The Invisible Man (2020)

Elisabeth Moss in The Invisible Man (2020), Foto: Imdb

Slovenski naslov: Nevidni človek 

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2020

Žanri: grozljivka, misterij, triler

Dolžina: 124',  Imdb 

Režija: Leigh Whannell

Scenarij: Leigh Whannell

Igrajo: Elisabeth Moss, Aldis Hodge, Storm Reid, Harriet Dyer, Oliver Jackson-Cohen

Toksična razmerja prej ali slej dosežejo fazo, v kateri upanja na boljše jutri povsem zbledi. Tega se dobro zaveda tudi Cecilia Kass (Elisabeth Moss), za katero so srečni trenutki le oddaljen spomin. Toda pobeg iz nezdravega razmerja za žensko pogosto ni tako enostaven in včasih celo meji na nemogoče. Naša junakinja je ena teh nesrečnic, ujeta v osamljeni moderni vili, opremljeni s tehnološko dovršenimi varovalnimi sistemi, ki so hišo spremenili v pravo malo trdnjavo, v katero je praktično nemogoče vstopiti nepovabljen. Obenem jo je enako težko zapustiti, ako vse vajeti v svojih rokah drži nekdo, ki ti ne dovoli oditi. Nekdo, ki s patološko obsedenostjo nadzira vsak tvoj korak. 

Leigh Whannell, ki je nase opozoril z zanimivim prvencem Nadgradnja (Upgrade,2018), zgodbo odpre z napetim Ceciliinim pobegom iz trdnjave, v katero jo je zaklenil njen mož, sicer briljantni znanstvenik, bogatin s praktično neomejenimi finančnimi resursi. Njegov imperij je zrasel na temeljih inovativnih tehnologij, s katerimi je njegovo podjetje postavilo smernice tehnološkega napredka. Nevidni človek je tako kot številni predhodniki za izhodišče vzel istoimenski roman Herberta Georgea Wellsa (roman je v večji ali manjši meri navdihnil kar 20 različnih filmov), čeprav se je Whannell s svojim scenarijem precej oddaljil od iz izvirnega gradiva in ga prilagodil duhu tehnološko obarvane sedanjosti.

Te prilagoditve so le delno uspešne, saj Whannell večino časa vleče predvidljive poteze in po nepotrebnem poudarja očitno. Jasno je, da v zakup moramo vzeti pomanjkljivost, ki je glede na izvirno gradivo očitna in izražena že v samem naslovu. Povsem je jasno, da je smrt „norega znanstvenika“ le dobro zrežirana predstava, ki odvzame vso nepredvidljivost delu zgodbe, v katerem Cecilia še poskuša ugotoviti, kaj, oziroma kdo, ji diha za ovratnik. Vsi klasični izgovori so tu: od flaške z zdravili, ki sugerira scenarij vse-je-v-njeni-glavi, do klasičnega motiva spora z okolico, ki v ekscesih junakinje sčasoma vidi le še neustavljivo drsenje v blaznost. Splošni vtis se z naraščanjem minutaže slabša, saj Whannell v želji po ohranjanju ritma in zanimivosti poseže po preslabo premišljenih, malo verjetnih rešitvah (v svoji recenziji jih je lepo povzel Filmoljub). Na srečo v glavni vlogi gledamo izvrstno Elisabeth Moss, ki so ji takšne vloge pisane na kožo. Kraljica solznih oči in poglobljenih interpretacij širokega spektra psihičnih stanj, je ob razmeroma dobrem ritmu in solidni produkcijski vrednosti lahko zadosten razlog, da filmu vendarle ponudite priložnost. 

Ocena