Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Japonska
Leto: 2009
Žanri: Drama
Dolžina: 118' , Imdb
Režija: Shûichi Yoshida, Isao Yukisada
Scenarij: Isao Yukisada
Igrajo: Tatsuya Fujiwara, Karina, Shihori Kanjiya, Kento Hayashi, Keisuke Koide
V preteklem mesecu sem Azijce nehote potisnil na stanski tir in se bolj posvečal ostanku filmskega sveta. V opravičilo, bodo moji prispevki v naslednjih tednih nekoliko bolj zaznamovani z azijsko produkcijo. V arhivu se je nabralo lepo število filmov, začel bom pa z naslovnim slikosukom, ki že lep čas čaka svojo priložnost. Isao Yukisada je japonski režiser, s katerim se še nisem imel priložnosti srečati, v zadnjih desetih letih, odkar se aktivno ukvarja s filmom, je podpisal več kot dvajset celovečercev, nekateri med njimi so prejemali festivalske nagrade. Tudi Paredo, ki so mu lani Berlinu podelili nagrado FIPRESCI, ki jo podeljuje združenje filmskih kritikov.
Tokio. Stanovanje z dvema spalnicama, dnevno sobo, kuhinjo in kopalnico delijo štirje sostanovalci. Dve ženski in dva moška. 23-letna Kotomi je brezposelna igralka, ki večino časa preživi v stanovanju. Žensko spalnico deli z Mirai, ilustratorko, ki se prepogosto sprošča ob uživanjem alkohola. Moško spalnico zapolnjujeta 21-letni študent ekonomije Ryosuke in 28-letni Naoki, zaposlen v velikem podjetju, ki se ukvarja s filmsko distribucijo. Sostanovalci živijo v prijateljskem ozračju, brez medsebojnih romantičnih aspiracij. Paredo s takšno osnovno postavitvijo in strukturo vpletenih likov spominja na komično nanizanko, toda Yukisadin film je zastavljen v povsem drugačnem tonu. Kotomi se ne more odločiti, ali naj prekine svojo vezo z popularnim igralcem, ki jo izkorišča za občasna seksualna druženja, Ryosuke je ujet v ljubezenskem trikotniku, Mirai s pomočjo pijače poskuša pozabiti travmatične dogodke iz preteklosti, le Naoki nima resnejših težav, zato se njegovi sostanovalci pogosto obrnejo nanj, ko potrebujejo pomoč ali pameten nasvet. Nato Mirai po enem izmed svoji pivskih maratonov domov pripelje Satoruja, mladega fanta, ki se na tokijskih ulicah preživlja s prostitucijo. Satorujev prihod sproži nepričakovane premike v življenjih njegovih novih sostanovalcev. Med spoznavanjem osrednjih protagonistov v ozadju spremljamo medijska poročila o serijskem morilcu, ki mori mlada dekleta na tem območju.
Režiser in scenarist Isao Yukisada je zgodbo izpilil iz nagrajevane knjižne uspešnice Shûichija Yoshida, ki je napisal in scenaristično adaptiral še en film, o katerem sem že pisal na tem blogu. Akunin (Villain, Sang-il Lee, 2010) ima kar nekaj skupnih točk z naslovnim umotvorom, a se ob tej priložnosti raje nebi spuščal v primerjavo knjižnih predlog. Yukisada film začne v komičnem, rahlo nagajivem tonu, temu primerni so tudi zapleti in situacije, v katere se zapletajo sostanovalci. V takšni maniri smo seznanjeni z glavnimi junaki, sorazmerno s preteklim časom pa Yukisadova zgodba dobiva resnejšo podobo. Sostanovalci v medsebojni interakciji razkrivajo svoje skrivnosti, tiste lahkotnejše, lažje prebavljive, pa tudi tiste, ki zgodbo opremijo z bolj temačnimi toni in nelagodnimi občutki. Prihod Satoruja, mladega fanta, ki ga zaradi življenjskih navad lahko označimo za izobčenca in družbenega obrobneža, zgodbo počasi gre proti bolj dramatičnim vodam. Posamezni člani skupnega gospodinjstva počasi razkrivajo svoje skrivnosti, večina stvari privre na površje prav v skupni dnevni sobi, ki jo vsi sostanovalci razumejo kot nekakšno varno cono, v kateri lahko izpovejo svoje strahove in skrbi, ter pri drugih poiščejo pomoč ali zgolj tolažbo. V ozadju režiser vztraja na medijskih poročilih o serijskem morilcu, a nas obenem vedno bolj potaplja v spretno režirano prepletanje posameznih zgodb, ki postajajo intenzivnejše, zanimivejše. To počne tako prepričljivo, da pozabimo, da je tam nekje znaj nekdo, ki mori mlada dekleta. Poleg dobre režije in scenarija, ki drži vodo, izpostaviljam prepričljive igralske kreacije in efekten zaključek, ki bo z odprtimi usti pustil tudi bolj izkušenega gledalca.
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar