Diamantino (2018)

Carloto Cotta in Diamantino (2018), Foto: Imdb

Slo naslov: -

Država: Portugalska, Francija

Jezik: portugalščina

Leto: 2018

Dolžina: 96',  Imdb

Žanri: komedija, drama, fantazijski

Režija: Gabriel Abrantes, Daniel Schmidt

Scenarij: Gabriel Abrantes, Daniel Schmidt

Igrajo: Carloto Cotta, Cleo Tavares, Anabela Moreira, Margarida Moreira, Carla Maciel, Maria Leite, Chico Chapas 

Težko je najti besede, s katerimi lahko potencialnemu gledalcu „prodaš“ portugalsko fantazijsko komično dramo Diamantino. Lanskoletni zmagovalec Tedna kritike v Cannesu je vsekakor drugačna izkušnja, ustvarjena za odprtogledo publiko, ki bo v vizualno-scenarističnih akrobacijah portugalsko-ameriškega avtorskega tandema Gabriel Abrantes - Daniel Schmidt znala prepoznati refleksijo sodobne družbe in toplo zgodbo o ljubezni i sočutju. Zato je morda najbolje stvari predstaviti takšne, kakršne so. 

Diamantino (za družino in prijatelje Tino) je namreč najboljši nogometaš, ki je kdajkoli brcal žogo v portugalskem nacionalnem dresu. Nogometni virtuoz, ki je s potezami na igrišču sodržavljane neštetokrat spravljal v delirij ob izjemnih uspehih nacionalne vrste. Njegova genialnost na igrišču je rezultat Tinove sposobnosti, da se med tekmo potopi v fantazijski svet, v katerem nogometno igrišče pokrivajo puhasti rožnati oblaki, proti golu nasprotnika pa ga vodijo velikanski puhasti kužki, zavezniki, ki nikoli ne zatajijo. Vsaj do velikega finala svetovnega prvenstva v Rusiji ne, ko Tino zapravi najstrožjo kazen in se iz nacionalnega junaka prelevi v tragično figuro odločilne tekme.

Tino z zapravljeno enajstmetrovko ni ostal samo brez naslova svetovnega prvaka, ampak tudi brez očeta, ki ga je ob sinovem zgrešenem penalu izdalo srce. Tino na igrišču naenkrat več ne vidi rožnatih oblakov in pudlic, očetova smrt pa ga tako zelo potre, da začne razmišljati o koncu nogometne kariere. Scenarij, ki nikakor ne ustreza njegovim pohlepnim sestram dvojčicam, ki zdaj upravljajo njegovo kariero in finance. Nekako vzporedno se zanj začne zanimati državna tajna služba, ki preiskuje davčne utaje vidnih državljanov. Ko Tino v prvem javnem nastopu po očetovi smrti in izgubljenem finalu svetovnega prvenstva stopi pred kamere in odpre srce, priložnost za tajno službo  je tu. Tino namreč želi posvojiti kakšnega izmed nesrečnih otrok beguncev (reče jim „fugees“, angleško: refugee), ki vsakodnevno na splavih in čolnih poskušajo doseči obalo kakšen izmed evropskih držav. Vloga posvojene „begunčice“ je zaupana lezbični agentki tajne službe, ki se preobrazi begunčka Rahima, posvojenega sina največje portugalske nogometne zvezde.

Diamantino je surrealistična, pogosto bizarna izkušnja. Zgodba na nekem nivoju, z očitno paralelo s kariero resnične portugalske nogometne zvezde, podčrtava zapletene in pogosto ničkaj zabavne aspekte zvezdništva. A za posmehom, ki je usmerjen proti kultu osebnosti in vsesplošni fascinaciji sveta s popkulturnimi simboli film ponuja presenetljivo pronicljivo in jasno refleksijo stanja sodobne družbe. Nas spomni, da živimo v eri vzpona desničarskih gibanj, Donalda Trampa, brexita, begunskih kriz in humanitarnih katastrof. Eri, v kateri se eni od drugih vse bolj odmikamo, ločujemo po najrazličnejših kriterijih in vedno bolj izgubljamo čut za sočloveka. Eden zanimivejših aspektov filma je način, na kateri nam ustvarjalci, v luči drugačni od pričakovane, predstavijo glavnega junaka v zabavni in prepričljivi interpretaciji Carlota Cotte. Človek bi v duhu javne podobe resničnega športnega zvezdnika, po katerem so ukrojili Diamantina, pričakoval odmaknjenega in nadutega samovšečneža, brez resničnega čuta za svet okoli njega. V tej luči se je zanimivo ozreti nazaj in skozi analizo uvideti, kako nas ustvarjalci pripravijo do tega, da opustimo lastne predsodke in na koncu brezrezervno navijamo za glavnega protagonista. Pod vprašaj je tako diskretno postavljena naša percepcija sveta, saj svoj odnos do marsičesa in marsikoga prepogosto formiramo na osnovi izkrivljenih podob, ki so največkrat le močno filtrirane podobe propagandno-informativnih mašinerij.

Ocena