ponedeljek, 18. november 2019

The Lighthouse (2019)

Willem Dafoe and Robert Pattinson in The Lighthouse (2019), Photo by Eric Chakeen


Slovenski naslov: Svetilnik
Država: ZDA, Kanada
Jezik: angleščina
Leto: 2019
Žanri: drama, fantazijski, grozljivka
Dolžina: 109',  Imdb 
Režija: Robert Eggers
Scenarij: Max Eggers, Robert Eggers
Igrajo: Willem Dafoe, Robert Pattinson, Valeriia Karaman



Nova Anglija, konec 19. stoletja. Ladja na odročen, nenaseljeni otoček pripelje dva človeka. Thomas Wake in njegov mladi pomagač Ephraim Winslow bosta nekaj časa skrbela za svetilnik. Vse vajeti v svojih rokah drži Thomas, izkušeni svetilničar, ki bo na redkobesednega vajenca prenesel svoje bogate izkušnje. V praksi bo Ephraim moral nase prevzeti malodane vsa težja fizična dela, njegov nadrejeni pa bo pripravljal komajda užitna kosila in nadziral delovanje signalne luči. Zavoljo pikrosti starega svetilničarja je mladem vajencu toliko težje, vzdušje med njima je iz dneva v dan slabše. Prste vmes pri Ephraimovem počasnem drsenju v psihozo imata še vsiljiv galeb in morska deklica, ki ga občasno obišče v sanjah. Vajenec sprva sicer odločno zavrača idejo, da bi  se pridružil Thomasu in z njim zvrnil kakšen kozarček, a na koncu, v trenutku slabosti, vendarle popusti. Pijača omili napetosti in ju v trenutkih opitosti celo nekoliko zbliža. Toda pogosto popivanje le še bolj zamegli percepcijo čustveno razrvanega vajenca. 

Ob gledanju in poslušanju drugega celovečerca Roberta Eggersa, enega najbolj nadarjenih režiserjev nove garde (obvezno videti njegov prvenec The Witch) dobimo občutek, da gledamo film iz nekih drugih časov. Monokrom in ozek skoraj kvadratni format slike naredita svoje, toda to so le najbolj očitne stilistične rešitve, zavoljo katerih je Svetilnik ena najbolj suverenih rekonstrukcij nekega časovnega obdobja. Eggers nas s svojim zvezdniškim tandemom pelje v čas, ko je signalno luč poganjalo olje in s tem povezana parna mašinerija. V čas ko je svetilničar-vajenec bil garač, ki je za nemoteno delovanje svetilnika moral prek rok spraviti kupe premoga in kdo ve koliko litrov olja. Tu se bom za hip ustavil pri Dafoeju in Pattinsonu, ki sta z odlično igro iz enačbe hitro odstranila pogosto motečo zvezdniško avro in me prepričala, da gledam prav to kar sta igrala – dva svetilničarja na osamljeni skali sredi morja. 

Dober film je vedno kombinacija mnogih kvalitetnih sestavin in ena izmed teh je nedvomno Eggersov občutek, s katerim v edinstveno vizualno izkušnjo združi fotografijo s premišljenim set-dizajnom. Vse to so sredstva, ki skupaj z zvočnim dizajnom (v možgane se še posebej zareže donenje svetilnika) usmerjajo naše pojmovanje videnega. Nas pripravijo do tega, da skoraj občutimo zatohlost prostorov, v katerih svoje dni preživljata protagonista in neužitnost pomij, ki jih požirata. Zavohamo smrad, ki se mu v takšnih okoliščinah ne moreš izogniti. Toda človek se navadi na vse. Tako kot sta se Thomas in Ephraim sčasoma navadila eden na drugega in počasi skupaj drsela v norost. Norost, v kateri na plano priplavajo laži in skrivnosti. Norost, v kateri se preteklost prepleta s sedanjostjo. Kajti na tako samotnem in depresivnem mestu ti ne ostane nič drugega, kakor da se ukvarjaš s preteklostjo. Eggers potrpežljivo zlaga koščke mozaika, ki ga je potrebno (po)gledati z nekaj več analitičnosti, da ujameš subtilno posejane namige, ki vedenje in dejanja akterjev postavijo v pravi kontekst. Da razumemo, da Thomas in Ephraim vendarle nista tako različna in začnemo premišljevati o tem, ali  nista v resnici le dva pola ene in iste zgodbe. In to je tista dodana vrednost, ki Svetilnik dvigne visoko iznad povprečja.

Ocena


Ni komentarjev:

Objava komentarja