Slovenski naslov: Lisičja vila Liza
Država: Madžarska
Leto: 2015
Žanri: Komedija, Fantazijski, Romantični
Dolžina: 98' , Imdb
Režija: Karoly Ujj Meszaros
Scenarij: Balint Hegedus, Karoly Ujj Meszaros
Igrajo: Monika Balsai, Szabolcs Bede Fazekas, David Sakurai, Zoltan Schmied, Antal Cserna, Piroska Molnar
Vsi vemo, da je Madžarska v 70-ih letih bila del komunističnega vzhodnega bloka. A z nekaj domišljije se lahko pričara tudi drugačna alternativna zgodovina, v kateri je Madžarska tistega časa kapitalistična država, kjer imajo verigo restavracij s hitro prehrano in trafike, na katerih ženske lahko kupijo Cosmopolitan. Karoly Ujj Meszaros je človek, ki zgodbo svojega celovečernega prvenca postavi v takšno alternativno resničnost in to je le ena izmed zanimivih domislic, ki jo najdemo v njegovi neogotski fantazijski komediji. Glavna protagonistka zgodbe je 30-letna Liza, skromna in osamljena negovalka/sužnja, ki zadnjih 12 let skrbi za Marto, vdovo bivšega japonskega ambasadorja. Liza se je ob svoji delodajalki seznanila z japonsko kulturo in iz njene osamljenosti se je ob branju japonske literature in poslušanja japonske popularne glasbe »rodil« namišljeni prijatelj, mrtvi pop pevec Tomy Tani. Toda Liza ne ve, da Tomy ni zgolj namišljeni prijatelj, temveč čisto pravi duh, ki je na njo vrgel prekletstvo in jo spremenil v lisičjo vilo, bitje iz japonske mitologije. Zaradi prekletstva je Lizino hrepenenje po resnični ljubezni neuresničljivo, saj vsak moški, ki se ji približa, umre v nenavadnih okoliščinah.
Romantična komedija je ena najbolj prenatrpanih žanrskih niš, v kateri ni enostavno »najti« svežino, a na primeru Lisičje vile vidimo, da se s konkretnejšim odmikom od ustaljenih obrazcev in odprtostjo do eksperimentiranja z elementi drugih žanrov, lahko ustvari sila kratkočasen in všečen film. Meszaros prve pol ure porabi za seznanjanje s čudaškimi liki in konstrukcijo njihove odbite realnosti, v kateri se gledalec iz minute v minuto počuti bolj domače. Oko sicer potrebuje nekaj časa, da se navadi na kričečo barvno paleto in sprejeme zakonitosti njegovega fantazijskega sveta, ki spominja na nekaj, kar bi s skupnimi močmi lahko ustvarili Takashi Miike, Roy Andersson in Jean-Pierre Jeunet. Primerjava s slednjim je še kako na mestu, ker je med njegovo Amelie in Meszarosovo Lizo možno povleči več vzporednic. Toda Lizo bi bilo nepravično okarakterizirati kot repliko Amelie, ali kakšnega drugega lika, saj le-ta premore dovolj samosvojih potez, ki utrdijo občutek, da spoznavamo originalen filmski lik. Ženska, ki svoje adute na začetku skriva za dolgočasnim videzom in nevpadljivimi oblačili in se nato transformira v pravo lepotičko, je obrabljen vzorec, s katerim me že dolgo ni prepričal nihče, vendar režiserju, ob izdatni pomoči simpatične glavne igralke Monike Balsai, uspe prav to. A za uspeh je bilo potrebno pokazati pogum, ki ga sorodni rom-kom izdelkih navadno nimajo: se izogniti prehitri transformaciji, izbrati dovolj kratko belo oblekico in s kamero občasno poudariti igralkine glavne adute. Najbolje bo, da se v čari glavne igralke in vizualno všečnost celote prepričate kar sami, jaz pa bom ta zapis sklenil s pohvalo tehničnega vidika filma, predvsem odličnega produkcijskega dizajna in presenetljivo dobrih posebnih učinkov.
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar