Victoria (2015)

Slovenski naslov: Victoria
Država: Nemčija
Leto: 2015
Žanri: Krimi, Drama, Triler
Dolžina: 138' ,  Imdb 
Režija: Sebastian Schipper
Scenarij: Sebastian Schipper, Olivia Neergaard-Holm, Eike Frederik Schulz
Igrajo: Laia Costa, Frederick Lau, Franz Rogowski, Burak Yigit, Max Mauff 

Victoriin plesni večer v nekemu berlinskemu rejverskem klubu se počasi končuje. Mlada Španka, ki je pred tremi meseci prišla v Berlin, mora čez nekaj ur odpreti kavarnico, kjer dela kot natakarica. Na plesnem podiju se je dobro zabavala, a primarni cilj vseeno ni dosežen. Victoria ne govori nemško, v Berlinu nima prijateljev, in fino bi bilo, če bi spoznala kakšno zanimivo družbico, ki bi olajšala njeno prilagoditev na novo okolje. Na izhodnih vratih sreča Sončka in njegove prijatelje, ki jo povabijo v svojo družbo. Med njo in Sončkom preskoči iskrica in punca kljub jasnim znakom, da štirje prijatelji niso ravno najbolj pridni fantje v mestu, povabilo sprejme. Razlogov za njeno neprevidnost ne poznamo, a kasneje dojamemo, da je njena odločitev motivirana z drugačnimi, osebnimi razlogi. Izkaže se, da fantje niso tako slabi, veselo potepanje po ulicah se konča na strehi nekega bloka, v kramljanju ob steklenici piva. In ko že kaže, da se bo njena avanturica končala z prijetnimi občutki in romanco na obzorju, se stvari zakomplicirajo.

47-letnega nemškega igralca, režiserja in scenarista Sebastiana Schipperja so do lani poznali predvsem v domovini. Tam sta odmevala njegov prvi in drugi film [Absolute Giganten (1999) in Ein Freund von mir (2006)], po premieri četrtega celovečerca Victoria, pa so njegovo ime podčrtali tudi najuglednejši mednarodni kritiki. Dejstvo, da je 138 minut dolga zgodba posneta v enem samem kadru (uspelo naj bi jim v tretjem poskusu) je vsekakor navdušujoče, a to ni edina kvaliteta enega izmed najzanimivejših filmov preteklega leta. Nepretrgani posnetek nudi občutek neposredne vpletenosti, saj nas ročna kamera izjemno spretnega Norvežana Sturla B. Grøvlena (posnel tudi islandsko uspešnico Ovna) postavi v vlogo nemega soudeleženca v dogajanju. Schipper uspe v realnem času povedati zgodbo, ki v prvi uri z minimalnimi sredstvi zariše prepričljive karakterne črte protagonistov in vzpostavi jasne motive, za vse kar sledi. Za to potrebuje le nekaj ključnih sestavin: lepo klavirsko skladbo, pet minut dialoga v kavarnici med Victorio in Sončkom in nekaj informacij, ki orišejo problematično preteklost preostalih likov. Zgodba nato prestopi tisto prelomno točko, po kateri postanemo sopotniki v nori, nepredvidljivi vožnji z vlakcem smrti, ki ne izpolnjuje niti osnovnih varnostnih standardov. Škoda je le, da v tej fazi nekatera dejanja akterjev postanejo pretirano iracionalna in neživljenjska. Za konec bi izpostavil še igralske nastope vseh protagonistov in odlično glasbeno spremljavo vsestranskega nemškega glasbenika Nilsa Frahma.

             

Ocena: