Atlantique (2019)

Mama Sané in Atlantics, Foto: © trigon-film

Slo naslov: - 

Angleški naslovi: Atlantics

Država: Francija

Jezik: volof, francoski

Leto: 2019

Dolžina: 106' ,  Imdb

Žanri: drama

Režija: Mati Diop

Scenarij: Mati Diop

Igrajo: Mama Sané, Amadou Mbow, Ibrahima Traoré, Nicole Sougou, Amina Kane, Coumba Dieng, Mariama Gassama

Eden zanimivejših prvencev lanskega leta je Atlantik (Atlantique) francoske režiserke Mati Diop, ki med bogato kolekcijo festivalskih nagrad ima tudi veliko nagrado žirije v Cannesu. Drama s pridihom nadnaravnega, postavljena v senegalsko prestolnico Dakar, spremlja 17-letno Ado (Mama Sane), ki je tik pred dogovorjeno poroko z Omarjem, plejbojem iz premožne družine. Poroka bo zadovoljila apetite njene družine in ji omogočila lagodno življenje – takšen scenarij bi brez veliko premišljevanja sprejele vse njene prijateljice, ne pa tudi Ada, ki ljubi drugega. Njeno srce pripada  Souleimanu, revnemu fantu iz soseščine, ki skupaj s prijatelji dela na največjem gradbišču v mestu. Lokalni tajkun v navezi s tujimi investitorji gradi megalomansko stavbo – arhitekturno futuristično čudo, ki bo spremenilo podobo prestolnice. V tej zgodbi o preobrazbi Dakarja v novi Dubai je najbolj sporno, da Souleiman in njegovi sodelavci že več mesecev niso prejeli plačila za opravljeno delo. 

Režiserka film odpre s prizorom upora ogorčenih gradbenih delavcev, ki od nadzornikov na gradbišču zahtevajo plačilo za prelito kri in znoj. Futuristični objekt, ki v resnici ne obstaja (računalniško ustvarjeno podobo so dodali v postprodukciji), je alegorija nezdravih temeljev, na katerih se v manj razvitih državah vzpostavljajo bodoče socioekonomske resničnosti. Socialni komentar filma izpostavi položaj mladih, ki z enim očesom zrejo proti negotovi prihodnosti, z drugim pa pogledujejo proti oceanu in premišljujejo o tveganju, ki so ga pred njimi prevzeli mnogi. Diop se skozi film vedno znova vrača k oceanu, ki je za domačine sčasoma postal simbol upanja in žalosti. Upanja zato, ker je morje za mnoge edini izhod v sili, edina pot do uresničitve sanj o boljšem življenju, a obenem tudi žalostni opomnik na vse, ki so svojo pot končali na morskem dnu.

Gre za motiv, ki ga je režiserka že obravnavala v odmevnem kratkem filmu Atlantiques (2009), to pot pa jo bolj kot usoda tistih, ki so odšli, zanimajo življenja tistih, ki ostali doma: deklet, soprog in mater. Diop za jedro zgodbe izbere romantično vez junakinje s fantom, ki se v zgodnji fazi filma odloči poskusiti srečo na morju. Adina perspektiva je naše okno v svet, v katerem ženska razpeta med tradicionalističnimi pričakovanji in mladostniško percepcijo sveta poskuša najti svojo pot. Zdi se, da junakinja ves časa hodi po črti med vdanostjo v usodo in uporom, medtem ko njena potreba po svobodi postaja vse močnejša. Diop sočasno z njenim osvobajanje iz okov prihodnosti začrtane po pričakovanjih okolice v zgodbo vplete še kanček nadnaravnega, ki postane odločilni dejavnik njenega osvobajanja. Nadnaravna primes obenem nadgradi socialni kontekst filma, ki je lepo postavljena v funkcijo korektorja krivic iz začetka zgodbe. Atlantics v spominu ostane zaradi presenetljivega prepletanja surove resničnosti s fantazijskimi in romantičnimi motivi, ki se potem zlijejo v kompleksno študijo migracijske problematike.

Ocena