Rapt

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Francija, Belgija
Leto: 2009
Žanri: Drama 
Dolžina: 125' ,  Imdb
Režija: Lucas Belvaux
Scenarij: Lucas Belvaux
Igrajo:  Yvan Attal, Anne Consigny, André Marcon, Sarah Messens, Françoise Fabian, Alex Descas

Stanislas Graff je pomemben človek. Po očetovi smrti je postal predsednik uprave francoskega industrijskega giganta, v katerem poseduje največji lastniški delež. Zgodba se odpre z  Graffovim vsakdanom. Zjutraj službene obveznosti in podpisovanje pomembnih ukazov in dokumentov, nekaj ur kasneje sestanek z enim izmed ministrov v francoski vladi in usklajevanja izhodišč pred bližajočim se gospodarsko-političnim obiskom na Kitajskem. Graff bo eden izmed privilegirancev, ki bo sestavljal gospodarski del predsednikovega spremstva. Po pomembnem sestanku sledi vroče srečanje z ljubico, v tajnem, luksuzno opremljenem stanovanju, nato odhod domov, k soprogi in hčerama. Zvečer ga čaka še igranje pokra z njemu podobnimi profili, organizirano na diskretni lokaciji, s finančnimi vložki, od katerih se navadnim smrtnikom lahko zavrti. Naslednje jutro njegov avtomobil le nekaj kilometrov stran od doma napadejo zamaskirani napadalci, ki bliskovito prevzamejo kontrolo nad vozilom. Preden se zave, kaj se dogaja, Stanislas je vklenjen, čez glavo mu je potisnjena platnena vreča. Nekaj ur kasneje se Graff znajde v zapuščeni tovarni na neznani lokaciji. Ugrabitelji ga prisilijo naj napiše pismo nadzornemu odboru podjetja. Odkupnina znaša 50 milijonov €, v posebni pošiljki je poslan tudi Stanislasov odrezani prst, ki pošilja jasno sporočilo in obenem potrjuje njegovo identiteto.

Z belgijskim režiserjem in igralcem Lucasom Belvauxom se doslej nisem družil. Spletni viri me poučujejo, da je Rapt njegov sedmi celovečerec, ob katerem velja omeniti še t.i. Trilogijo, v kateri najdemo tri filme s prepletajočimi se liki in usodami. Posebnost Trilogije je žanrska raznolikost, saj je vsak film sodi v drugačen žanr. Sestavni deli trilogije so: Cavale (On the Run ), Après la vie (After the Life) in Un couple épatant (An Amazing Couple), vsi z letnico 2002. Njegov predzadnji film, La Raison du plus faible (2006), je bil uvrščen v tekmovalni progam canskega festivala. Rapt je navdihnil resnični primer ugrabitve milijonarja Edouarda-Jean Empaina, ki je izzval veliko medijske pozornosti, ob koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Belvaux se skozi prizmo odmevnega dogodka iz preteklosti, prirejene in prikrojene tako, da ustreza modernem času, loteva družinskih in razrednih odnosov, ter se spotoma ozira na vlogo javnosti oz. družbe in njenemu vplivu na življenja t.i. javnih oseb. Mogoče je še najbolj zanimiv dejavnik filma njegova nepredvidljivost pri spreminjanju težišča zgodbe. Namreč, Rapt se začne kot klasična kriminalka, a že kmalu, po nekajdnevnem zbiranju odkupnine, zgodba začne pridobivati večdimenzionalnost. V uvodu smo bili seznanjeni z življenjskim slogom ugrabljenca in prav njegov način življenja je izključni krivec, za tisto kar sledi. Mediji kmalu odkrijejo hazardersko skrivnost in  z njo povezane velikanske izgube, razkrita je tudi nezvestoba in časopisni stolpci so kmalu zapolnjeni z Graffovimi izvenzakonskimi avanturami. Osebni knjigovodja razkrije, da je na družinskih računih le še 20 milijonov, upravni odbor njegovega podjetja ne želi izplačati manjkajočo razliko. Žena in otroka sta pod izjemnim pritiskom, spoznanja o moževem oz. očetovem skrivnem življenju je močno načelo družinske temelje. Svoje vizijo reševanja situacije ima tudi policija, ob vsej negativni publiciteti, bi svojo vez z Graffom najraje pozabila tudi visoka politika. Zanimiva prva tretjina, povprečen osrednji del, v katerem je vključeno veliko preveč raznoraznih dejavnikov, ki po nepotrebnem jemljejo našo koncentracijo in nato  zelo zanimiv zaključek tvorijo povsem solidno celoto. Med pozitivne lastnosti lahko dodam še dobro igro Yvana Attala v naslovni vlogi, solidno vizualno estetiko in dobro »zatesnjen« scenarij. Kljub vsej zanimivosti se žal nisem uspel povezati z glavnim junakom, ali katerimkoli Belvauxovim likom. Ne morem zanikati zanimanja za usode pomembnejših oseb, a vseeno tiste prave pristne povezave na relaciji gledalec-liki ni in prev to razumem kot največjo pomanjkljivost. Mimogrede, šušlja se, da Američani pripravljajo rimejk, režisersko palico naj bi prevzela Susanne Bier.

Ocena: