 |
| Foto: Four Knight Films |
Slovenski naslov: Genesis
Država: Nova Zelandija
Leto: 2014
Žanri: Drama
Dolžina: 124' , Imdb
Režija: James Napier Robertson
Scenarij: James Napier Robertson
Igrajo: Cliff Curtis, James Rolleston, Kirk Torrance, Miriama McDowell, Xavier Horan
Leto 2014 je za novozelandsko kinematografijo bilo zelo uspešno. Komični grozljivki Housebound in Kaj počnemo v mraku sta tudi v svetovnem merilu pritegnile nemalo pozornosti, sijajna letina pa je zaokrožena z dramo Gensis (The Dark Horse), tamkajšnjo kino uspešnico, ki je na podelitvi novozelandskih filmskih nagrad premagala oba zgoraj omenjena in slavila v vseh najpomembnejših kategorijah (film, scenarij, režija, glavni igralec…). Scenarij in režijo podpisuje zunaj dežele Kiwijev malo znani režiser in scenarist James Napier Robertson, ki je za izhodišče izbral resnično zgodbo igralca hitropoteznega šaha Genesisa Potinija, ki se je celo življenje boril s hudo bipolarno motnjo.
V njegovo življenje vstopimo v trenutku, ko prepriča starejšega brata, da v bolnišnici podpiše odpustne papirje in prevzame vlogo njegovega skrbnika. Genesis, ki je dober del življenja preživel v mentalnih ustanovah, se dobro zaveda, da je bratova vloga zgolj formalna, saj mu ta razen razmajane postelje v njegovem zanemarjenem stanovanju, ne more ponuditi nič drugega. Starejši brat, ki je že od najstniških let član motoristične tolpe, živi bedno samsko življenje in 15-letni sin Mana je pravzaprav njegov največji dosežek. Za Genesisovo mentalno zdravje je poleg rednega jemanja zdravil enako, če ne še bolj pomembno najti cilj, ki bo njegovemu obstoju ponudil smisel. V povsem neprimernem okolju za človeka v njegovem stanju Genesis nepričakovano najde kar dvojni motiv: pomagati poskuša mlademu nečaku, ki ne želi slediti očetovim stopinjam, obenem pa zelo resno sprejme vlogo učitelja v lokalnem šahovskem klubu za mladino.
 |
| Foto: Four Knight Films |
Še pred igranim celovečercem o Genesisu Potiniju je nastal dokumentarec Dark Horse Jima Marbrooka, brez katerega najbrž ne bi bilo Robertsonovega filma, saj se je ta po ogledu dokumentarca ogrel za igrano ekranizacijo Potinijeve zgodbe. Številni avtorji so na različne načine obravnavali motiv mentalne bolezni: nekateri so v fokus postavili bolezen, se poglabljali v notranji svet protagonista in nam poskušali približati predvsem izkušnjo življenja z boleznijo, drugi so bolezen in protagonista postavljali v širši plan in zraven prevpraševali njihovo razmerje z okoljem. Roberts ubere podobno pot, saj zgodbo junaka z bipolarno motnjo postavi v kontekst temne socialne realnosti, v kateri živijo pripadniki avtohtonega novozelandskega ljudstva. Film preko nečakovega težavnega odraščanja (podobne zgodbe živijo tudi ostali člani šahovskega kluba) izpostavi pomembnost pozitivnega zgleda in se tako na najboljši način pokloni resničnemu Genesisu Potiniju. Pripoved igralsko na svojih širokih plečih suvereno nosi izjemni Cliff Curtis, ki se je za to priložnost zredil za 27 kilogramov. Igralec, ki smo ga kot mladca opazili v novozelandski klasiki Nekoč so bili bojevniki, kasneje še Legendi o jezdecu kitov in številnih stranskih vlogah v hollywoodskih filmih, nam subtilno približa rahločutno osebnost centralnega lika. Curtis nam s svojim umirjenim nastopom, držo, obrazno mimiko in melanholijo v očeh posreduje tako prepričljive čustvene vibracije, da bi njegov lik lahko razumeli tudi brez ene same dialoške vrstice. Po Curtisovih stopinjah gre tudi mladi James Rolleston (opažen v komični drami Boy), ki se dobro odreže v vlogi Genesisovega nečaka. Nekatera dejstva in liki so sicer pretirano poenostavljeni, določena vprašanja ostanejo odprta, toda Robertson je kljub temu ustvaril toplo, človeško, pozornosti vredno zgodbo.
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar