Salvo (2013)

Slovenski naslov: Salvo
Država: Italija, Francija
Leto: 2013
Žanri: Krimi, Drama, Romantični
Dolžina: 110' ,  Imdb
Režija: Fabio Grassadonia, Antonio Piazza 
Scenarij: Fabio Grassadonia, Antonio Piazza
Igrajo: Saleh Bakri, Luigi Lo Cascio, Sara Serraiocco, Giuditta Perriera, Mario Pupella

Palermo, Italija. 40 stopinj v senci, ohlajevalne naprave delajo s polno paro, oblasti prebivalstvo opozarjajo na preobremenjenost električnega omrežja. Salvo Mancuso je mafijski hitman, ki se v družbi svojega šefa pelje po ulicah Palerma. Kmalu opazita, da ju zasledujejo in še preden uspeta pripeljati na varno, ju maskirani napadalci v ozki ulici ujamejo v zasedo. Eden napadalec je ubit v streljanju, po pregonu, ki sledi, Salvu uspe ujeti še drugega. Preden ga pokonča, iz njega izvleče ime naročnika posla (Renato Pizzuto).  V sledečih kadrih smo že pred hišo naročnika in Salvo previdno vstopa v hišo. Človek, ki ga je prišel ubiti, očitno ni doma. Edina duša v hiši ob morju je Renatova slepa sestra Rita. Salvo se odloči, da bo počakal na njegovo vrnitev in med čakanjem fascinirano opazuje, kako se mlada slepa ženska premika po hiši. V zraku je čutiti napetost in zdi se, da tudi Rita sumi, da je nekdo v hiši.  Kmalu se na vratih pojavi Renato in Salvo ga ubije. Vemo, da mafija za sabo ne pušča prič in potemtakem bi tudi Rita mogla biti mrtva. A ko Salvo položi roko na njeno glavo (nekakšen ritual, s katerim poskuša pomiriti svoje žrtve, preden jim pošlje kroglo v lobanjo), se nekaj zgodi. Morilec ne more pritisniti petelina. Žensko skupaj s truplom njenega brata odpelje v zapuščeno fabriko izven mesta. Truplo pokoplje, njo pa zaklene v enemu izmed skladiščnih prostorov. Šefu pove, da sta oba mrtva, v večernih urah pa na skrivaj obiskuje svojo ujetnico. Rita počasi spoznava, da je Salvo njen edini zaveznik in med ugrabiteljem in ujetnico se počasi formira poseben odnos. Salvo začne spreminjati svoje vedenje, sprememba pa je tako očitna, da jo kmalu opazijo tudi njegovi mafijski pajdaši. Le vprašanje časa je, kdaj bo njegovo obnašanje postalo preveč  sumljivo.

Salvo je debitantska stvaritev režiserskega tandema Fabio Grassadonia-Antonio Piazza, ki je prejel glavno nagrado v lanski sekciji Teden kritike v Cannesu, med priznanji na njegovem kontu je tudi nagrada FIPRESCI z lanskega LIFFa. Nadebudni italijanski dvojec je celovečerec razvil iz njune nagrajevane kratkometraže Rita (2009), zgodbe o slepi deklici, ki se zbliža s fantom, ki se pred škodoželjneži skrije v njeni hiši. V tem smislu je Salvo nadgradnja motivov iz njunega kratkega filma, a karte so tokrat premešane nekoliko drugače. Rita je še vedno slepa, a odrasla ženska, vlogo vsiljivca v njeni hiši pa prevzame mafijski morilec. Režiserja sta oba filma inštalirala v Palermo, v tamkajšnje problematične soseske in nam tako ponudila insajderski pogled (oba sta rojena Palermčana) v življenje mesta, ki je od nekdaj neločljivo povezan z mafijskimi posli. Avtorja v odnosu do svojih (anti)junakov in ostalih likov zavzameta nevtralno držo in jih predstavljata brez nepotrebnega moraliziranja, idealiziranja in negativizma. Salvo je orkestriran v izjemno atmosferično filmsko izkušnjo, ki se na gledalca prenaša preko odličnega dela s kamero Danieleja Ciprija. Snemalec za generiranje občutkov ujetosti in osamljenosti koristi slabo osvetljena prizorišča in majhne, zaprte prostore. Svojevrsten vizualni vrhunec filma je nedvomno nekajminutna sekvenca posneta v enem samem kadru, v kateri Salvo skrit v hiši čaka svojo žrtev, medtem ko Rita poskuša ugotoviti, ali je v hišo res vstopil nepovabljen gost. 

Ta mojstrsko posneta sekvenca spominja na ples, med katerim se objemata tema in svetloba; v njej lahko prepoznamo nekakšno alegorijo Ritine slepote in Salvovega vizualnega doživljanja sveta. Pomembno orodje pri graditvi vzdušja predstavlja zvočni dizajn. S poudarjenimi zvoki okolja se gledalcu približa zvočna percepcija sveta slepega dekleta, ti zvoki pa istočasno igrajo pomembno vlogo pri stopnjevanju suspenza. Naslovni junak je človek z izrazito sposobnostjo opazovanja in analiziranja okolice, z njegovo vizualno, recimo ji, superiornostjo, pa se ustvarja zanimiv kontrast med vizualnim in nevizualnim doživljanjem stvari. Salvo je eden tistih filmov, pri katerem ne potrebujemo podnapisov, dialoško skopa stvaritev, ki pripoved namesto z besedami, raje gradi z zvokom in podobami. Grassadonia in Piazza fino prepletata (skoraj) dokumentarni realizem s prvinami filma noir,  žanrsko razgibanost  pa dodatno krepijo prizori, s katerimi se všečno prikimava zapuščini špageti vesterna. Mogoče inštalacija palestinskega igralca Saleha Bakrija (The Band's Visit) v naslovno vlogo na papirju ne deluje preveč zanesljivo, toda prav ta izbira je ogledni primer perfektnega castinga in eden izmed glavnih razlogov za prepričljivost filma kot celote. V seštevku vseh postavk je Salvo film, ki se mi je konkretno dopadel, vendar se zavedam, da sta dialoški minimalizem in počasnost za marsikoga neprebavljiva minusa. Cenili ga bodo predvsem tisti, ki so jim blizu filmi, ki se ne želijo pojasnjevati in to nalogo raje prepuščajo gledalcu. (-4)

Ocena: