Casino Jack (2010)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA 
Leto: 2010
Žanri: Biografija, Komedija, Krimi
Dolžina: 108' Imdb
Režija: George Hickenlooper
Scenarij: Norman Snider
Igrajo: Kevin Spacey, Barry Pepper, Jon Lovitz, Kelly Preston

Jack Abramoff (Kevin Spacey) je zelo uspešen lobist, človek z veliko prijatelji na pomembnih položajih. Vrata pisarn in uradov znanih politikov  so zanj vedno na stežaj odprta. Kajti vsi dobro vedo, da Jack nikoli ne prihaja praznih rok. Vedno s seboj prinaša zajetno količino »motivacije,« ki jo senatorji in kongresniki tako nujno potrebujejo pri sprejemanju pomembnih odločitev. V procesu odločanja je Jack ključna oseba, vez med tistimi, ki ustvarjajo zakone in tistimi, ki ji taisti zakoni neposredno zadevajo. V zapleteni mreži pritiskov, vplivov in interesov se Jack odlično znajde, pravzaprav mu je uspelo ustvariti veliko materialno korist, zato ga lahko označimo za bogatega človeka. Jack je na višku moči, počuti se tako močno, da lahko razmišlja o velikih denarcih, zato nekoliko močneje pritisne na indijanske igralnice, ki predstavljajo izdaten vir zaslužka za vse vpletene. Neskromno si odreže nekoliko prevelik kos pogače, ter tako nase nakoplje jezo indijanskih lastnikov. Vzporedno s tem podvigom Jack načrtuje prevzem zelo dobičkonosne križarke s pripadajočo igralnico. Pohlep ga žene naprej, kljub zelo trdoživem lastniku potujoče igralnice, zadevo pelje do meja sprejemljivega in razumnega.

Sprva ta film niti nisem imel v načrtih, nenaklonjeni odzivi kritikov in publike v kombinaciji s temo, ki obljublja dobro dozo politike, mi niso obljubljali nič zabavnega. Potem je Kevin Spacey, ki v mojih očeh sodi v kategorijo velikih igralcev, prejel nominacijo za zlati globus. To je bilo dovolj, da spremenim svoje mnenje in filmu vseeno ponudim priložnost. Že iz kratkega povzetka zgoraj lahko sklepate, v kakšnih okvirjih se suče Casino Jack. Več ali manj se film ukvarja s primerom pomembnega lobista in nas poučuje, da lobiranje ni nič drugega, kot legalna oblika korupcije. Nekateri mislijo, da je lizanje pomembnih riti dovolj za uspešno lobiranje, film nas pa uči ravno nasprotno. Debelina kuverte v notranjem žepu Jackovega suknjiča je tisto ki šteje največ. Kuverte pišejo zakone, določajo človeške usode, na novo definirajo subjekte v različnih gospodarskih panogah. Za vsakogar, ki ozadje takih poslov ni poznal je Casino Jack vsekakor dovolj poučen, a kljub temu premalo zanimiv film. Če v glavni vlogi nebi imeli odličnega Spaceya, bi rezultat lahko bil še nekoliko slabši. Zato je zadnji film Georga Hickenlooperja (žal je režiser pred kratkim umrl), le povprečen izdelek, ki ne ostane dolgo v spominu. No, mogoče se bom kdaj spomnil posterja za Red Scorpion z Dolphom Lundgrenom, ki ga Spacy  ponosno postavlja v skoraj vsako sobo (gre za film, v katerem je resnični Jack Abramoff prevzel vlogo producenta). Mimogrede naj omenim, da so letos posneli še en film, ki v središče postavlja Abramoffa. Dokumentarec Casino Jack and the United States of Money sicer nisem videl, povzetek ocen kritikov pa namiguje, da je dokumentarec vseeno boljša izbira, če vas zanima Abramoffa zgodba.

Ocena: 5.5/10

Buried (2010)

Slovenski naslov: Zakopan
Država: Španija, ZDA, Francija
Leto: 2010
Žanri: Drama, Misterij, Triler 
Dolžina: 95',  Imdb
Režija: Rodrigo Cortés
Scenarij: Chris Sparling
Igrajo: Ryan Reynolds, José Luis García Pérez, Robert Paterson, Stephen Tobolowsky, Samantha Mathis

Španski režiser Rodrigo Cortes je zame neznano ime, ime scenarista Chrisa Sparlinga mi prav tako ne pomeni nič. Pregledal sem še seznam producentov, tudi tam nisem našel velikih imen, še najbolj je izstopal nek Španec, ki je sodeloval pri španski nizkoproračunski uspešnici REC. Upoštevajoč te informacije, sem še nekoliko bolj vesel, da je avtorjem uspelo skupaj spraviti tako zanimiv projekt, ob proračunu, ki komaj doseže 3 mio $. Dobro potezo je naredil tudi Ryan Reynolds, izbira podobnih vlog lahko le koristi njegovemu igralskemu ugledu. V podobnih vlogah šele lahko opazimo, da svoj uspeh ne dolguje izključno prijetnemu videzu.

Predstavljajte si, da se zbudite na neznanem kraju, v popolni temi. Potipate levo in desno in občutite les pod prsti, nekaj trenutkov rabite, da ugotovite da ste zaprti v leseni škatli. Toda kje, kako? Panično raziskujete in ugotovite, da imate okoli sebe zelo malo prostora. Skozi glavo vam gre grozovita misel, da se nahajate v krsti. Tipate po žepih in najdete vžigalnik, s tresočimi prsti ga nekako prižgete in ugotovite, da so se vaši najhujši strahovi, ki so vam nekaj trenutkov nazaj rojili po glavi, uresničili. Nahajate se v krsti, zakopani pod zemljo, besno brcanje z nogami v leseni okvir ne bo pomagalo. Skozi razpoke med deskami počasi drsi fini pesek, kar pomeni, da ste zakopani nekje v puščavi. Po uvodni grozi je to ugotovil tudi Paul Conroy, voznik tovornjaka pri ameriškem podjetju, ki se ukvarja s prevozi v Iraku. Konvoj, katerega del je bil tudi Paulov tovornjak, so napadli iraški uporniki, večino voznikov in spremljevalnega osebja so napadalci ubili takoj, on je očitno preživel, toda njegova situacija je mogoče še hujša, kakor če bi ga takoj ubili. Odgovor na vprašanje, zakaj so ga živega spravili v krsto, je prišel zelo hitro. Pod njegovimi nogami zabrenči telefon puščen v krsti, na drugi strani je človek, ki ga je tja spravil. Paula seznani s pogoji za izpustitev. Milijon dolarjev, v zameno za lokacijo krste. Ugrabitelji se zavedajo, da Paul nima toliko denarja, vendar računajo na to, do bo denar prispevalo ameriško zunanje ministrstvo. Paul ima na voljo le nekaj ur, da poskuša priklicati odgovorne v zunanjem ministrstvu in jih obvesti o svoji situaciji. Njegova bitka s časom se lahko začne.

Videli smo že filme, ki se odvijajo v eni sami sobi, filme v katerih mora glavni junak ostati v telefonski govorilnici, tudi notranjost tanka je že uporabljena kot glavna snemalna lokacija. Hitchcock je Jamesa Stewarta celi film držal v eni sobi s pogledom na dvorišče, tudi podmornice so kraji, ki vzbujajo klavstrofobične občutke in še bi lahko našteval. Nekje sem bral, kako se je režiser otepal pritiskom in vztrajno odklanjal nasvete, da bi moral s kamero sprehoditi tudi zunaj krste in pokazati nekaj zunanjega sveta. Odločil se je drugače (na srečo) in vztrajal pri svojem. Izjema so posnetki na mobilniku, ki pokažejo nekaj dogodkov od zunaj, kamera je zunaj krste le enkrat, pa še takrat je pod zemljo, ko nam pokaže majhno luknjo v pesku, ki nas spet pripelje nazaj do krste. Rodrigo Cortes zelo spretno uporablja kamero v tako skopo odmerjenem prostoru, z dobro montažo, zanimivimi snemalnimi koti in sprehajanjem kamere po stenah lesene škatle odlično spreminja perspektivo gledalca in se tako izogiba dolgočasnim enoličnim kadrom. Film sicer ni dolg, toda če upoštevam že omejeno mikrolokacijo, pridem do zaključka, da režiser odlično ohranja suspenz in zanimivost, gledalec je koncentriran, z mislimi pri glavnem junaku in njegovi usodi. Ne manjka niti kritika sodobne (beri zahodnjaške, ali če vam je ljubše ameriške družbe) in njene brezskrbnosti, ko gre za posameznika in njegovo usodo, ko se njegovo reševanje ne sklada z globalnimi cilji ameriške politike. Reynolds je s svojo vlogo opravil konkretno in me še enkrat, tako kot nekateri drugi pred tem opomnil, da (mladih) igralcev in igralk ne gre vnaprej dolgoročno odpisati. Skupek vsega je zelo zanimiv film, ki se ga vsekakor splača videti.

Ocena: 8.0/10

Naključni trojček 5

Good Bye Lenin! (2003)

SLO: Zbogom Lenin

ENG:  Goodbye Lenin!

IMDB  

DRŽAVA: Nemčija

REŽIJA:  Wolfgang Becker

Oktobra 1989 so se v Evropi dogajale velike in pomembne stvari. 

Seveda, govorim o padcu berlinskega zidu. Nekaj dni pred 

zgodovinskim dogodkom je Alexova mama, sicer zagrizena socialistka,

padla v komo in tako prespala celotno tranzicijo in zmago sovražnega 

kapitalizma. Po osmih mesecih se zbudi iz kome, zdravniki priporočajo 

mirovanje, kajti njeno srce je šibko, že najmanjše vznemirjenje je lahko

usodno. Zato bo DDR še naprej živela v hiši Kernerjevih. 

Dogville (2003)

SLO: Dogville

IMDB 

DRŽAVA: Mednarodna koprodukcija

REŽIJA:  Lars von Trier

Ko se Grace v begu pred skupino gangsterjev zateče v majhno vasico 

bogu za hrbtom, ji samozvani predstavnik vasice ponudi zatočišče. 

V zameno za zatočišče bo ubežnica delala za tamkajšnje prebivalce 

in tako povrnila uslugo. Študija odnosa močnega in šibkega, 

prebivalcev vasice, ki se znajdejo v dominantnem položaju in ničvredene, 

podrejene Grace. Dobrodošli v gledališču Larsa von Trierja.

High Fidelity (2000)

SLO: Zvestoba do groba

IMDB

DRŽAVA: VB, ZDA

REŽIJA:  Stephen Frears

Rob je lastnik glasbene trgovine, v kateri se glasba prodaja izključno 

na vinilu. Skupaj s svojima uslužbencema Dickom in Barryjem vsiljuje 

svoj glasbeni okus obiskovalcem prodajalne, v večini primerov je njihovo 

ravnanje skregano z ekonomsko logiko. Roba je pravkar zapustila punca, 

kar je dober razlog, da nas popelje skozi  pet največjih 
ljubezenskih katastrof svojega življenja.

Napovedi - Hanna, Your Highness

Hanna

 Hanna je 14-letnica s katero ni šale. Njen oče je bivši CIA agent,
ki je hčerki namenil odraščanj v divjini. Deklica je morala prestati ekstremno
usposabljanje, ki jo na koncu spremeni v vrhunsko morilsko orožje.

Edina punca, ki bi ji lahko bila kos je mogoče Hit-Girl, a o tem kdaj drugič.
Režiral je Joe Wright (Pride & Prejudice, Atonement, The Soloist),
ki je tako naredil precejšenj žanrski odmik od svojih prejšnjih filmov.
V glavnih vlogah: Saoirse Ronan, Cate Blanchett in Eric Bana.

Premiera: 08.04.2011

Your Highness

Ko princu Fabious ugrabijo bodočo nevesto, ta organizira reševalno
misijo, ki se ji pridruži njegov nerodni brat, princ Thadeous.
David Gordon Green je režiser, ki si je ime ustvaril s filmi, ki niso
imeli veliko skupnega s komedijo (George Washington, Undertow,
Snow Angels). Nato je posnel komedijo Pineapple Express,
film je postal gromozanska uspešnica, zato ne preseneča, da se je spet
odločil za isto formulo. V glavnih vlogah: James Franco, Danny McBride,
Natalie Portman in Zooey Deschanel.

Premiera: 08.04.2011

Dear Mr. Gacy (2010)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Kanada
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 100' ,  Imdb 
Režija: Svetozar Ristovski
Scenarij: Jason Moss, Kellie Madison
Igrajo: William Forsythe, Jesse Moss, Andrew Airlie, Emma Lahana, Karissa Tynes

Poglejmo najprej, kdo je sploh bil John Wayne Gacy? Gre za serijskega morilca, ki je bil pred šestnajstimi leti usmrčen zaradi 33-ih umorov, ki jih je zakrivil med leti 1972 in 1978. Pod njegovo hišo in na zemljišču okoli hiše so našli trupla večine žrtev, nekaj trupel je Gacy odvrgel v bližnjo reko. Njegove žrtve so bile mladoletniki in mlajši moški, ki jih je morilec najprej posilil in nato ubil.

Jason je študent, ki kaže resno zanimanje za njegov primer, ravno v času, ko mora izbrati temo za šolski esej,  so tv zasloni polni reportaž in zgodb o Gacyju. Datum njegove usmrtitve je vedno bližje, zato je Gacyjeva medijska izpostavljenost vedno večja. Jasonova obsedenost s kriminologijo in samim Gacyjem  sta botrovala odločitvi, da bo esej govoril prav o razvpitem morilcu, ki nikoli ni priznal svojih zločinov. Študent morilcu pošlje pismo v zapor, ga obvesti o svoji nameri in zaprosi za pomoč. Upoštevajoč Gacyjevo seksualno usmeritev, Jason naredi nekaj zavajajočih fotografij in jih pošlje skupaj s pismom. Fotografije Gacyja ne pustijo hladnega, Jason kmalu prejeme klic iz zapora in presenečen spozna, da je na drugi strani Gacy. To je bil začetek nenavadnega odnosa med študentom in serijskim morilcem. Jason je sprva verjel, da je on tisti, ki ima popolno kontrolo, da je tisti, ki je v prednosti v tej psihološki igri. Kmalu po začetnem navdušenju bo ugotovil, da se je spustil v nekaj, kar ne more obvladovati, da je prav on tisti ki je ranljiv in nemočen.

O J. W. Gacyju so že posneli nekaj filmov. Prvi film z naslovom To Catch a Killer so posneli leta 1992, ta se je ukvarjal predvsem z Gacyjevo aretacijo, drugi s preprostim naslovom Gacy je bil posnet pred sedmimi leti, a ni dosegel širše publike, šel je namreč naravnost na DVD. Dear Mr. Gacy je tretji film, posnet po knjigi, ki jo je spisal resnični Jason Moss. Pred ogledom sem pričakoval grozovite prizore, kajti film govori o enem najbolj znanih  množičnih morilcev v ameriški zgodovini. Dobil sem pa nekaj povsem drugega. Dobil sem mirnega uglajenega morilca, ki se v zaporu vede vzorno, spoštljivo do paznikov in drugih ljudi. Na primeru mladega študenta je Gacy demonstriral neverjeten občutek za manipulacijo in obvladovanje svojih nasprotnikov (beri žrtev). Gacy je bil morilec, ki je zelo dobro izrabljal svojo inteligenčno premoč za zavajanje žrtev, ki so veliko prepozno dojeli, kaj se bo zgodilo. Režiser Svetozar Ristovski (Iluzija) počasi a zelo suvereno gradi grozečo atmosfero, ko njegov pozitivec iz minute v minuto spoznava, da je vedno bolj ujet v nevidno mrežo, ki je okoli njega plete Gacy. Jason dobi prav to kar je iskal, vpogled v možgane serijskega morilca. Zavoljo svoje prepričljivosti je Jason bil pripravljen storiti marsikaj, nekajkrat sem dobil občutek, da je tudi sam nekoliko psihično neuravnovešen.  Potrditev, da je temu res tako sem dobil na samem koncu, ko sem bral vrstice na odjavni špici. Dear Mr. Gacy je film, ki se gleda zelo tekoče, ki pritegne našo pozornost in odlično stopnjuje napetost. Tudi če bi film bil veliko slabši, bi se še vedno izplačalo pogledati odlično kreacijo Williama Forsytha, ki je res odlično upodobil Gacyja. Soliden je tudi Jesse Moss v vlogi  Jasona Mossa (če se sprašujete, podobnost med imeni je zgolj naključje). Svetozar Ristovski je posnel odlično študijo serijskega morilca, nekaj zaslug zagotovo gre pripisati tudi knjižni predlogi. Pa še nagradno vprašanje. Komu je podoben mladenič na sliki?

Ocena: 7.5/10

Pintu Terlarang (2009)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: The Forbidden Door
Država: Indinezija
Leto: 2009
Žanri: Triler
Dolžina: 115' ,  Imdb 
Režija: Joko Anwar
Scenarij: Joko Anwar, Sekar Ayu Asmara (knjiga)
Igrajo: Fachry Albar, Marsha Timothy, Ario Bayu, Tio Pakusodewo, Henidar Amroe

Po kratkem premisleku sem ugotovil, da v spominu nimam prav nobenega indonezijskega filma. Indonezijska kinematografija je zame popolna neznanka, verjetno sem kdaj kakšen film tudi videl, a tega enostavno več ni v spominu. Na The Forbidden Door sem naletel čisto po naključju, brskanje med tujejezičnimi filmi je navadno zamudno opravilo, kajti odzivov navadno ni veliko, med tistimi nekaj ki so na voljo, je treba razbrati, ali je naslov vreden pozornosti. No, promocijski poster je že prvi plus, saj je dobro opravi svojo vlogo in pritegne pozornost, če k temu dodam nekaj pozitivnih recenzij, sem imel že dovolj razlogov, da filmu ponudim priložnost.

Življenje mladega uspešnega kiparja Gambirja je postavljeno na glavo, ko začne prejemati nenavadna sporočila, v katerih ga neznana oseba, po vsej verjetnosti otrok prosi za pomoč. »Pomagaj mi!« pravi napis, ko ga prvič zagleda pri vhodnih vratih svojega luksuznega stanovanja. Nekaj dni zatem se zgodba ponovi, napisi s klicem na pomoč so vse pogostejši. Gambirju napis ne da miru, končno na enemu izmed napisov najde tudi majhen namig. Prav ta namig ga pripelje v skrivnostni klub, kjer člani v sobah opremljenih z televizorji gledajo snuff posnetke. Med listanjem video posnetkov, ki so v resnici prenosi v živo, naleti na prenos zlorabljanja in fizičnega nasilje nad 7-letnim fantom, kmalu mu je tudi jasno, da gleda fanta zlorabljanje fanta, ki stoji za skrivnostnimi klici na pomoč. Nadaljnja raziskava mu razkrije, da tudi njegova žena ima prste vmes pri zadnjih dogodkih, odkritje skrivnostnih vrat v kleti družinske hiše, ki jo je zgradil ženin oče, še nekoliko bolj ovije zadnje dogodke v tančico skrivnosti.

The Forbidden Door je posnel indonezijski režiser in scenarist Joko Anwar, ki ga kakšen izmed bolj informiranih in razgledanih filmofilov verjetno pozna po naslovih Dead Time: Kala (2007) ali Joni's Promise (2005). Anwar je svoje druženje s sedmo umetnostjo začel kot amaterski filmski kritik, naslednji korak je bil pisanje scenarijev, naslovni film je njegov tretji režiserski prispevek. Kakorkoli, zdaj sem ga spoznal tudi sam in povem vam, da mi ni niti malo žal. Anwarjev film je drugačen, nenavaden, zunaj ustaljenih okvirjev. Odlikuje ga surrealistično-stripovsko-noir vzdušje in suspenz, ki nas zelo uspešno drži na trnih slabe dve uri. Če ste kdaj videli kakšen film iz delavnice Davida Lyncha, potem že imate občutek, kakšno atmosfero lahko pričakujete tukaj. Že od prvega skrivnostnega sporočila in odkritja prepovedanih vrat sem slutil, v kateri smeri se bo zgodba razpletala. A ko sem se že delal preveč pametnega in pet minut pred koncem mislil, da sem pravilno uganil razplet mi je Anwar pokazal, da se moja ugibanja le grobi približek resnice. Naj vas še opozorim, da film vsebuje nekaj krvavih prizorov in veliko finale, za katerega boste potrebovali dober želodec.

Ocena: 7.5/10

Rabbit Hole (2010)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 91' ,  Imdb 
Režija: John Cameron Mitchell
Scenarij: David Lindsay-Abaire
Igrajo: Nicole Kidman, Aaron Eckhart, Sandra Oh, Dianne Wiest, Jon Tenney, Tammy Blanchard, Giancarlo Esposito, Miles Teller

John Cameron Mitchell ne snema veliko, vključno z zadnjim Rabbit Hole je skupaj režiral tri filme. Led je prebil pred devetimi leti z svojim prvencem Hedwig and The Angry Inch, rock mjuziklom o koncertiranju nemškega benda in njihovega travestitskega  pevca po Združenih državah. V resnici je najprej nastala gledališka predstava - Mitchell  je napisal knjigo in nato tudi scenarij za odrsko uprizoritev leta 1998, tri leta pozneje je isti scenarij uporabil za svoj režiserski prvenec. Tudi njegov drugi film z naslovom Shortbus, posnet pet let kasneje, je s svojim prikazom seksualnih navad mladih Newyorčanov vse prej kot konvencionalen. Tudi s  tem filmom je Mitchellu uspelo pobrati nekaj nagrad in znova opozoriti nase. Rabbit Hole je njegov tretji film.

Osem mesecev je minilo, odkar sta zakonca iz bogatega ameriškega predmestja utrpela hudo izgubo. V prometni nesreči je umrl njun  štiriletni sin. Od nesrečnega dogodka se Becca (Nicole Kidman) in Howie (Aaron Eckhart) z muko prebijata skozi življenje, v katerem več ne najdeta nobenega veselja. Nekoliko bolje se drži Howie, ki še vedno hodi v službo in ni povsem zanemaril prijateljev. Na drugi strani se je Becca povsem pogreznila vase in svoje črne misli; prijatelje je pozabila, v službo več ne hodi, še z lastno družino komajda vzdržuje stike. Zakonca se znajdeta na točki,  na kateri morata nekaj ukreniti, kajti oba se strinjata, da tako več ne gre naprej. Skupina za samopomoč je tisto kar bi moralo spremeniti stvari na bolje, a po nekaj srečanjih Becca enostavno več ne želi nadaljevati. Kljub temu, da srečanja  vplivajo pozitivno na Howija. Nekako istočasno Becca na šolskem avtobusu opazi mladeniča, ki je zakrivil usodno nesrečo in se odloči navezati stik. Howie sam nadaljuje s srečanji, Becca pa uteho najde v druženju z nesrečnim fantom, odgovornim za nesrečo. Zakonca postajata vedno bolj odtujena in Howie celo začne prijateljevati z žensko iz skupine za samopomoč.

Rabbit Hole ne ponudi nič, kar nismo videli že prej. Zgodba o izgubi otroka ne more biti lahkotna ali vesela. Lahko z optimizmom zre v prihodnost, ali se usmerja na tisto obdobje, ko je prizadetim najhuje. Tukaj se začne Rabbit Hole in nas počasi pelje proti prelomni točki, v kateri se nekaj mora spremeniti. Na boljše ali slabše. In kaj loči Rabbit Hole od drugih podobnih zgodb, ki obravnavajo to čustveno zahtevno temo? Predvsem odlična izvedba, ki svojo podobo gradi na neizrečenih besedah, na mukotrpni tišini in drobnih dejanjih, ki povedo več kot besede. Mitchell zelo dobro tempira čustvena vrhunca obeh glavnih likov, Beccino vez z materjo in Howijevo spoznanje, da vendarle ni pripravljen poteptati svojega zakona in  prizadeti žensko ki jo ljubi. Spozna, da je vendarle dolžan še nekoliko potrpeti in upati, da se vse lahko vrne v »normalo.« Kakor Becci razloži mati, bolečina nikoli ne mine, vedno in povsod je nosiš s seboj, čas pa naredi svoje in včasih pozabiš, da je tukaj. Le sprejeti jo moraš in dojeti, da je veliko lažje, če primeš roko tistega, ki sedi ob tebi. Vsi hvalijo igro Nicole Kidman in tukaj ni kaj več za dodati, razen, da je zelo prepričljivo vlogo odigral tudi Aaron Eckhart, ki je bil verjetno popolna izbira za takšno vlogo. Rabbit Hole ne sodi v kategorijo »razvedrilo,« kajti le redkokdaj nam ponuja optimizem in srečo. Zakaj se ga potem izplača videti? Zato ker zelo prepričljivo prestavi človeška v težkem položaju,  ker v obnašanju in odzivih glavnih likov najdemo vse tisto, kar najdemo tudi v resničnem življenju. Krivdo, jezo, potrebo po ljubezni, sarkazem, neizrečene obtožbe in zamolčane resnice.

Ocena: 8.0/10

Cyrus (2010)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Komedija, Drama, Romantični
Dolžina: 91' ,  Imdb 
Režija: Jay Duplass, Mark Duplass
Scenarij: Jay Duplass, Mark Duplass
Igrajo: John C. Reilly, Marisa Tomei, Jonah Hill, Catherine Keener

Brata Jay in Mark Duplass sta zame popolna neznanka. Doslej nisem videl nobenega filma tega režiserskega dvojca, kar je bil razlog več, da sem poiskal nekaj podatkov. Režije celovečerca sta se lotila tretjič, s prvencem The Puffy Chair (2005) sta osvojila nekaj nagrad, njun drugi film Baghead (2008) je šel neopaženo mimo. Letos sta brata končala tretji film -Cyrus¸ s katerim sta znova pritegnila nekaj pozornosti. Tokrat jima je uspelo angažirati zanimivo igralsko zasedbo, kar je gotovo pomagalo pri prepoznavnosti. Sicer sta brata, tako kot večina mladih režiserjev, začela s kratkimi filmi in bila kar uspešna, za nekatere med njimi sta prejela odmevne nominacije in nagrade.

John (John C. Reilly) je depresiven moški, ki ga pošteno trese kriza srednjih let. Lahko bi rekli, da je obtičal na neki življenjski točki in enostavno ne ve, kako naprej. Brez samospoštovanja in volje, da bi karkoli spremenil, uteho in spodbudo išče pri bivši ženi, ki ga tudi po ločitvi ni odkrižala. Bivša (Catherine Keener) je edina oseba, ki ga poskuša nekoliko predramiti, v njem zbuditi življenje, zato tudi vztraja pri tem, da John mora priti na zabavo, ki jo ta čez nekaj dni organizira. John na koncu privoli in pride na zabavo, korajžo za spoznavanje žensk poskuša pridobiti z redbull-vodko, a mu na njegovo žalost osvajanje ne uspeva najbolje. Srečo ima, da njegovo blamiranje opazi Molly (Marisa Tomei), ki se ji njegova nerodnost zdi prav simpatična. John in Molly se lepo ujameta, po nekaj vročih zmenkih pa pride čas, ko John želi izvedeti kaj več o Molly. Zato ji sledi in tako tudi spozna njenega 21-letnega sina Cyrusa (Jonah Hill), ki še vedno živi pri materi, na katero je zelo močno navezan. Čeprav sprva deluje, da Cyrus nima nič proti Johnu, nekaj detajlov in čuden odnos mati-sin Johnu povedo, da se bo moral za Mollyjino naklonjenost in ljubezen bojevati.

Ko človek prebere kratko vsebino dobi vtis, da ga čaka še ena puhla komedija. Svoje prispeva tudi klasifikacija na IMDB, ki nam obljublja komedijo-dramo-romanco, ob pogled na seznam sodelujočih in njihovo reputacijo so takšna pričakovanja kar utemeljena. Mlajšo populacijo Jonah Hill verjetno spominja na komedije tipa: Get Him to the Greek, Forgetting Sarah Marshall ali Superbad. Cyrus je veliki bližje lanskoletnemu Funny People, v katerem poleg humorja, ki je zastavljen nekoliko drugače, kot je to v navadi pri zgoraj naštetih, najdemo tudi resne teme in resna vprašanja. Cyrus je drama, ki na komičen način govori o resnih stvareh, o univerzalnih potrebah posameznika (ljubezen, človeška bližina, druženje), a te potrebe postavlja v nekoliko nenavadne okvirje. Kajti odnos matere in sina je povsem neprimeren, prav tako odnos Johna in njegove bivše žene ni nekaj vsakdanjega. Lahko bi celo rekel, da sta si John in Cyrus zelo podobna, nezmožna samostojnega življenja, oba namreč potrebujeta materinsko figuro, nekakšnega vodiča skozi življenje. In ker se bo Johnova bivša kmalu poročila, mu je Molly še toliko bolj zanimiva. Toda Cyrus se ne misli predati brez boja, ne bo dovolil, da mu nek tujec kar tako ukrade mamico. Dobršen delež odgovornosti za duševno stanje obeh glavnih moških protagonistov nosita mati oz bivša žena, saj sta ustvarila  moška nezmožna samostojnega življenja. Naenkrat se oba znajdeta v situaciji, ki ni dobitna ne za Johna, pa tudi za Cyrusa ne. Čez čas vendarle spoznata, da je ključ do uspeha medsebojno sodelovanje, nekaj odrekanja in kanček samostojnosti. Humor bo težko zadovoljil ljubitelje »klasičnih« komičnih prejemov, poudarek je večinoma nastavljen na komičnosti posameznega karakterja, njegovih prepričanj in iluzij. Reilly, Tomei in Keener - standardno dobri, vendar bi tukaj vseeno izpostavil Hilla, ki je že pri Komikih nakazal, da je kos tudi nekoliko zahtevnejšim vlogam. To mi ja pa vedno všeč. Ko dobre stvari prihajajo iz nepričakovanih koncev.

Ocena: 7.0/10

Akmareul boatda (2010)

 
Slovenski naslov: Videl sem hudiča
Drugi naslovi: I Saw the Devil
Država: J. Koreja
Leto: 2010
Žanri: Krimi, Triller
Dolžina: 144' ,  Imdb 
Režija: Ji-woon Kim
Scenarij: Hoon-jung. Park
Igrajo: Byung-hun Lee, Min-sik Choi, Gook-hwan Jeon, Yoon-seo Kim, San-ha Oh

Najprej bom povedal nekaj o ekipi, ki je sodelovala pri filmu. Režija Ji-woon Kim (A Tale of Two Sisters, A Bittersweet Life,  The Good, the Bad, the Weird). Glavna igralca Min-sik Choi (Oldboy, Swiri, Sympathy for Lady Vengeance, Strokes of Fire) in Byung-hun Lee (A Bittersweet Life, The Good, the Bad, the Weird). Edina neznanka med sodelujočimi je bil Hoon-jung Park, pisec scenarija, ki je prvič prispeval gradivo za film. Vsaj tako pravijo razpoložljivi viri, vendar je pri azijskih ustvarjalcih biografija pogosto zelo pomanjkljiva, podobnost med imeni pa močno otežuje brskanje in iskanje podatkov. Skratka, film z veliko znanimi imeni, mednarodna prepoznavnost zagotovljena, o pričakovanjih v domovini pa itak ne gre izgubljati besed.

Počena guma za večino šoferjev ni problem. Zavihamo rokave, dvignemo vozilo in v nekaj minutah zamenjamo gumo.To opravilo je za nekatere ženske (naj me dame ne razumejo narobe) višja matematika. Opravilo, ki je namenjeno zgolj usposobljenim strokovnjakom. V mrzli zimski noči, ki ji kraljujeta veter in sneg, bi menjava kolesa bila višek tudi za marsikakšnega moškega. Zato je tudi Joo-yeon, hčerka kriminalističnega inšpektorja in bodoča žena agenta tajne službe, poklicala avtovleko. Smola, kajti še preden je vleka prišla, mimo pripelje voznik šolskega minibusa in ženski ponudil pomoč. Dekle se pravkar pogovarja z zaročencem in mu razlaga, da ji nekdo ponuja pomoč. Dragi ji svetuje naj pomoč odkloni, saj mu profesionalna deformacija govori, da nikoli ne moreš biti preveč previden. In še kako prav ima, kajti takoj po končanem pogovoru se zraven avtomobilskega okna znova prikaže moški. Tokrat s kladivom v roki in grozečim pogledom v očeh.

Maščevanje - gonilna sila in pogosta izbira v korejskih filmih. Prav s filmi, ki v središče postavljajo motiv maščevanja, si je korejska kinematografija prislužila dobršen  del svetovne prepoznavnosti in pozornosti. Tudi I Saw the Devil se giblje znotraj teh okvirjev. Pred nami sta mlada zaljubljenca pred poroko. Ona je pravkar izvedela, da je noseča, a se je žal znašla na napačnem kraju on napačnem času. Serijski posiljevalec in morilec je prišel mimo in izkoristil priložnost. Če bi še enkrat vse lahko ponovil, bi se verjetno odločil drugače, saj bi se potem izognil srečanju z dekletovim zaročencem željnim maščevanja. Ta na novo definira maščevalnost, ko pride na misel o nekakšnem maščevanju na obroke. Morilca razmeroma hitro ujame, se malo »poigra« in ga nato spusti. Le zato, da ga lahko znova ujame in se z njim znova »poigra.« Seveda, vsako maščevanje s seboj nosi nekaj grenkega priokusa, ko se na koncu sprašujemo, kdo je pravzaprav zmagovalec v tem dvoboju. Že v samem uvodu mi je bilo jasno, da bom gledal odlično posnet film, kajti Ji-woon Kim že v uvodnih kadrih pokaže, kako dobro obvlada posel. Prizori v katerih pojejo noži in druga hladna orožja, v katerih kri šprica na vse strani so posneti z veliko domišljije, z odličnim občutkom za montažo in snemalne kote. Niso samo krvavi prizori tisti, ki pritegnejo pozornost gledalca. Kamera je neverjetna v prizoru, ko glavni junak stopi iz javnega stranišča na nekem počivališču in spozna, da je izgubil sled za morilcem. Odlični premiki kamere pričarajo občutke glavnega junaka in tako dodatno poudarijo pomen tistega, kar gledamo. To je točka, v kateri lovec izgubi kontrolo nad svojim plenom, prav zato je ta trenutek tako pomemben. Igra je na visokem nivoju, produkcija prav tako in v bistvu glavna pripomba gre na samo strukturo zgodbe. Že ko agent tajne službe prvič ujame morilca in ga nato izpusti film nekoliko izgubi na zanimivosti. Lov bi se lahko nadaljeval, le da bi morilec moral sam pobegniti, njegova prostost nebi smela biti del načrta. To je pač scenaristična odločitev, ki se mi žal zdi napačna. Nekaj pripomb lahko naslovim tudi na količine prelite krvi, a to vendarle ni tako pomembno, kajti odličnost prizorov v katerih pride do prelivanja rdeče tekočine opravičuje takšen pristop. V brutalnih prizorih kamera vztraja zraven, ko pričakujemo rez, se ta ne zgodi. Seveda, tukaj se moramo zavedati, da gledamo korejski film. Po tehnični plati odličen izdelek lahko nekoliko pograjam le zaradi že prej omenjenih scenarističnih odločitev. Zdaj sem se že preveč razpisal, tako da bom povedal le še to, da je I Saw the Devil vendarle za celo stopničko slabši od nekaterih korejskih biserov. Tukaj imam v mislih predvsem odlična The Chaser in Memories of Murder.

Ocena: 7.5/10

Naključni trojček 4

Jalla! Jalla! (2000)

SLO: Jalla! Jalla!
IMDB
Država: Švedska
Režija: Josef Fares

Roro in Mans sta najboljša prijatelja. Prvi je Libanonec,
drugi je Šved. Roro se mora proti svoji volji poročiti z
Libanonko, čeprav neizmerno ljubi svoje švedsko dekle Liso.
Zelo zabavna multikulturna komedija.

Volver  (2006)

SLO: Vrni se
IMDB
Država: Španija
Režija: Pedro Almodóvar

Mlada mamica Raimunda se s hčerko in starejšo sestro Sole
odpravi iz Madrida na podeželje, v majhno vasico, kjer bodo
obiskali materin grob. Ne vem če bom sploh kdaj pozabil
pesem, ki jo Penélope Cruz poje v tem filmu … 
Plus neverjeten dekolte. Kakšna ženska.
 

In This World (2002)

SLO: Na tem svetu
IMDB
Država: VB
Režija: Michael Winterbottom

Jamal in Enayatullah sta afganistanska begunca, ki se odpravita
na tvegano pot iz begunskega taborišča v Pakistanu.
Njihov cilj – London. Film govori o usodah ilegalnih prebežnikov
in ovirah, ki jih morajo premagati, na poti do boljšega življenja.