Incompresa (2014)

Slovenski naslov: -
Država: Italija, Francija
Leto: 2014
Žanri: Drama
Dolžina: 103', Imdb 
Režija: Asia Argento
Scenarij: Barbara Alberti, Asia Argento
Igrajo: Giulia Salerno, Charlotte Gainsbourg, Gabriel Garko, Carolina Poccioni, Alice Pea, Anna Lou Castoldi

Incompresa je film, ki ga je moj radar ujel lani, med naslovi v canski sekciji Poseben pogled. Film je režirala Asia Argento, ki je sicer primarno igralka, a se je v njeni filmografiji nabralo že lepo število režiranih kratkih in celovečernih filmov (Incompresa je njen tretji celovečerec). Film je torej predstavljen v Cannesu in ni bilo malo takih, ki so ob tem pomislili, da je odločilno vlogo pri uvrstitvi v festivalski program odigral režiserkin zveneči priimek (Asia je, če tega ne veste, hčerka italijanskega horor maestra Daria Argenta). Oba režiserkina prejšnja celovečerna filma (Scarlet Diva, The Heart Is Deceitful Above All Things) sta, roko na srce, do neke mere tudi upravičevala takšen odnos, a po navadi je pred kakršnokoli sodbo zadevo bolje preveriti in potem sprejemati konkretne sklepe. Jaz sem se zadeve lotil iz takšnega izhodišča in prišel do sklepa, da je film svojo festivalsko pot povsem zasluženo začel na Azurni obali.

Zgodba postavljena v leto 1984 nas pelje v italijansko prestolnico Rim, kjer skupaj očetom, mamo in dvema polsestrama odrašča 9-letna Aria. Oba starša sta v zakon vstopila s po enim otrokom iz prejšnjega zakona, zato si Aria z eno polsestro deli očeta, z drugo pa mamo. Sodeč po odnosu med zakoncema in slabem ozračju znotraj družine, je le vprašanje časa, kdaj bosta oče in mati šla narazen. Ariin oče je slavni filmski igralec, egocentričen moški, ki mu ni veliko mar za ljudi v njegovi bližini. Oče je najbolj naklonjen starejši hčerki iz prejšnjega zakona, medtem ko Ariji le izjemoma nameni kanček pozornosti. Nič boljši tretma deklica nima niti pri materi, ki venomer posveča pozornost svojim potrebam: sebično in brez kančka slabe vesti je pripravljena za več tednov zapustiti Ario in njeno nekaj let starejšo sestro in z novim ljubimcem oditi na kakšno eksotično potovanje. Mati jo je v navalu besa že večkrat poslala k očetu in ta jo je potem v navalu besa zopet poslal nazaj k materi. Njena edina uteha sta maček Dac in najboljša prijateljica Angelica. Punco kljub očitnem pomanjkanju družinske topline in ljubezni še vedno ni zapustil optimizem in vera v ljubezen. A ko ji hrbet obrne še Angelica in ko doživi še eno grobo zavrnitev fanta, ki ji je všeč, je vera v boljše jutri nepovratno izgubljena.

Tematsko gledano je Incompresa mešanica zgodbe o odraščanju in zgodbe o disfunkciji ene zelo kaotične družine. Kombinacija, ki sama po sebi ne prinaša nič revolucionarnega, a tako kot vedno je privlačnost pripovedi v veliki meri odvisna od sposobnosti pripovedovalca. Vemo, da tudi čisto vsakdanja zgodba v rokah pravega mojstra dobi dodatno dimenzijo. Zdi se, da je Asia Argento (ustvarjalno in osebno) dokončno dozorela in ubrala pravi kurz, saj je Incompresa v večini ključnih postavk dovršen film, ki gledalcu ponudi kar nekaj razlogov za zadovoljstvo. Največ zaslug za takšno počutje pripisujem načinu, na kateri režiserka gledalcu približa otroško perspektivo. Otroški pogled na svet je praviloma zelo spolzek teren, na katerem mnogi avtorji izgubijo kompas in ustvarijo film, ki ne zna komunicirati niti z odraslimi, niti z otroci. Menim, da Asia zelo dobro prepleta zasanjano otroško perspektivo in kruto realnost. Trenutki, v katerih gledamo nesrečo in razočaranje glavne junakinje so tako pristni, enako pristni pa so tudi redki trenutki sreče, v katerih Aria demonstrira (za otroka tipično) nezamerljivost in zmožnost odpuščanja. Onim, ki jih ljubimo, lahko odpustimo marsikaj, in Ariin lik je ukrojen prav po teh principih. Ploskam izbiri glavne igralke Giulie Salerno, ki je pravi antipod holivudski miselnosti pri reševanju tovrstnih kadrovskih vprašanj. Mislim, da je poleg igralske nadarjenosti ravno igralkina anonimnost ključni dejavnik, na katerem temelji kredibilnost lika. Dakota Fanning je po tolikih blockbusterjih pač Dakota Fanning in prav zato nam podzavest ne dovoli (po)polne posvojitve njenih likov. Tu pa dobimo priložnost spoznati nov, igriv obraz, ga postopoma sprejeti in vzljubiti in v tej spontanosti je gotovo nekaj magičnega. Med ostalimi sodelujočimi bi omenil še bitchy Charlotte Gainsbourg, ki prepričljivo zapolni čevlje egoistične matere. Zmotil me je samo konec, ki je po moji oceni, takšen kakršen je, nepotreben. Incompresa vseeno ni Miss Violence in bolje bi bilo, če bi režiserka stvari pustila odprte. Za konec še nekaj dejstev: Asia Argento je v resnici Aria Maria Vittoria Rossa Argento, njen oče je slavni filmski režiser. Njena mati Daria Nicolodi je igrala v petih filmih njenega očeta in po dostopnih informacijah je odnos med Asiino mamo in očetom bil podoben odnosu likov v njenem filmu. V luči teh informacij je Incompresa tudi delno avtobiografska zgodba, a v kakšnem razmerju sta zmešani realnost in fikcija, ve samo Asia Argento.   

Ocena: