Slovenski naslov: Jimmyjev dom
Država: VB, Irska, Francija
Leto: 2014
Žanri: Drama, Zgodovinski
Dolžina: 109' , Imdb
Režija: Ken Loach
Scenarij: Paul Laverty, Donal O'Kelly (igra)
Igrajo: Barry Ward, Francis Magee, Aileen Henry, Simone Kirby, Stella McGirl, Sorcha Fox, Martin Lucey, Mikel Murfi, Shane O’Brien
Domnevno zadnji film Kena Locha (do njegovega naslednjega zadnjega filma) nas pelje na irsko podeželje v začetku 30-ih let prejšnjega stoletja. Skupna vaščanov je pred desetimi leti zgradila objekt, ki ni imel pravnega lastnika in je obenem pripadal vsem, ki so objekt gradili. Ta objekt je postal neke vrste kulturni dom, v katerem so se zbirali mladi, pa tudi nekoliko starejši, svobodomiselni vaščani, da bi poslušali glasbo, plesali, brali literaturo in debatirali o družbenih razmerah. Dom je postal lokalni hit in mesto za širjenje svobodoljubne misli, njegova priljubljenost med prebivalstvom pa je v očeh državnih oblasti (beri veleposestnikov) in cerkve predstavljala prikrito grožnjo, zato so ti z združenimi močmi izsilili zaprtje zbirališča. Iz teh razlogov je idejni oče projekta, lokalni politični aktivist Jimmy Gralton (Barry Ward) bil prisiljen zapustiti domovino tik pred začetkom irske državljanske vojne. Jimmy se je deset let kasneje vrnil domov, ravno v času, ko so posledice velike depresije dosegle staro celino. Dom je propadal, večina njegovih sonarodnjakov je živela v težkih materialnih razmerah. Jimmy je takoj po vrnitvi zavračal idejo o ponovnem odprtju kulturnega doma, želel je živeti mirno življenje ob ostareli materi, toda družbene razmere so v njem znova prebudile aktivista. Dom je kmalu ponovno odprl vrata in zgodba se je ponovila: ljudje so začeli masovno hoditi v nove-stare prostore in oblast je znova odgovorila represivno. Ob izdatni pomoči cerkve, ki se je na vse kriplje trudila vaščane prepričati, da je dom leglo anarhije in komunizma, je Jimmy hitro postal trn v peti oblastnikov in cerkvenih dostojanstvenikov. Toda sovražen odziv je imel učinek, ki je ravno nasproten od želenega — prebivalstvo se je začelo še bolj zavedati nujnosti razrednega boja.
Z Jimmyjevim domom je Ken Loach postal rekorder po številu filmov, ki so prikazani v canskem tekmovalnem programu. Z njegovo dvanajsto stvaritvijo, ki se je potegovala za cansko zlato palmo režiser nadgrajuje motive in teme, ki jih je naslavljal njegov z zlato palmo nagrajeni Veter, ki trese ječmen (The Wind That Shakes the Barley, 2006). Loacha so od nekdaj privlačile teme z zgodovinsko težo, njegov čut za socialna vprašanja pa ga je profiliral v pravega filmskega aktivista, ki se v svojih delih promovira humanizem, razredna nasprotja in probleme, s katerimi so se je mali človek (navadno pripadnik delavskega razreda) srečeval v različnih zgodovinskih obdobjih. Loach je kljub resnosti obravnavanih tem večkrat dokazal, da se omenjene motive da naslavljati tudi v vedrem in optimističnem tonu in Jimmyjev dom je film, ki funkcionira po tem receptu. Loach nam v sodelovanju s stalnim scenarističnim sodelavcem Paulom Lavertyjem (neločljivo sta povezana od celovečerca Carlina pesem, njunega prvega skupnega projekta) približa socialna razmerja in družbeno klimo iz začetka 30-ih let prejšnjega stoletja, nekaj let po koncu irske državljanske vojne. Vsi tisti, ki so po koncu vojne pričakovali korenite spremembe so hitro spoznali, da se nova oblast bistveno ne razlikuje od stare. Brezvestni, neusmiljeni posestniki, ki so obdržali privilegirani položaj in velik vpliv v oblastniških strukturah, so v konservativni cerkvi našli najboljšega zaveznika. Jimmy Gralton je v teh družbenih okoliščinah bil tisti manjkajoči člen, katalizator, če hočete, ki je narodu pokazal pot, oziroma sprovociral prebujanje kolektivne zavesti o nujnosti sprememb in boja za razredne pravice. Glavni junak v tem smislu pooseblja novo miselnost in svobodo, njegovi nasprotniki pa zadrto, konzervativno okolje, ki bo storilo vse, da ohrani svoj privilegirani položaj. Loach tu mogoče nekoliko preveč zaneseno slika narodno kulturno lakoto, saj je enostavno težko brez zadržkov sprejeti takšno odprtost navadnega človeka do učenja in svobodomiselnih trendov. In čeprav razumem tiste, ki ravno tu vidijo največjo pomanjkljivost filma, v tem osebno ne vidim tako velikega problema. Nenazadnje Loachovo držo poskušam razumeti v nekem širšem sporočilnem kontekstu, ki deprivilegirane sloje opozarja na nujnost boja za enakopravnejše življenje in iz tega vidika je Jimmyjev dom univerzalna stvaritev, ki ima svojo veljavo tudi v današnjih družbenih okoliščinah in razmerjih. (+3)
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar