Žanri: Komedija, Drama, Misterij 
Dolžina: 95' , Imdb
Režija: Lenny Abrahamson
Scenarij: Jon Ronson, Peter Straughan
Igrajo: Michael Fassbender, Domhnall Gleeson, Maggie Gyllenhaal, Scoot McNairy, François Civil, Carla Azar

Vsake toliko časa se na mojem meniju znajde film, ki preseneti s svojo nenavadnostjo in drugačnostjo. Predstavljajte si takšno situacijo: pri filmu, ki ga snemate, sodeluje eden izmed najbolj vročih igralcev današnjice, človek, čigar obraz postaviš na plakat in polovica promocijskega posla je praktično že opravljena. Lenny Abrahamson, ki že ima nekaj izkušenj s portretiranjem ekscentričnih likov (Adam & Paul, Garage), je skupaj s svojo ekipo sklenil dogovor o sodelovanju z Michaelom Fassbenderjem. In kaj so storili? Človeku so na glavo postavili veliko, iz papirne mase narejeno glavo in ga tako preobrazili v figuro, ki spominja na lik, ki je ušel iz kakšne risanke. Dobro, zadeva ne bi bila tako radikalna, če bi igralec občasno snel masko in pokazal obraz, toda človek skoraj do samega konca velikansko glavo obdrži na ramenih. Maska seveda ni nobena insajderska šala ustvarjalcev, ampak ena izmed ključnih načinov kanaliziranja idejnih smernic filma.

Fassbender je torej Frank, gonilna sila benda Soronprfbs (ne vprašajte za izgovorjavo),  ki ustvarja izrazito alternativno, ekscentrično glasbo. Ko band ostane brez klaviaturista, ki doživi živčni zlom, njegovo mesto po naključju zavzame Jon Burroughs (Domhnall Gleeson) wannabe glasbenik, ki ga navduši odbitost skupine in enigmatičnost glavnega vokalista Franka. K sodelovanju ga povabi menedžer skupine (Scoot McNairy), med člani skupine pa so še Clara (Maggie Gyllenhaal), Frankova najtesnejša sodelavka in ženska s strupenim jezikom, ki igra na elektronsko glasbilo theramin, ter francosko govoreči dvojec Nana (bobni) in Baraque (bas). Po nekaj manjših nastopih se skupina odpravi na irsko podeželje, kjer bodo v najeti koči poskušali posneti album. Toda Frank je perfekcionist in kmalu se izkaže, da album ne bo končan v načrtovanem roku in skupina  pa na koncu v koči ostane celih 18 mesecev. Odločitev v vrnitvi v urbano okolje je sprejeta, ko bend dobi povabilo za sodelovanje na prestižnem ameriškem glasbenem festivalu. Zasluge za povabilo pripadajo Jonu, ki je ves čas snemal vaje in jih brez vednosti ostalih članov benda objavljal na socialnih omrežjih. Skupina je v 18 mesecih postala prava spletna senzacija in čeprav Frank in Jon v sodelovanju na festivalu vidita priložnost za afirmacijo skupine, ostali člani (predvsem Clara) imajo resne pomisleke glede udeležbe in učinka, ki ga bo takšna odločitev imela na njihovega psihično nestabilnega frontmena.

Frank je ena tistih stvaritev, pri kateri so odzivi gledalcev izrazito nasprotujoči: zelo pozitivni, ali zelo negativni. Naslovni celovečerec je resda nenavaden in čudaški, toda na takšen način, da gledalca drži zainteresiranega in obenem, ne glede na absurdnost posameznih situacij, uspeva najti nekakšno samosvojo logiko, oziroma funkcionirati smiselno v okviru lastnih parametrov. Podrobnejše informacije o posameznem filmu navadno iščem po ogledu, ko je vtis že formiran in včasih se v tem raziskovalnem procesu razkrije kakšna zanimiva informacija, ki marsikaj pojasni in določene stvari predstavi v novi luči. Med ogledom sem se namreč spraševal, kaj se vrti po glavi človeka, ki snuje takšno filmsko zgodbo. Zadeva je postala bolj jasna, ko sem prebral nekaj zanimivosti o ko-scenaristu Jonu Ronsonu. Ta 47-letni Valižan, ki je že v preteklosti pokazal afiniteto do absurdnih komedij — po  njegovi knjigi so posneli Možje, ki strmijo v koze (The Man Who Stare at Goats, Grant Heslov, 2009) — je med drugim posnel tudi zanimiv dokumentarec o velikem Stanleyju Kubricku (ob predhodni registraciji si ga lahko brezplačno ogledate na spletnem servisu Vimeo - Stanley Kubrick's Boxes). Ronson je očitno mož številih talentov, saj je v preteklosti bil član banda, ki ga je vodil Frank Sidebottom, človek, ki je bil glavna inspiracija pri snovanju zgodbe in naslovnega lika. Tudi resnični Frank je ves čas nastopal z obrazom skritim za veliko papirnato glavo, za njegovim umetniškim imenom pa se skriva angleški glasbenik in komedijant Christopher Mark Sievey, ki je na koncu 70-ih in začetku 80-ih let vodil skupino, ki je pritegnila nemalo pozornosti na tamkajšnji alternativni glasbeni sceni. V zgodbo je torej vključeno nekaj avtobiografskih in biografskih elementov, ki so po fino posodobljeni in prilagojeni aktualnim trendom. Frankova maska, kot nekakšen centralni simbolni element zgodbe tako izraža upor zoper zvezdništvo in komercializacijo umetnosti, oziroma nasprotovanje glasbenem in vsakem drugem enoumju. Film med drugim prevprašuje teme kot so prijateljstvo in ljubezen, ter razmeroma uspešno prikaže umetnikovo hojo po tenki črti med genialnostjo in norostjo, ki je v tem primeru stvarna, opredeljena s psihološkimi težavami naslovnega protagonista. Če k zanimivi  tematsko-sporočilni plati prištejem še dobre igralske nastope in pravšnji odmerek finega črnega humorja, je Frank film, ki mu nedvomno velja nameniti pozornost.   (+3) 

Ocena: