Nichinichi Kore Kojitsu (2018)

aka Every Day a Good Day

Haru Kuroki, Mikako Tabe, & Kirin Kiki, Nichinichi Kore Kojitsu (2018), Foto: Liffe

Slo naslov: Vsak dan je dober dan

Drugi naslovi: Every Day a Good Day

Država: Japonska

Jezik: japonščina

Leto: 2018

Dolžina: 100' ,  Imdb

Žanri: drama

Režija: Tatsushi Ohmori

Scenarij: Tatsushi Ohmori, Noriko Morishita
Igrajo: Haru Kuroki, Mikako Tabe, Kirin Kiki, Mayu Tsuruta, Shing Tsurumi

Vsak dan je dober dan japonskega režiserja Tatsushija Ohmorija je eden tistih filmov, ki potrdi tezo, da tudi na videz manj zanimive teme v rokah pravega pripovedovalca lahko postanejo nekaj posebnega. Čado je japonska beseda po kateri poznamo japonsko kulturo priprave in pitja čaja, ki je v minulih stoletjih evolvirala v pravi obred, ki v vsakdan uživalcev čaja prinaša sprostitev in harmonijo. Negovanje tradicije je botrovalo nastanku posebnih tečajev, na katerih se lahko naučiš umetnosti priprave in pitja čaja, ti tečaji pa so najprej postali priljubljeni med domačini in nato še med številnimi obiskovalci dežele vzhajajočega sonca.  

Glavna junakinja naslovne zgodbe Noriko je študentka, ki še vedno ni prepričana, kaj želi storiti s svojim življenjem. Neodločnost se počasi razvija v nervozo in ko ji mati pripomni, da bi mogoče bilo dobro, da skupaj s sestrično Michiko začne obiskovati čajni tečaj (vrsto let ga organizira in vodi starejša učiteljica v njihovi soseščini), Noriko sprejme njeno sugestijo. Izkaže se, da je to začetek čudovitega  prijateljstva med Noriko in njeno sensei, ki ji ne bo pomagala le izpiliti njene čajne veščine, ampak tudi razumeti filozofijo, za umetnostjo priprave čaja. 

Preciznost v detajlih, občutek za ritem, trenutek in prostor so najpomembnejši inštrumenti, s katerimi Ohmori gledalcu posreduje izkušnjo priprave čaja. Ritual  skozi graciozne gibe protagonistke, ki jo opazujemo pri njenem opravilu, izžareva umirjenost in harmonijo. Spokojnost, ki me je postopoma prevzemala ob ponavljanju tega opravila, menjavanju letnih časov, minevanju časa in staranju junakov, je bila prijetna, izkušnja navkljub počasnemu ritmu nikoli dolgočasna. Občutek je diametralno nasproten občutku, ki te prevzame ob vrhunsko posnetem in montiranem prikazu priprav na akcijo v kakšnem „heist“ filmu. Tu napetost zamenja prijetna umirjenost in to je nemara tudi glavna poanta filma, ki je vtkana že v sam naslov. Noriko bo recept za obvladovanje stresa in ravnovesje v življenju našla v spokoju obreda, ki ji bo z leti zlezel pod kožo in postal ena najpomembnejših konstant v njenem življenju. Njeno varno območje, kamor se lahko vedno umakne in ponovno vzpostavi porušeni notranji mir. V tem smislu Ohmorijev film spodbuja razmislek o pomembnosti slehernega trenutka, nujnosti ponavljanju stvari, ki nam prinašajo zadovoljstvo in sprejemanju vsega (dobrega in slabega), kar nam življenje prinese. To so ideje, v katerih so se „našli“ tudi obiskovalci pravkar končanega Liffa – film je z najvišjo povprečno oceno postal ljubljenec občinstva in dobitnik nagrade zmaj.

Ocena