The Unloved

Slovenski naslov: Neljubljena
Država: VB
Leto: 2009 
Žanri: Drama
Dolžina: 106',  Imdb
Režija: Samantha Morton
Scenarij: Tony Grisoni, Samantha Morton
Igrajo: Molly Windsor, Robert Carlyle, Craig Parkinson, Susan Lynch, Lauren Socha, Andrea Lowe

Samantho Morton, režiserko-debitantko ste se najbrž že zasledili v kakšnem filmu,saj  ima Angležinja  za sabo lepo število filmskih vlog. Dvakrat je bila nominirana za najprestižnejšo nagrado nagrado oskar, prvič za stransko vlogo v Allenovem celovečercu Vzpon in padec (Sweet and Lowdown, 2000) in drugič, za glavno vlogo v Sheridanovi drami, V Ameriki (In America, 2003). Siršem občinstvu je najverjetneje najbolj znana po stranski vlogi v Spielbergovem blockbusterju, Posebno poročilo (Minority Report, 2002). Naslovni film so nekateri imeli priložnost videti tudi na zadnjem LIFFu, kjer so mu podelili nagrado združenja filmskih kritikov, FIPRESCI.

11-letna Lucy živi z očetom alkoholikom. Mati jo je zapustila in ji ni nikoli ponudila možnost izbire, ni je želela ob sebi, enostavno jo je pozabila. Tako je ostala pri očetu, v katerem še vedno niso popolnoma umrla vsa očetovska čustva, a je dolgoletno uživanje alkohola naredilo svoje. Lucy je pogosto izpostavljena fizičnem nasilju, zato samoiniciativno poišče pomoč  pri šolski socialni delavki. Socialna služba ukrepa in Lucy napoti v dom za nepreskrbljene otroke. A tudi v sirotišnici situacija ni rožnata, otroci so več ali manj prepuščeni sami sebi. Kaotične razmere in odsotnost pravega nadzora so plodna tla za številne nepravilnosti, zato se tudi tam Lucy ne počuti varno. Nekaj pozornosti ji nameni le 16-letna Lauren, njena problematična sostanovalka. Druženje z Lauren kmalu preraste  v prijateljstvo, toda Lucy kljub svoji mladosti ve, da ne želi postati kopija svoje nove prijateljice. Zato poskuša prepričati osebje, naj stopijo v kontakt z njeno materjo, ko se to ne zgodi, se Lucy odloči, da bo pobegnila in sama poiskala mater.

Debitantka Samantha Morton je v intervjujih večkrat poudarila, da je navdih črpala iz lastnih izkušenj, zato njen celovečerec razumem kot avtobiografski projekt , s katerim se avtorica spominja na otroštvo in obenem opozarja na žalostne usode tistih, ki so izgubili svoje bližnje, ali so jih ti zaradi različnih razlogov pustili na cedilu. Skozi usodo 11-letnice v nekoliko širšem kontekstu opazujemo usode zapuščenih otrok in sirot, ki so v najbolj občutljivem življenjskem obdobju prepuščeni različnim socialnim službam in službenim osebam, ki le redko pokažejo kanček sočutja in resnične skrbi za svoje varovance. O prepotrebni ljubezni, ki jo potrebuje vsak človek med odraščanjem je iluzorno govoriti, nekaj medlih poskusov ne popravi generalno grenkega občutka, ki ga dobimo po ogledu takega filma. Zadeve žal ne ostanejo zgolj v okvirjih ravnodušnega in brezbrižnega ravnanja, varovanci podobnih domov so nemalokrat tarče najrazličnejših zlorab. Mortonova je v nekem intervjuju povedala, da je zadevo celo nekoliko omilila, resnica je namreč  veliko bolj turobna. Mortonova je k sodelovanju povabila nekaj priznanih igralskih imen, a se v spomin najbolj zareže podoba mlade Lucy, ki jo je odlično odigrala debitantka Molly Windsor. Ko enkrat poznamo ozadje, je povsem jasno, da Lucy pooseblja mlado Samantho Morton in prav to je mogoče tudi največje ovira, za bolj efektiven izkoristek vseh potencialov, ki jih takšna zgodba ponuja. Režiserka je po mojem mnenju poskušala ohraniti distanco, a obenem spregovoriti o stvareh, ki jih odlično pozna in prav zaradi tega izbere pogled iz Lucyjine perspektive. Takšno pripovedovanje zbuja občutke opazovanja usod skozi zamegljeno steklo, celotna pripoved dobi pridih surrealističnega sanjskega sveta, zato se ne morem znebiti občutka, da bi veliko boljši učinek imel bolj neposreden pristop. Tako je Lucy zgolj opazovalka dogodkov, ki jih nato brez kakšnih posebnih, subjektivnih popačenj  posreduje gledalcu in prav tukaj bi se dalo gledalca čustveno veliko bolj »prizadeti.« Kljub temu gre za zelo dober, verodostojen prikaz težavnega odraščanja in nekakšen kritičen opomnik, ki s svojo univerzalno sporočilnostjo nagovarja moderno družbo, vse družbene sloje in sisteme.

 »Če sem odkrita, včasih vem, zakaj sem posnela ta film, druge dni pa ne. Vseskozi sem se zelo trudila, da sem se zavedala otroštva, a sem ga pustila za seboj in nisem dovolila, da bi me čustveno prizadelo. To je zelo težko. Vendar, ko pomislim na umetnike in režiserje, ki jih občudujem in v osnovi verjamem, da bi moral biti film vedno oseben – ko sem prvič o tem brala v manifestu gibanja dokumentarnega filma Free cinema, me je to resnično spodbudilo k razmišljanju. Če želiš kdaj koli kar koli povedati skozi umetnost, je lahko to le osebno. Zato sem želela posneti film o stvareh, ki sem jih poznala in resnično občutila.« (Samantha Morton)

Ocena: