Saul fia [Son of Saul] (2015)

Slovenski naslov: Savlov sin
Država: Madžarska
Leto: 2015
Žanri: Drama, Grozljivka, Triler
Dolžina: 107',  Imdb 
Režija: László Nemes
Scenarij: László Nemes, Clara Royer 
Igrajo: Géza Röhrig, Levente Molnár, Urs Rechn, Todd Charmont, Sándor Zsótér, Amitai Kedar, Attila Fritz

Letošnji dobitnik canske zlate palme je Audiardov Dheepan, vendar je Savlov sin, dobitnik velike nagrade žirije film, o katerem se je po festivalu največ govorilo. Rekel bi upravičeno, saj gre za stvaritev, ki je mnogih pogledih posebna, nekonvencionalna. Ne zgodi se ravno pogosto, da prvenec kakega režiserja dobi eno izmed največjih odličij v canski glavni tekmovalni sekciji, jaz pa se pridružujem tistim, ki menijo, da bi zlata palma morala končati v rokah madžarskega režiserja Lászla Nemesa. Debitanta, ki je študiral zgodovino, scenaristiko in filmsko režijo, dve leti asistiral velikemu Béli Tarru, posnel nekaj kratkih filmov in potem, zdi se da od nikoder, »padel« na rdečo preprogo v Cannesu. Savlov sin je zgodba o holokavstu, ki v prihodnosti  gotovo ne bo omenjana kot »še ena zgodba o holokavstu,« s katero je avtor dokazal, da če želiš narediti nekaj zares drugačnega, moraš razmišljati drugače in povsem pozabiti na ustaljene žanrske konvencije.

Ta drugačnost je očitna že od prvega kadra, s katerim nas Nemes vrže v pekel koncentracijskega taborišča Auschwitz-Birkenau. Kamera se brez predhodnih pojasnil prilepi na Savla (Géza Röhrig) in nas prek njegove omejene perspektiveo popelje skozi prostore, v katerih se pravkar odvija ena največjih morij v zgodovini človeštva. Film od gledalca sicer zahteva nekaj zgodovinskega predznanja, ki nam pomaga določiti osnovne parametre. Časovni okvir sta dva dneva ob koncu leta 1944, ko so plinske komore in sežigalnice trupel delale dani in noč, ljudi ki jih opazujemo pri delu pa so pripadniki Sonderkommande (posebne skupine zapornikov, ki so po usmrtitvah morali čistiti plinske celice, odvažati in sežigati trupla, odstranjevati pepel in oblačila ubitih…). Klasičnega zapleta ni, zgodbo pa naprej vlečejo prizadevanja glavnega protagonista, ki odkrije truplo mladega fanta in sprejme na videz povsem iracionalno odločitev: fanta želi dostojno pokopati, zato svoja prizadevanja usmeri v iskanje rabina, ki bo zrecitiral molitev za umrlega in mu pomagal pokopati fantovo truplo. Vzporedno z njegovo misijo v ozadju ujamemo priprave ostalih članov Sonderkommande, ki načrtujejo oboroženo vstajo, za katero Savel ne kaže prav nobenega zanimanja.

Savlov sin je v prvi vrsti izkušnja, ki nam jo Nemes predstavi brez kalkulacij in kompromisov, z eno samo mislijo: čim bolj se približati temu, kar genocid v resnici je. Film brez nepotrebnega balasta, osebnih zgodb in pomožnih zgodbic, ki gledalcu nudijo priložnost za identifikacijo z liki. Eden ključnih parametrov (dobrega) filma zasnovanega na likih, je karakterizacija le-teh. Posebnost naslovnega je odsotnost kakršnekoli karakterizacije, ki je tako zastavljen film v resnici niti ne potrebuje. Brezosebnost glavnega protagonista in njegovih sojetnikov, ki se v nekem kaotičnem, ohlapno povezanem zaporedju pojavljajo v kadru, je nadvse primerna v grozovitih okoliščinah, v katerih so ljudje le še stücke (kos, komad), materija, ki jo je potrebno po najkrajši poti spremeniti v pepel. Vse grozote, ki so jih videle Savlove oči, so ga spremenile v brezosebnega robota, živega mrtveca, če hočete, ki le še mehansko opravlja svoje delo. Nacisti so v teh ljudeh, s tem ko so jih prisilili v sodelovanje v genocidu, ubili še zadnje sledi dostojanstva. Človek, ki mu na takšen odvzameš dostojanstvo pač več ni človek, ampak orodje, ki ga potem, ko opravi svojo funkcijo, čaka sežig z ostalimi »kosi.« Mislim, da je vprašanje motivacije glavnega protagonista v domeni posameznega gledalca, zato o tem tu ne bom razpredal, vsi, ki so si po četrtkovi projekciji v Linhartovi dvorani vzeli čas, pa so lahko slišali, kaj o tem meni glavni igralec Géza Röhrig. Savlov sin je film, pri katerem tehnične rešitve igrajo izjemno pomembno vlogo in brez katerih film ne bi bil to kar je. Ročna kamera, ozki izrez slike in osredotočenost na Savlovo perspektivo poudarjata tesnobo, klavstrofobičnost in ujetost akterjev, z dolgimi kadri in izjemno dinamiko pa nam Nemes približa občutek kontinuiranega dogajanja. Stresnost dogajanja dodatno krepi koreografija v ozadju, saj je vsak kader zasičen s kričanjem, kratkimi ukazi, trupli (pogosto izven fokusa), kar nekako poudari Savlovo osredotočenost na njegovo nalogo. Izjemno veliko je doseženo z zvočnim dizajnom, ki nas konstantno opominja, da se še veliko več dogaja izven kadra, zvoki ki jih slišimo pa nam na nek način povedo, da se v ozadju odvijajo grozote, esenco katerih enostavno ni mogoče zajeti s kamero. Režiser se je očitno zelo dobro zavedel, kako zelo sugestiven je lahko zvok in potem to spoznanje na najboljši možni način vključil v zgodbo. Savlov sin je film o genocidu kakršnega še niste videli in delo, ki v formi igranega filma na najbolj avtentičen način doslej razloži pomen besede holokavst. 

Ocena: