Leave No Trace (2018)

Ben Foster and Thomasin McKenzie in Leave No Trace (2018), © Sundance Institute pro

Slo naslov: Ne puščaj sledov

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2018

Žanri: drama

Dolžina: 109',  Imdb

Režija: Debra Granik

Scenarij: Debra Granik, Anne Rosellini, Peter Rock (knjiga)

Igrajo: Thomasin McKenzie, Ben Foster, Jeffery Rifflard, Michael Draper, Derek John Drescher, Peter Simpson

Ne puščaj sledov! Če želiš živeti izven sistema, po lastnih pravilih, potem za seboj preprosto ne smeš pustiti nič. Drugače te izsledijo in nemudoma poskušajo integrirati nazaj v sistem. Življenje znotraj  sistema ima svoje prednosti in slabosti, počutje pa je odvisno od  prilagodljivosti in splošnega psiho-fizičnega stanja. Če si veteran ene izmed novejših ameriških vojn, ki se zaradi močne post-travmatske motnje z muko prebija iz dneva v dan, stvari so toliko bolj zapletene. Eden teh neprilagojencev je Will (Ben Foster), ki je nekega dne spoznal, da si z življenjem po sistemskih standardih tlakuje pot v pogubo. Zato je odvrgel antidepresive in s hčerko Tom (Thomasin McKenzie) odšel v gozd. Dom sta si ustvarila v gozdovih v okolici Portlanda in tam več let živela v miru in harmoniji. V mesto sta hodila le izjemoma, ko sta potrebovala najnujnejše potrebščine. A nato so prišli rangerji in ju odpeljali na zaslišanje. Nastanitev v javnih parkih je namreč zakonsko prepovedana in glede na dejstvo, da je Tom še mladoletna, zadevo pod drobnogled vzame še socialna služba. Očeta in hčerko po dolgih letih življenja v izolaciji čaka težaven proces integracije, skozi katerega bolje »plava« Tom, medtem ko Willovi dnevi postajajo vedno bolj tesnobni. Hčerka in oče se na nove okoliščine odzoveta različno in navkljub obojestranskem spoštovanju in sočutju je čutiti, da bo njun odnos kmalu postavljen na resno preizkušnjo.

Debra Granik je režiserka, ki svoje like išče na družbenih marginah, med odvisniki, reveži in vsakovrstnimi izobčenci. Še posebej jo zanimajo usode vojnih veteranov in težave, s katerimi se ti srečujejo potem, ko plačajo svoj dolg domovini. Tu imamo veterana s post-travmatskim sindromom, v dokumentarcu Stray Dog (2014) je fokus na bajkerju, vojnem veteranu in potepuhu Ronnieju Hallu, ki je imel manjšo vlogo že v njenem drugem igranem filmu Na sledi očetu (Winter's Bone, 2010). Izhodiščni material je to pot knjiga Petera Rocka My Abandonment, iz katere je Granik s stalno kreativno sodelavko Anne Rosellini izluščila scenarij. Rezultat je verjetno najbolj zelen (dobesedno) film leta, saj se večji del zgodbe odvrti v čudovitem ambientu deževnega gozda na Pacifiškem severozahodu, enemu najlepših predelov Severne Amerike. S samimi prizorišči in časom investiranim v prikaz življenja dveh protagonistov v naravi, film vzpostavi vizualno privlačen in nadvse zanimiv antropološki vidik zgodbe. Nekaj pomirjujoče liričnega je v interakciji dveh ljudi v gozdu, v enostavnosti njunega obstoja in vsakodnevni rutini, s katero se oče in hčerka prebijata iz dneva v dan. Osrednja dilema filma vendarle ni izbira med »klasičnim« življenjem v skladu s splošnimi družbenimi konvencijami in zeleno alternativo, ki jo izbereta osrednja protagonista. V drugem delu filma v ospredje vedno bolj prihaja (ne vem če temu lahko rečem) »konflikt« med očetom in hčerko, ki navkljub navezanosti in ljubezni do očeta spoznava, da ji nomadski način življenja ne ustreza več. V tem smislu na film lahko gledamo tudi kot na nekoliko atipično zgodbo o odraščanju, ki preko dinamike dveh akterjev tenkočutno prevprašuje razmerje me individualnimi potrebami in čustvi do tistih, ki nam nekaj pomenijo. Z Ne puščaj sledov je Debra Granik po moji oceni storila korak naprej v karieri in posnela svoj najboljši film doslej. Film z zgodbo in liki, ki z nami ostanejo še dolgo po ogledu, tudi po zaslugi izjemnih igralskih nastopov. Ben Foster je v vlogi ljubečega očeta s post-travmatskim sindromom, še enkrat potrdil nesporno igralsko kvaliteto, tisto pravo odkritje pa je mlada novozelandska igralka Thomasin McKenzie, pred katero je nedvomno svetla prihodnost.

Ocena