Jojo Rabbit (2019)

Sam Rockwell, Taika Waititi, and Roman Griffin Davis in Jojo Rabbit (2019), Photo: Twentieth Century Fox

Slovenski naslov: Zajec Jojo

Država: Nova Zelandija, Češka, ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2019

Žanri: komedija, drama, vojni

Dolžina: 108',  Imdb 

Režija: Taika Waititi

Scenarij: Taika Waititi, Christine Leunens (knjiga)

Igrajo: Roman Griffin Davis, Thomasin McKenzie, Taika Waititi, Scarlett Johansson, Sam Rockwell, Rebel Wilson, Stephen Merchant, Alfie Allen

Novozelandski režiser, scenarist in igralec Taika Waititi je pred dnevi za naslovno stvaritev prejel svojega prvega oskarja in sicer za prirejeni scenarij. Če odmislim komercialno uspešen izlet v Marvelovo vesolje (Thor: Ragnarok, 2017), pridem do zaključka, da njegovi filmi praviloma izžarevajo neko preprosto očarljivost, ki se ji ne moreš upreti. Eagle vs Shark, Boy, What We Do in the Shadows, Hunt for the Wilderpeople in Jojo Rabbit so filmčki, ki gledalca razorožijo s simpatičnimi liki in zabavnim, dinamičnim dogajanjem, ob katerem praviloma ni težko ohraniti koncentracijo in vključenost v zgodbo. Zajec Jojo bi nemara bil deležen še toplejšega sprejema, če ga nekateri ne bi doživljali kot neprimeren poskus relativiziranja zgodovinskih vlog in neokusnega satiriziranja občutljivega zgodovinskega obdobja. 

Če izhajaš iz stališča, da je nedopustno, da si otrok za namišljenega prijatelja izbere Hitlerja, potem je še toliko težje pogoltniti Waititijevo komično interpretacijo firerja in njegovo razmerje z desetletnim fantkom. Menim, da težave s sprejemanjem in percepcijo takšnih zgodb običajno ima gledalec preveč trdno zasidran v resničnem svetu, ki z vnaprejšnjo obsodbo vstopa v domišljijske svetove filmskih ustvarjalcev. Toda samo če si dovoliš seznanitev s takšnim, domnevno spornim okoljem, lahko povsem realno ovrednotiš idejno-sporočilno vrednost filma. 

Thomasin McKenzie and Roman Griffin Davis in Jojo Rabbit (2019), Photo: Twentieth Century Fox

V čas druge svetovne vojne postavljena zgodba življenje v nacistični Nemčiji slika skozi oči 10-letnega fantiča. Jojo nima veliko prijateljev, zato ne preseneča, da si je ob odsotnem očetu (ta naj bi se boril na eni izmed številnih front) in zaposleni materi, ki dela pri lokalnem oddelku za propagando, omislil namišljenega prijatelja. In izbira je padla na firerja, kar niti ni tako nenavadno, če imamo na umu, da je le-ta plod domišljije v nacistični Nemčiji odraščajočega otroka, ki prosti  čas preživlja v pripravljalnem kampu Hitlerjeve mladine. Druženje s sovrstniki v naravi je iz njegove perspektive nedvomno bolj zabavno od dolgočasnega poležavanja med štirimi zidovi. Toda ko Jojo odkrije, da se v tajnem prostoru njihove družinske hiše skriva mlada Židinja Elsa, se njegova percepcija sveta začne spreminjati. 

Razkritje materine vloge v tej zadevi in skrivna interakcija z Elso počasi razblinjata zablode in laži, s katerimi je njegovo glavo napolnila nacistična propagandna mašinerija. S posmehom usmerjenim proti vnetim izvajalcem nacistične ideologije in  drobnimi znamenji nestrinjanja tistih, ki so po spletu okoliščin, največkrat proti svoji volji, postali kolešček v nacističnem stroju, Waititi izpiše jasno obsodbo nacističnega režima, a obenem opozori na zgrešenost posploševanja in kompleksnost okoliščin, v katerih spodoben človek lahko konča v napačni uniformi. Ideja se jasno manifestira v vlogi in prispevku vodje kampa Hitlerjeve mladine (Sam Rockwell) in nedolžnih otrocih, ki so v rosni mladosti bili stlačeni v uniforme. Zajec Jojo je v osnovi preprost, univerzalno razumljiv film za vso družino, ki ubere pristop podoben tistemu, ki ga je  v svoji mojstrovini Življenje je lepo (La vita e bella, 1997) ubral Roberto Benigni. Pri obeh filmih ne najdemo kompleksnosti, s katero na primer otroško vpetost v nacistično ideologijo obravnava odlična vojna drama Lore (2012, Cate Shortland), vendar se mi komentarji o "zaskrbljenosti" in "neprimernosti" ob tako nedvomni sporočilnosti zdijo povsem zgrešeni. Enostavno bi bilo škoda ne spoznati tako simpatičnega glavnega junaka, ki ga je v svoji prvi filmski vlogi odlično upodabil mladi Roman Griffin Davis. Obenem velja podčrtati še eno vrhunsko izvedbo mlade novozelandske igralke Thomasin McKenzie, ki po odlični vlogi v hvaljenem Ne puščaj sledov (Leave No Trace, Debra Granik, 2018) še enkrat manifestira razkošje svojega igralskega talenta. Zajec Jojo je film, ki s prepletanjem komedije s tragedijo obsodi sovraštvo in predsodke, ter nas opominja, da živimo v času, ko je zoper takšno miselnost potrebno ponovno odločno povzdigniti glas.

Ocena