Akmareul boatda (2010)

 
Slovenski naslov: Videl sem hudiča
Drugi naslovi: I Saw the Devil
Država: J. Koreja
Leto: 2010
Žanri: Krimi, Triller
Dolžina: 144' ,  Imdb 
Režija: Ji-woon Kim
Scenarij: Hoon-jung. Park
Igrajo: Byung-hun Lee, Min-sik Choi, Gook-hwan Jeon, Yoon-seo Kim, San-ha Oh

Najprej bom povedal nekaj o ekipi, ki je sodelovala pri filmu. Režija Ji-woon Kim (A Tale of Two Sisters, A Bittersweet Life,  The Good, the Bad, the Weird). Glavna igralca Min-sik Choi (Oldboy, Swiri, Sympathy for Lady Vengeance, Strokes of Fire) in Byung-hun Lee (A Bittersweet Life, The Good, the Bad, the Weird). Edina neznanka med sodelujočimi je bil Hoon-jung Park, pisec scenarija, ki je prvič prispeval gradivo za film. Vsaj tako pravijo razpoložljivi viri, vendar je pri azijskih ustvarjalcih biografija pogosto zelo pomanjkljiva, podobnost med imeni pa močno otežuje brskanje in iskanje podatkov. Skratka, film z veliko znanimi imeni, mednarodna prepoznavnost zagotovljena, o pričakovanjih v domovini pa itak ne gre izgubljati besed.

Počena guma za večino šoferjev ni problem. Zavihamo rokave, dvignemo vozilo in v nekaj minutah zamenjamo gumo.To opravilo je za nekatere ženske (naj me dame ne razumejo narobe) višja matematika. Opravilo, ki je namenjeno zgolj usposobljenim strokovnjakom. V mrzli zimski noči, ki ji kraljujeta veter in sneg, bi menjava kolesa bila višek tudi za marsikakšnega moškega. Zato je tudi Joo-yeon, hčerka kriminalističnega inšpektorja in bodoča žena agenta tajne službe, poklicala avtovleko. Smola, kajti še preden je vleka prišla, mimo pripelje voznik šolskega minibusa in ženski ponudil pomoč. Dekle se pravkar pogovarja z zaročencem in mu razlaga, da ji nekdo ponuja pomoč. Dragi ji svetuje naj pomoč odkloni, saj mu profesionalna deformacija govori, da nikoli ne moreš biti preveč previden. In še kako prav ima, kajti takoj po končanem pogovoru se zraven avtomobilskega okna znova prikaže moški. Tokrat s kladivom v roki in grozečim pogledom v očeh.

Maščevanje - gonilna sila in pogosta izbira v korejskih filmih. Prav s filmi, ki v središče postavljajo motiv maščevanja, si je korejska kinematografija prislužila dobršen  del svetovne prepoznavnosti in pozornosti. Tudi I Saw the Devil se giblje znotraj teh okvirjev. Pred nami sta mlada zaljubljenca pred poroko. Ona je pravkar izvedela, da je noseča, a se je žal znašla na napačnem kraju on napačnem času. Serijski posiljevalec in morilec je prišel mimo in izkoristil priložnost. Če bi še enkrat vse lahko ponovil, bi se verjetno odločil drugače, saj bi se potem izognil srečanju z dekletovim zaročencem željnim maščevanja. Ta na novo definira maščevalnost, ko pride na misel o nekakšnem maščevanju na obroke. Morilca razmeroma hitro ujame, se malo »poigra« in ga nato spusti. Le zato, da ga lahko znova ujame in se z njim znova »poigra.« Seveda, vsako maščevanje s seboj nosi nekaj grenkega priokusa, ko se na koncu sprašujemo, kdo je pravzaprav zmagovalec v tem dvoboju. Že v samem uvodu mi je bilo jasno, da bom gledal odlično posnet film, kajti Ji-woon Kim že v uvodnih kadrih pokaže, kako dobro obvlada posel. Prizori v katerih pojejo noži in druga hladna orožja, v katerih kri šprica na vse strani so posneti z veliko domišljije, z odličnim občutkom za montažo in snemalne kote. Niso samo krvavi prizori tisti, ki pritegnejo pozornost gledalca. Kamera je neverjetna v prizoru, ko glavni junak stopi iz javnega stranišča na nekem počivališču in spozna, da je izgubil sled za morilcem. Odlični premiki kamere pričarajo občutke glavnega junaka in tako dodatno poudarijo pomen tistega, kar gledamo. To je točka, v kateri lovec izgubi kontrolo nad svojim plenom, prav zato je ta trenutek tako pomemben. Igra je na visokem nivoju, produkcija prav tako in v bistvu glavna pripomba gre na samo strukturo zgodbe. Že ko agent tajne službe prvič ujame morilca in ga nato izpusti film nekoliko izgubi na zanimivosti. Lov bi se lahko nadaljeval, le da bi morilec moral sam pobegniti, njegova prostost nebi smela biti del načrta. To je pač scenaristična odločitev, ki se mi žal zdi napačna. Nekaj pripomb lahko naslovim tudi na količine prelite krvi, a to vendarle ni tako pomembno, kajti odličnost prizorov v katerih pride do prelivanja rdeče tekočine opravičuje takšen pristop. V brutalnih prizorih kamera vztraja zraven, ko pričakujemo rez, se ta ne zgodi. Seveda, tukaj se moramo zavedati, da gledamo korejski film. Po tehnični plati odličen izdelek lahko nekoliko pograjam le zaradi že prej omenjenih scenarističnih odločitev. Zdaj sem se že preveč razpisal, tako da bom povedal le še to, da je I Saw the Devil vendarle za celo stopničko slabši od nekaterih korejskih biserov. Tukaj imam v mislih predvsem odlična The Chaser in Memories of Murder.

Ocena: 7.5/10