petek, 04. januar 2019

Taeksi woonjunsa (2017)

aka A Taxi Driver
Song Kang-Ho in Taeksi woonjunsa (2017), © CHO WONJIN


Slovenski naslov: Taksist
Angleški naslov: A Taxi Driver
Država: Južna Koreja
Jezik: korejščina
Leto: 2017
Žanri: akcija, drama, zgodovinski
Dolžina: 137'Imdb 
Režija: Jang Hun
Scenarij: Uhm Yoo-Na, Jo Seul-Ye
Igrajo: Song Kang-Ho, Thomas Kretschmann, Ryoo Joon-Yeol, Oh Dal-Su, Yu Hae-Jin



V samem vrhu najbolj gledanih filmov v Južni Koreji v letu 2017 najdemo akcijsko zgodovinsko dramo Taksist (Taeksi woonjunsa). Več gledalcev je v korejske kinodvorane pritegnila le še akcijska fantazijska drama Along with the Gods: The Two Worlds, Taksist pa je bil tudi južnokorejski kandidat za tujejezičnega oskarja. Letos ga je nasledil Požiganje (Beoning, Lee Chang-dong), ki bi po moji oceni moral imeti veliko boljše možnosti za nominacijo in celo končno zmagoslavje. A če so nominacije za zlate globuse dobra napoved oskarjev, potem se bo tradicija nadaljevala. Omeniti namreč velja, da južnokorejska kinematografija, navkljub številnim izvrstnim filmom, še vedno nima nominacije za najprestižnejšo filmsko nagrado.  

A vrnimo se raje k temi današnjega zapisa, četrtemu celovečercu uveljavljenega Jang Huna (Rough Cut, The Secret Reunion, The Front Line), ki to pot v fokus postavi enega izmed mejnikov novejše južnokorejske zgodovine – krvavo zatrte protivladne proteste v mestu Gwangju, maja 1980. V zgodbo nas nekaj dni pred krvavimi dogodki popelje seulski taksist Kim Man-Seob (igra ga legenda južnokorejskega filma Song Kang-Ho). Tudi v Seulu v manjšem obsegu potekajo protirežimski protesti, ki jih Man-Seob ne odobrava, saj meni, da so stvari v njegovi domovini povsem sprejemljive, protesti študentskih organizacij neutemeljeni. Njegovo pozornost bolj kot politično ozračje okupira skrb za hčerko edinko (Man-Seob je že nekaj let vdovec) in denarna stiska. Nekako v tem času v Seul iz Tokia prispe Peter, reporter nemške televizije, ki je preko svojih virov izvedel za dogajanje v Gwangjuu. Novinar zaradi popolne blokade in cenzure novic iz nemirnega območja pri lokalni taksi službi naroči prevoz v Gwangju. Tam bi ga sicer moral peljati nekdo drug, toda Man-Seob, z zvijačo spelje odlično plačano vožnjo preveč gobčnemu taksistu.

Thomas Kretschmann, Kang-ho Song, Hae-jin Yoo, and Jun-yeol Ryu in Taeksi woonjunsa (2017)

Če se Taksista lotite brez vsakršnega predznanja vas lahko ozračje, ki ga Jang Hun vzpostavi v uvodne pol ure filma, lahko nekoliko zavede. Man-Seobov vsakdan je predstavljen v komičnem tonu in čeprav že v teh uvodnih minutah v nekaj prizorih opazimo protestnike, nadaljnjega razvoja zgodbe se brez nekaj predznanja ne da predvideti. Protagonist v enem zgodnejših prizorov celo kritizira protestnike in godrnja nekaj o slabi življenjski miselnosti mlajših generacij. Na tej točki je Man-Seob povsem nedovzeten za cilje protestnikov, demokratizacijo in vse ostalo, kar ti želijo doseči. Na nek način je podobno nezainteresiran tudi nemški poročevalec, ki v nemirih, o katerih na mednarodni ravni ni poročal nihče, vidi predvsem dobro profesionalno priložnost. S prihodom dveh osrednjih akterjev v blokirano mesto se začne njuna transformacija, s katero se postopoma poistovetimo tudi gledalci. Film učinkovito prikaže, kako lahko vprašanja in stvari, do katerih čutimo distanco in nas v osnovi pretirano ne zanimajo, z vpletenostjo in izpostavljenostjo le-tem, spreminjajo našo percepcijo in nas iz stanja pasivnega opazovalca postavijo v položaj čustvene odzivnosti in razumevanja. Film s na svojih plečih suvereno nosi legenda južnokorejskega filma Song Kang-Ho, ki pokaže izjemen razpon – od izvrstnega komičnega prispevka v prvem delu, do prepričljive dramske transformacije v drugem delu filma. Škoda je le, da Jang-Hun v želji po akcijskem spektaklu občasno podcenjuje gledalca, oziroma inteligenco in sposobnosti negativcev, s čem v določeni meri spodkopava resnost in tragičnost prikazanega.   

Ocena


Ni komentarjev:

Objavite komentar