Scream for Me Sarajevo (2017)

Scream for Me Sarajevo (2017), Foto: Imdb

Slovenski naslov: -

Država: BIH

Jezik: bosanščina, angleščina

Leto: 2017

Žanri: dokumentarni, glasba, vojni

Dolžina: 95' ,  Imdb 

Režija: Tarik Hodžić

Scenarij: Tarik Hodžić, Jasenko Pašić

Igrajo: Bruce Dickinson, Alen Ajanović, Esad Bratović, Mirza Ćorić, Chris Dale, Alessandro Alex Elena, Erol Gagula, Trevor Gibson

Obleganje Sarajeva je eno najdaljših vojaških obleganj kakega mesta v sodobni zgodovini. V 1395-dnevnem obleganju mesta med leti 1992 in 1996, en datum in dogodek imata prav posebno mesto. 14. decembra 1994 se je dvorani kulturnega centra zgodil koncert, ki se je za vedno zapisal v srca obiskovalcev in nastopajočih. V Sarajevo je s svojim bendom Skunkworks prišel Bruce Dickinson, frontman kultnih Iron Maiden. Dokumentarec Scream for Me Sarajevo bosanskega režiserja Tarika Hodžića in scenarista Jasenka Pašića prikazuje takratne vojne okoliščine in ljudi, vpletene v organizacijo in realizacijo tega neverjetnega glasbenega dogodka. Spomnim se kako sem z odprtimi usti na TV-ju ujel kratko novičko o koncertu in kako surrealno je vse skupaj zvenelo. Svoje spomine na ta »nadnaravni« dogodek v dokumentarcu z nami delijo ljudje, ki so bili tam: Dickinson in člani njegovega benda, sarajevski rokerji, novinarji, člani britanskega vojaškega kontingenta v sklopu ZN-a, brez katerih koncerta ne bi bilo.

Dickinsonu in ekipi je bil obljubljen helikopter, s katerim bi morali iz Splita poleteti v Sarajevo. Toda v komandi ZN-a so izvedeli za operacijo in potegnili ročno zavoro. Dogodek je predstavljal preveliko varnostno tveganje in sprva je kazalo, da koncerta sploh ne bo. Toda Bruce in ekipa so bili pripravljeni tvegati še več. Vkrcali so se pod cerado tovornjaka neke humanitarne organizacije in se sredi zime, oboroženi s pogumom in pločevinkami piva, podali na pot proti obleganem Sarajevu. 

Scream for Me Sarajevo (2017), Foto: Imdb

Hodžić s kombinacijo arhivskih posnetkov in pogovor z glavnimi akterji v sedanjosti lepo rekonstruira okoliščine organizacije koncerta. Scream for Me Sarajevo iz moje perspektive ni ne glasbeni, ne politični film in čeprav je eden njegovih pomembnejših elementov prikaz posledic vojne, v njem praktično ni politične komponente. Njegova apolitičnost temelji na distanciranju britanskih oficirjev od uradnega stališča poveljstva ZN, ki so zadevo organizirali kljub nasprotovanju nadrejenih in odsotnosti kakršnekoli vpletenosti takratnih političnih predstavnikov bosanske, oziroma srbske strani. Film se osredotoča le na konstantnost grožnje, ki so jo za prebivalstvo predstavljale granate in ostrostrelci. Scream for Me Sarajevo učinkovito pokaže, kaj je koncert pomenil ljudem v teh unikatnih okoliščinah, v dneh in letih, ko je obstoj temeljil na preprostih preživitvenih nagonih. Le predstavljamo si lahko, kako izvenzemeljsko surrealna je bila izkušnja ljudi, ko jih je z odra pozdravil Dickinson. Nastopajoči so se 20 let kasneje vrnili v zdaj že obnovljeno Sarajevo, obiskali prizorišče koncerta in se srečali z ljudmi, ki so takrat bili tam. Hodžić iz pričevanj protagonistov lepo izlušči močno vez, ki je sredi vojne vihre vzniknila med ljudmi, ki so tako ali drugače bili vključeni v dogodek in nam pokaže, kako zelo močan pečat je le-ta pustil na vse vpletene. Film je nenazadnje dokument o univerzalni brezmejnosti glasbe in neverjetni sposobnosti povezovanja ljudi na vseh zemljepisnih širinah in dolžinah.