Beasts of No Nation (2015)

Slovenski naslov: -
Država: ZDA
Leto: 2015
Žanri: Drama, Vojni
Dolžina: 137' ,  Imdb 
Režija: Cary Joji Fukunaga
Scenarij: Cary Joji Fukunaga, Uzodinma Iweala (knjiga)
Igrajo: Idris Elba, Abraham Atta, Kurt Egyiawan, Jude Akuwudike, Emmanuel “King Kong” Nii Adom Quaye

Med filmi, ki so v prejšnjem mesecu bili deležni velike pozornosti, se je iz več razlogov znašla tudi vojna drama Beasts of No Nation. Med pomembnejšimi je gotovo dejstvo, da je film premierno predvajan v osrednji tekmovalni sekciji beneškega festivala, kjer je prejel dve manjši nagradi.  Za filmske navdušence je svojevrsten magnet bilo tudi ime človeka na režiserskem stolčku; Američan Cary Joji Fukunaga se je po uspešnem izletu v svet televizijskih nadaljevank (prva sezona Pravega detektiva) vrnil k celovečernemu filmu in večina je želela videti, ali režiser lahko ponudi stvaritev na enaki (ali celo višji) kakovostni ravni z izjemnim prvencem Brez imena (Sin nombre, 2009).  V medijih je veliko pozornosti posvečeno tudi načinu distribucije filma, saj je v distribucijsko »igro«  v segmentu celovečernega filma prvič aktivno vstopil spletni gigant Netflix, ki je sprožil nemalo kontroverz z odločitvijo, da film pošlje v kino dvorane in ga istočasno ponudi uporabnikom videa na zahtevo.  Zaradi te odločitve Beasts... niso predvajali v največjih ameriških multipleksih in Netflix se je moral zadovoljiti s predvajanjem v manjših, neodvisnih dvoranah, na omejenem številu platen.

A zdaj se raje vrnimo k samemu filmu in konkretni zgodbi, ki jo je po knjižni uspešnici nigerijskega pisatelja Uzodinma Iweale v scenarij adaptiral sam Fukunaga. Beasts... je postavljen v neimenovano afriško državo, v kateri se nepričakovano vname državljanska vojna, ki kot gozdni požar zajame večji del države. Reke beguncev vsakodnevno prihajajo v vasico, v kateri skupaj z družino živi predadolescentni fantič Agu. Oče ga želi skupaj z materjo in mlajšo sestrico poslati na varno, a po spletu okoliščin fant ne zapusti vasi. Z očetom, dedkom in starejšim bratom ostane v vasi, kamor kmalu pride vojska in Agujeva nočna mora se začne. Fantič je namreč eden redkih, ki pobegne v gozd in tako preživi masaker, v katerem so ubiti njegov oče, brat, dedek in večina njegovih sovaščanov. Med tavanjem po gozdu pade v roke uporniški skupini, ki jo vodi karizmatični  Komandant.  V bataljonu pod njegovim poveljstvom se bojuje kar nekaj mladih fantov Agujeve starosti, mnogi so le nekaj let starejši. Izbira je sledeča: umreti, ali postati otrok-vojak in se pridružiti Komandantovi enoti.  Agu izbere življenje in se skupaj s svojimi novimi kameradi odpravi na pot, na kateri bo moral hitro odrasti  in početi grozovite stvari. 

Ne glede na to ali govorimo o otrocih - vojakih v Afriki in drugod po svetu,  ali o otrocih - kriminalcih v brazilskih slumih, vedno znova opažamo enake vzorce, v katerih odrasli na različne načine in z različnimi sredstvi otroke prisiljujejo v vojskovanje / kriminal. V teh barbarskih metodah je poleg evidentne smrtne nevarnosti mogoče še bolj grozljiv način, kako so ti otroci oropani njihove otroške nedolžnost in da tiste redke, ki preživijo golgoto, čaka življenje s travmatičnimi spomini in mučno soočanje z realnostjo. Fukunaga je za svoj tretji celovečerec izbral pomembno, močno temo,  ki je za režiserja takšnega talenta gotovo bila pravi izziv. Na izziv je po mojem mnenju odgovoril dobro, a vseeno ustvaril film, ki v seštevku ne doseže višav, ki bi jih glede na tematiko in režiserjevo obrtno spretnost mogoče lahko pričakovali. Beasts... je nedvomno močan film,  s številnimi kvalitetami in izvrstnimi posameznimi odseki, vendar vse te odlične  postavke kot celota ne dosežejo pričakovanega kumulativnega učinka.  Med občudovanja vredne dosežke nedvomno velja postaviti vizualno komponento filma in napore, ki jih je ekipa vložila v snemanje številnih prizorov bojevanja na prostem, ter celoten produkcijski dizajn. Ob upoštevanju dejstva, da ne gledamo stomilijonskega filma, je kakovost produkcije na zavidljivo visoki ravni (film so snemali v Gani, kar je že samo po sebi svojevrsten izziv). Duša filma so igralske kreacije dveh osrednjih protagonistov:  hipnotično prepričljivega Idrisa Elbe in nič manj impresivnega mladega debitanta Abrahama Attaha. Še ena lepa komponent filma je tenkočuten izris prijateljstva med Agujem in njegovim nemim prijateljem, k srcu nam prirastejo tudi nekateri drugi, manj izpostavljeni liki, ki v ozadju delijo usodo osrednjega protagonista.  Menim, da filmu manjka nekaj konteksta, ki bi ustrezno pojasnil dogajanje, ter ustreznejši pristop k kreaciji otroškega pogleda na svet in Agujevega psihološkega profiliranja. V njegovih monologih (pre)pogosto prepoznamo odraslega pisca dialoga (ne vem, koliko teh slabosti izvira iz knjižne predloge) in prav zato je lik karakterno pomanjkljiv, sploh če nanj gledamo primerjalno, skozi prizmo odlične karakterizacije Elbinega lika. Beasts... je dober, pozornosti vreden film, v katerem med vrsticami vidimo marsikaj:  od posledic nepravične delitve svetovnih resursov in nehumanosti globalnega kapitalizma, do jasnih pojasnil trenutno še kako aktualnih migracijskih tokov. Zato vam  ga lahko le priporočim, a z opombo, da sem od Fukunage vseeno pričakoval še malo boljši film. Vsem zainteresiranim bi ob tej priložnosti priporočil še vojno dramo Rebelle (War Witch, 2012), ki je po moji oceni bolj dovršena variacija na enako temo.   

            

Ocena: