Conviction (2010)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Biografija, Drama, Triler
Dolžina: 107' Imdb
Režija: Tony Goldwyn
Scenarij: Pamela Gray
Igrajo: Sam Rockwell, Hilary Swank, Melissa Leo, Minnie Driver, Peter Gallagher, Juliette Lewis

Ko vidim ime Tony Goldwyn najprej pomislim na njegovo vlogo v filmu Duh. On je bil tisti, ki je želel Swayzeju speljati Demi Moore. Danes že petdesetletni igralec in režiser za sabo ima lepo število filmov in tv serij, pojavljal se je večinoma v manjših vlogah, občasno se je lotil tudi režije in vseh teh letih uspel skupaj spraviti pet filmov. Naslovi: A Walk on the Moon, Someone Like You... ali The Last Kiss ne pomenijo veliko (zadnja dva sem videl), saj nobeden med njimi ni doživel večjega uspeha. Conviction je njegov najbolj ambiciozen projekt doslej, saj mu je uspelo zbrati odlično igralsko zasedbo, tudi v ekipi za kamero najdemo nekaj zanimivih imen (kamera, montaža), a vas raje ne bom utrujal s temi podatki.

Kenny (Rockwell) in Betty Anne (Swank) sta že od malih nog kot rit in srajca. Odraščala sta ob materi, ki je rodila (če se ne motim) devet otrok, vsak izmed otrok je imel drugega očeta, izjema sta le Kenny in Betty Anne. Mamica je v resnici najraje bila v moški družbi  in nikoli ni veliko dala na vzgojo otrok. Otroci so odraščali brez pravega nadzora, Kenny je že v zgodnjem otroštvu storil marsikakšno neumnost. Že kot najstnik je veljal za problematičnega mulca, zato ga je policija imela za dežurnega krivca za vse,  kar se je zgodilo v njegovi okolici. Saj veste, ko enkrat prideš v policijske knjige, potem si vedno v kombinaciji, vedno se delajo teorije, ki vključujejo tvoje ime. Ko se v mestu zgodi okruten umor , lokalna policistka Nancy Taylor (Leo) že ima teorijo, po kateri je Kenny glavni osumljenec. Na njegovo nesrečo je njegov alibi na majavih nogah, vzkipljiva narava mu tudi ni v pomoč. Nekaj prič, ki so Kennyja slišale povedati to in ono, presenetljiva obtožujoča  pričevanja bivših partnerk, plus enaka krvna skupina kot jo je imel morilec, so bili dovolj za obsodbo. Na začetku  80-ih, ko je DNK analiza bila še znanstvena fantastika, so našteti dokazi bili dovolj prepričljivi za poroto, Kennyju so prisodili doživljenjski zapor. Edina oseba, ki je verjela v njegovo nedolžnost je bila sestra Betty Anne, vedela je, da Kenny ni človek, ki lahko stori kaj takega.

Največja težava naslovnega filma je njegova podobnost s številnimi tv filmi, ki tako kot Conviction obravnavajo primere po krivem obdolženih ali obsojenih ljudi. Najhujši sovražnik podobnih filmov je predvidljivost in verjetnost, da ste za ta primer že kdaj slišali, bodisi na poročilih, bodisi ste videli kakšen dokumentarni prispevek na enemu izmed številnih poljudno-znanstvenih tv programov. Goldwyn se je odločil v ospredje postaviti Betty Anne in njen dolgoletni boj za bratovo svobodo. Poudarek v filmu je na njenem skoraj neverjetnem odrekanju in upornosti pri dokazovanju bratove nedolžnosti. Igralski kader in produkcija na višjem nivoju so tisti elementi, ki Conviction dvignejo nad povprečje, ki ga navadno dosežejo podobni filmi. Hilary Swank je z vlogo opravila zelo dobro, a vseeno imam občutek, da bi za vlogo mogli izbrati manj atraktivno igralko. Rockwell je prepričljiv, standardno dober, njega sem že tolikokrat pohvalil, da se že malo ponavljam. Melissa Leo kot ambiciozna, manipulativna negativka je podobno kot Rockwell standardno dobra, a bi se tukaj vseeno nekaj besed namenil dvema igralkama v stranskih vlogah. V prvi nekoliko večji stranski vlogi mi se je zelo prikupila Minnie Driver, ki sem jo tako po dolgem času znova »opazil« v kakšnem filmu. Absolutna zmagovalka je vseeno Juliette Lewis, ki je s svojo malo vlogo prekosila vse sodelujoče. Prizor v sodni dvorani je dober, a nekajminutni pogovor Betty Anne in Lewisove v njeni prikolici zmaga. Že teh nekaj minut je upravičilo ogled predvidljive sodne drame, ki si ne zasluži dodatnih točk za izvirnost, a si kljub temu s svojo celostno podobo zasluži visoko oceno.
 
Ocena: 7.0/10

Kimssi pyoryugi (2009)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Castaway on the Moon
Država: J. Koreja 
Leto: 2009
Žanri: Drama
Dolžina: 116',  Imdb
Režija: Hae-jun Lee
Scenarij: Hae-jun Lee
Igrajo: Min-heui Hong, So-yeon Jang, Jae-yeong Jeong

Južna Koreja kot neusahljiv vir zanimivih filmov. Ko vsi drugi padejo v neko sivo povprečje in ne zmorejo skupaj spraviti kaj kolikor-toliko gledljivega, priporočam brskanje med korejskih filmih.  Za uspešno iskanje potrebujete nekaj potrpljenja, kajti Korejci filme snemajo zelo množično,  zato je treba določiti nekaj kriterijev,  pri izbiri filma. Najlažji kriterij je manjša raziskava, v kateri izveste osnovne stvari o minulem delu človeka na režiserskem stolčku, ne škodi, če nekaj pozornosti namenite tudi scenaristu. Na spletu je veliko različnih strani, ki zelo pozorno in strokovno spremljajo azijske in korejske filme, kar naključnemu gledalcu zelo pomaga pri izbiri naslova. V celi zgodbi ne gre spregledati novih in še vedno razmeroma neznanih  avtorjev, kot je denimo Hae-jun Lee, režiser naslovnega filma, ki se je za kamero znašel šele drugič. Njegov prvi film, z angleškim naslovom Like a Virgin,  je prejel nekaj regionalnih nagrad, kar je vedno dobro znamenje.

Kim ima vsega dovolj. Njegova zadolženost je dosegla znesek, ki ga verjetno nikoli ne bo mogel vrniti. Če bi obveljala vsaj tista, da kdor nima sreče z denarjem, srečo najde v ljubezni, potem verjetno vse nebi bilo tako črno, a tudi na tem področju je Kim dosegel dno. Zapustila ga je dolgoletna punca, zato v svojih razmišljanjih ne najde nobenega razloga, da bi nadaljeval svoje ničvredno življenje. Kim je neplavalec, že od nekdaj se je bal vode, zato je idealen kraj za konec njegovih muk visoki most na reki Han. Zato prestopi ograjo in po kratkem premisleku skoči, upajoč, da bo vsega hitro konec. V naslednjem prizoru spoznamo, da je Kima naplavilo na rečni otok sredi zelo široke reke. Nekaj tisoč kvadratov velik rečni otok je nenaseljen, z zakonom zaščiteno področje, na katerem ni dovoljeno bivanje, gradnja ali kakršnokoli spreminjanje naravnega okolja. Sprva je Kim vesel, da  je njegov poskus samomora spodletel, a se kmalu zave, da ga do najbližje obale deli več sto metrov plavanja, kar je za neplavalca resen podvig. Njegovo edino upanje je turistična ladja, ki vsakodnevno pluje mimo. Toda po nekaj dneh na otoku Kim začuti, da mu bivanje na otoku v resnici ustreza. Tukaj ni nobenega stresa, velikanskega dolga, pritiskov družbe ali drugih obveznosti. Zato se Kim se odloči, da bo do nadaljnjega ostal na otoku.

Sproščeno življenje, ko človeku ni potrebno slediti ustaljenim družbenim normativom sproža zanimive situacije, iz katerih Castaway On The Moon črpa številne komične prizore. Kimovo prilagajanje življenju na nenaseljenem otočku je za gledalca sila zabavno. Misli, da še nihče ni opazil njegove prisotnosti na otočku, a se tukaj nekoliko uštel. Njegovo bivanje spremlja osamljeno dekle, ki živi v nebotičniku ob rečni obali. Od tam s pomočjo teleskopa, ki ji je sprva služil za fotografiranje zvezd, opazuje Kimov vsakdan. Dekle je že pozabilo na zvezde in Mesec in vso pozornost  namenilo nenavadnem človeku na rečnem otoku. Ta ji je tako zanimiv, da se odloči z njim navezati stik, a če to želi storiti, bo morala zapustiti svojo sobo in stopiti ven. Če vemo, da dekle že več let ni zapustilo stanovanja svojih staršev, je to že pravi podvig, misija,  ki zahteva pripravo i dober načrt. Castaway je tiste vrste film, ki ga večino časa gledamo z nasmehom na obrazu. Film, ki je v enem trenutku popolnoma resen, že kmalu zatem pa spet sproščajoče zabaven. Dva osamljena človeka, moški in ženska, ki sta izgubila upanje v sožitje z drugimi ljudmi lahko pomagata drug drugemu, potrebujeta le nekaj poguma. Prvo potezo je naredila punca, nato se je vse le še stopnjevalo in zaključilo z zelo lepo izpeljanim, s čustvi nabitim koncem. V nekoliko širšem kontekstu je film kritika sodobne potrošniške družbe in modernega načina življenja. V ustaljenem tekanju za različnimi dobrinami najpogosteje prepozno opazimo, da nas je sistem posrkal vase, porabil naše življenjske sokove in nas nato kot balast izpljunil. Nekaj takega se je zgodilo tudi Kimu, a je na koncu vendarle prepoznal resnične vrednosti, zbral dovolj poguma in svet začel gledati z drugimi očmi.    

Ocena: 8.0/10

127 Hours (2010)

Slovenski naslov: 127 ur
Država: ZDA, VB
Leto: 2010
Žanri: Avantura, Biografija, Drama 
Dolžina: 94',  Imdb
Režija: Danny Boyle
Scenarij: Danny Boyle, Simon Beaufoy, Aron Ralston (knjiga)
Igrajo: James Franco, Amber Tamblyn, Kate Mara

Danny Boyle je režiser, ki me še nikoli ni razočaral. V svoji dosedanji karieri je tako kot vsi ustvarjalci, posnel dobre in nekoliko manj dobre filme, a so njegovi izdelki vedno dosegali določen kakovostni nivo. Čeprav nisem videl vsega, kar je doslej naredil (njegove tv filme in mini serije, ki jih je režiral v začetku kariere), sem videl vse, kar se je prišlo v kinodvorane, ali se pozneje znašlo na DVD-ju. Tako v kategorijo vrhunskih stvaritev  kronološko uvrščam naslove: Trainspotting, 28 Days Later..., Sunshine in Slumdog Millionaire, v tisto drugo, pa nekoliko slabše, a vseeno zelo zanimive naslove:  Shallow Grave, A Life Less Ordinary, The Beach in Millions. In kam se uvršča 127 Hours? Zadnji Boylov film bom razvrstil na koncu tega prispevka, a kot sem že rekel, Boyle še nikoli ni razočaral.

Aron Ralston je rojen za avanturo. Konec tedna je zanj neizmerno veselje, čas za druženje z naravo. Nahrbtnik, gorsko kolo, osnovne potrebščine v nahrbtniku, plus videokamera in fotoaparat, kot nepogrešljiva pripomočka. Ta vikend bo preživel v državi Utah, v druženju z neokrnjeno naravo. Daleč stran od civilizacije se nahaja čudovito kanjonsko področje, ki ga Aron odlično pozna, saj ga je že večkrat preiskal po dolgem in počez. Najprej je na vrsti manj zahtevna etapa, za katero uporablja gorsko kolo, nato pa bolj zahteven teren, kjer se pot nadaljuje peš. Na začetku pešpoti je srečal dve mladi dekleti in jim pomagal najti pravo pot. Ponudil se je za vodiča, ter v družbi deklet preživel nekaj zabavnih uric. Nato je nadaljeval proti bolj zahtevnem terenu in se prepustil raziskovanju številnih globokih razpok med stenami. Ob spustu v eno takih razpok je napačno ocenil stabilnost kamnite grmade, izgubil ravnotežje in začel padati v globino. Padec nebi bil tako kritičen, če skupaj z njim nebi padala skala, ki se je nato zagozdila med stenami, kašen meter od tal. Skala je na svoji poti zagrabila Aronovo desno roko, ki je ostala ujeta med steno in skalo. Že po nekaj minutah je Aronu postalo jasno, da bo ujeto roko zelo težko osvobodil. Ujetem globoko v razpoki, brez hrane in z eno samo plastenko vode spoznava, kako zelo resen je njegov položaj.

Posneto po resnični zgodbi je termin, ki so ga že neštetokrat uporabil pri različnih ekranizacijah. Mnogokrat kot poceni reklamo, ki nima nič skupnega z resničnimi dogodki. Na srečo, pri zadnjem filmu Dannyja Boyla o tem ne moremo govoriti, saj je zgodba še kako resnična. Knjiga Between a Rock and a Hard Place Arona Ralstona, je bila osnova, iz katere je  Boyle s pomočjo Simona Beaufoya (The Full Monty, Slumdog Millionaire) izkristaliziral scenarij. Boyle in Franco sta se večkrat srečala z Ralstonom, oba sta imela priložnost celo videti originalne videoposnetke, ki jih je Ralston naredil v trenutkih ko ni bil prepričan, ali bo sploh preživel. Na teh posnetkih je dokumentirano veliko zanimivega materiala, ki so ga potem rekonstruirani in vključili v film. Razgiban začetek nam ponudi vpogled v osebnost glavnega junaka, z dinamičnim dogajanjem režiser gledalcu približuje Aronov avanturistični duh, njegovo veliko ljubezen do narave in življenja nasploh. Do nesrečnega dogodka je vse nabito s pozitivizmom, ki na nekakšen nenavadno nalezljiv način vpliva na gledalca, ki že po nekaj minutah občuduje Ralstonovo osebnost. Tudi potem ko se znajde v težkem položaju se ne zlomi, temveč se pogumno, z neverjetno dozo optimizma sooča s svojo situacijo. Pogumno premleva možne scenarije in išče možne rešitve, a vendar počasi spoznava, da za njegovo težavo obstaja ena sama rešitev. Mikrolokacija med stenami je prizorišče, ki režiserju ne ponuja veliko možnosti,  toda Boylu je uspelo z uporabo različnih snemalnih kotov in všečno montažo ohraniti dobro dinamiko, gledalec med ogledom nima časa za razmišljanje o čemurkoli drugem, kot o Ralstonovi usodi. James Franco je vedno bil tu nekje, pojavljal se je v stranskih ali manjših vlogah (Milk, Spider-Man 3, City by the Sea), toda šele vloga v Pineapple Express je zanj pomenila resnično odskočno desko. Pred kratkim je odigral zahtevno vlogo pesnika Alana Ginsberga in pokazal, da mu tudi takšne vloge ne delajo preglavic. V 127 ur je veliko bilo odvisno od prepričljivosti glavnega igralca in Franco je tukaj res odlično opravil svojo delo. Nobenih pomislekov nisem imel, da je prav on ta adrenalinski odvisnež, človek ustvarjen za druženje z naravo. Med vsemi karakterizacijami Boylovega filma mi je bil najbolj všeč nekoliko komičen stavek, ki gre nekako takole: Akcijski film s človekom, ki se ne more premikati … 

Ocena: 8.0/10

Podeljeni zlati globusi

Najboljši film 

Zmagovalec :  Socialno omrežje (2010)

Black Swan (2010)

The Fighter (2010)

Izvor (2010)

Kraljev govor (2010)

Najboljši film - Mjuzikl ali Komedija

Zmagovalec :  The Kids Are All Right (2010)

Alice in Wonderland (2010)

Burleska (2010/I)

Red (2010/I)

Turist (2010)

Glavna  moška vloga

Zmagovalec:  Colin Firth - Kraljev govor (2010)

Jesse Eisenberg  - Socialno omrežje (2010)

James Franco - 127 ur (2010)

Ryan Gosling  - Blue Valentine (2010)

Mark Wahlberg - The Fighter (2010)

Glavna ženska vloga

Zmagovalka: Natalie Portman - Black Swan (2010)

Halle Berry - Frankie and Alice (2010)

Nicole Kidman - Rabbit Hole (2010)

Jennifer Lawrence - Winter's Bone (2010)

Michelle Williams - Blue Valentine (2010)

Glavna moška vloga - Mjuzikl ali Komedija

Zmagovalec:  Paul Giamatti - Barney's Version (2010)

Johnny Depp - Turist (2010)

Johnny Depp - Alice in Wonderland (2010)

Jake Gyllenhaal - Ljubezen in druge droge (2010)

Kevin Spacey - Casino Jack (2010)

Glavna ženska vloga -  Mjuzikl ali Komedija

Zmagovalka:  Annette Bening - The Kids Are All Right (2010)

Anne Hathaway - Ljubezen in druge droge (2010)

Angelina Jolie - Turist (2010)

Julianne Moore - The Kids Are All Right (2010)

Emma Stone - Lahka punca (2010)

Moška stranska vloga:

Zmagovalec :  Christian Bale - The Fighter (2010)

Michael Douglas - Wall Street: Denar nikoli ne spi (2010)

Andrew Garfield - Socialno omrežje (2010)

Jeremy Renner - The Town (2010)

Geoffrey Rush - Kraljev govor (2010)

Ženska stranska vloga:

Zmagovalka:  Melissa Leo - The Fighter (2010)

Amy Adams - The Fighter (2010)

Helena Bonham Carter - Kraljev govor (2010)

Mila Kunis - Black Swan (2010)

Jacki Weaver - Animal Kingdom (2010)

Najboljša režija:

Zmagovalec:  David Fincher - Socialno omrežje (2010)

Darren Aronofsky - Black Swan (2010)

Tom Hooper  - Kraljev govor (2010)

Christopher Nolan - Izvor (2010)

David O. Russell - The Fighter (2010)

Najboljši scenarij:

Zmagovalec: Socialno omrežje (2010): Aaron Sorkin

127 ur (2010): Danny Boyle, Simon Beaufoy

Izvor (2010): Christopher Nolan

The Kids Are All Right (2010): Stuart Blumberg, Lisa Cholodenko

Kraljev govor (2010): David Seidler

Animirani film:

Zmagovalec :  Toy Story 3 (2010)

Despicable Me (2010)

How to Train Your Dragon (2010)

The Illusionist (2010)

Zlatolaska (2010)

Tujejezični  film

Zmagovalec :  In a Better World (2010) (Danska)

Biutiful (2010) (Mehika/Španija)

The Concert (2009) (Francija)

The Edge (2010) (Rusija)

I Am Love (2009) (Italija)

Naključni trojček št. 7

The Hammer (2007)

Jerry Ferrero bo kmalu dopolnil štirideset. Nekoč je bil obetaven amaterski

boksar. Danes je gradbeni delavec brez stalne zaposlitve. Njegovo življenje

 je ena velika zmešnjava, znakov izboljšanja pa nikjer na obzorju. Jerry se še

vedno ni popolnoma odpovedal boksu. Zvečer dela kot hišnik v boksarski šoli, 

nekajkrat na teden tudi poučuje začetnike. Ko se po čistem naključju najde v 

vlogi sparing partnerja obetavnemu mlademu boksarju in ga z enim samim udarcem

spravi v nokavt, pomisli, da mogoče še vedno ni povedal zadnje besede v ringu. 

SLO: Ni naslova

IMDB  

Država: ZDA

Režija: Charles Herman-Wurmfeld

Ben X (2007)

Ben je drugačen. Aspergerjev sindrom je močno zaznamoval njegovo življenje,

 zato se Ben najraje zadržuje v svoji sobi. Šolske obveznosti so zanj prava nočna 

mora, saj mu življenje vsakodnevno grenijo nasilni, zlobni sošolci. Računalnik 

in večigralska on-line igra sta njegovo edino veselje. Med igranjem je spoznal 

skrivnostno Scarlite, njuno prijateljstvo je kmalu preraslo spletne okvirje. Zato se 

srečata in skupaj skujeta načrt, ki bo naredil konec Benovem vsakodnevnem trpljenju.

SLO: Ben X

IMDB

DRŽAVA: Belgija, Nizozemska

REŽIJA: Nic Balthazar

Tasogare Seibei (2002)

Fevdalna Japonska sredi 19. Stoletja. Samuraji zvesto služijo svojim gospodarjem,

na samem repu samurajske hierarhije najdemo Seibeija. Sebei je vdovec, 

ki skrbi za dve hčerki in senilno mater. Samurajska plača ne prinaša dovolj denarja, 

zato Seibeji vsakodnevno trdno dela na njivi, zvečer pa izdeluje lesene kletke, 

a vseeno komaj shaja iz meseca v mesec. Ko se Seibeijeva dolgoletna ljubezen 

loči od nasilnega moža, je pot proti srečnem življenju odprta,  toda moralna načela

in tradicionalna samurajska pravila predstavljajo preveliko oviro v Seibeijevih očeh.

SLO: Marčni samuraj

ENG: The Twilight Samurai

IMDB 

DRŽAVA: Japonska

REŽIJA: Yôji Yamada

Napovedi - Paul

 

Graeme in Clive sta prijatelja, ki ju druži zanimanje za nadnaravne pojave, NLP-je, vesoljce in vse ostalo, kar paše zraven. Zato se odpravita na popotovanje po Združenih Državah, znamenito OBMOČJE 51 je seveda prioriteta št. 1. Potovanje v najetem avtodomu dobi nove razsežnosti, ko prijatelja po naključju srečata čisto pravega vesoljca. Njegovo ime je Paul, zadnjih 60 letih je bil zaprt v tajnem vojaškem oporišču. Režiral je Greg Mottola, ki nas je nazadnje zabaval z Lunaparkom, pred tem pa še s Super hudo, scenarij je prispeval angleški dvojec Nick Frost in Simon Pegg. Tokrat sta znova združila moči tudi pred kamero. Gre za dvojec, ki ga poznamo po uspešnem sodelovanju pri dveh odličnih filmih: Noč neumnih mrtvecev in Vroča kifeljca.

Kino premiera: VB - 18.02.2011; Slovenija: 17.03.2011

Never Let Me Go (2010)

Slovenski naslov: Ne zapusti me nikdar
Država: VB, ZDA
Leto: 2010
Žanri: Drama, ZF, Triler
Dolžina: 103',  Imdb
Režija: Mark Romanek
Scenarij: Kazuo Ishiguro, Alex Garland
Igrajo: Carey Mulligan, Andrew Garfield, Keira Knightley, Izzy Meikle-Small, Charlie Rowe, Ella Purnell, Charlotte Rampling, Sally Hawkins

Američan Mark Romanek se največ ukvarja z režijo glasbenih dokumentarcev in videospotov, svojo filmsko pot je začel z režijo malega neodvisnega filma Static, daljnega leta 1985. Drugi celovečerec, One Hour Photo,  je posnel šele leta 2002, zanj je sam spisal tudi scenarij, v glavni vlogi je blestel Robin Williams. Osem let pozneje je prišel čas še za tretji film, tokrat je Romanek delal po scenariju Alexa Garlanda, ta pa je za osnovo vzel roman Kazua Ishigure z identičnim naslovom. Ishigura nekateri mogoče poznajo po njegovem romanu The Remains of the Day, ki je ekraniziran pod enakim naslovom, ta naslov nas spominja na še eno odlično vlogo Anthonya Hopkinsa.

Kathy H. (Carey Mulligan) spoznamo kot 28-letno žensko, ki nas nato popelje v preteklost, v čas ko je bila še odraščajoča deklica v internatu Hailsham. Tam je spoznala Tommyja (Andrew Garfield) in Ruth (Keira Knightley), sovrstnika, ki sta zelo močno zaznamovala njeno življenje. No, pojdimo lepo po vrsti. Hailsham je bil kraj, kjer so več sto fantov in deklet odraščali v strogo nadzorovanem okolju, veliko pozornosti se je posvečalo zdravju otrok, njihovi izobrazbi in ustvarjalnosti. Mislim, da ni potrebno skrivati dejstva, ki ga otroci izvedo od mlade učiteljice. Vsi učenci v Hailshamu so klonirana bitja, ki so ustvarjena zato, da v prihodnosti postanejo idealni darovalci organov. Potem ko dosežejo primerno starost je na vrsti prva donacija, število donacij je odvisno od vzdržljivosti vsakega posameznika. Nekateri svojo pot končajo že po prvi donaciji, tisti najmočnejši pa zdržijo tri ali celo štiri donacije. Kathy in Ruth sta najboljše prijateljice, Tommy je tisti osamljeni nesrečni fant, ki se nikakor ne more vklopiti med sovrstnike, kot tak je pogosto tarča podsmeha in zbadljivk. Njegovo stisko opazi Kathy, ga potolaži, kmalu se priključi tudi Ruth. Tako so postali najboljši prijatelji, Tommy je Kathy bil že od nekdaj všeč, a je njeno neodločnost izkoristila Ruth in v najstniških letih postala Tommyjevo dekle. Toda ljubezenske težave niso bile njihova največja skrb, vedno bolj se je bližal čas prve donacije, kar je lahko pomenilo samo eno - začetek konca.

Veliko odkritje v medicini se je zgodil leta 1952. Zdravniki so lahko uspešno zdravili pred tem neozdravljive bolezni. Leta 1967 je pričakovana življenjska doba dosegla 100 let. Tako se glasi uvod v film, ki določi časovni okvir, v katerem se bo odvijala zgodba. Postavitev dogajanja v takšen časovni okvir lahko razumemo tudi kot nekakšno alternativno zgodovino, nekaj kar v luči današnjih dosežkov na področju kloniranja  ne zveni preveč znanstveno fantastično. Romanek je v mnogih pogledih posnel zanimiv film, veliko kvalitetnih elementov je moč najti v njegovi stvaritvi, a so tudi stvari, ki mi nekako ne sedejo, ki pa po drugi strani niso nujno njegova krivda. Najprej k tistim stvarem, ki so mi bile všeč. Režiser je odlično pričaral Anglijo iz 50-ih in 60-ih let prejšnjega stoletja in po mojih občutkih zelo dobro ujel duh takratnega časa. Ne glede na ozadje človeškega kloniranja, moralnih in vseh drugih vprašanjih, ki jih takšna dejanja izpostavljajo, je osrednji motiv filma vendarle nesrečna ljubezen. Razmerja med glavnimi liki so pristna, prepričljiva, vse pa je še nekoliko bolj dramatično prav zaradi kratkega življenja, ki omejuje glavne akterje. Pomanjkanje časa za popravljanje napak storjenih v preteklosti in končni preblisk sreče, začinjen z grenkim priokusom, pripravita gledalca do sočustvovanja z nesrečnimi ljudmi, ki so jim odvzete vse človeške pravice. Trojica v glavnih vlogah se je odlično odrezala, a vseeno najbolj izstopa Mulliganova, ki je ustvarila še eno odlično kreacijo in tako napovedala, da je igralka za prihodnost, od katere lahko pričakujemo še veliko dobrega. In kaj je tisto, kar me je najbolj zmotilo? Najbolj me je zmotila vdanost klonov v usodo. Če izhajamo iz tega, da so tudi kloni živa bitja in da potemtakem, vsa živa bitja imajo vcepljen nagon za preživetje, se mi pomanjkanje le-tega  pri klonih zdi nelogično. V debatah na to temo, nekateri za to krivijo pranje možganov med odraščanjem, a se sam ne morem sprijazniti  s takšno razlago. Ko sem napisal, da zato ne gre krivdo iskati izključno pri režiserju, sem imel v mislih njegovo (verjetno) omejenost s scenarijem, ki zelo dosledno sledi literarni predlogi. Če bi se ustvarjalci odločili narediti odmik od knjižne predloge in klonom vsaditi nekoliko več zavesti o veljavi lastnega življenja, bi zgodba verjetno naredila boljši vtis.

Ocena: 7.0/10

You Will Meet a Tall Dark Stranger (2010)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA, Španija
Leto: 2010
Žanri: Komedija, Romantični
Dolžina: 98',  Imdb
Režija: Woody Allen
Scenarij: Woody Allen
Igrajo: Anthony Hopkins, Gemma Jones, Naomi Watts, Josh Brolin, Antonio Banderas, Pauline Collins, Freida Pinto, Lucy Punch

Woody Allen je za izhodišče uporabil dva rodbinsko povezana zakonska para, v različnih življenjskih obdobjih. Starejši par sta Alfie (Anthony Hopkins) in njegova dolgoletna soproga Helena (Gemma Jones), ki jo je Alfie pravkar zapustil. Alfija je prejelo, da bi bil znova mlad, zato vsakodnevno teče, obiskuje fitnes in razvaja Charmaine, prostitutko v katero se je zaljubil in jo bo kmalu poročil. Helena poskuša svoje razočaranje blažiti s šerijem in rednimi obiski pri vedeževalki, ki jo ob kozarčku šerija napoveduje stvari, ki jih Helena želi slišati. Srečala boš visokega, črnega moškega, ji napove in tako razvname njeno domišljijo. Drugi, mlajši par sta Alfijeva in Helenina hčerka Sally (Naomi Watts) in zet Roy (Josh Brolin). Sally dela v umetniški galeriji,  nezadovoljna s svojim zakonom se počasi zaljublja v svojega šefa Grega in sanjari o tem, da bi nekoč imela lastno galerijo. Roy je nekoč napisal razmeroma uspešno knjigo, zadnjih nekaj let se muči s svojo novo knjigo, ki jo nikakor ne more končati. Njegovo pozornost pritegne Dia, dekle v rdečem ki živi v sosednji stavbi. Roy jo vsakodnevno opazuje iz svoje dnevne sobe in vedno več si želi, da bo jo spoznal.

Dobra stvar pri Allenovih filmih je ta, da še pred ogledom veš, kaj lahko pričakuješ. Tudi tukaj ni presenečenj. Ko preletimo kratko vsebino se lahko namestimo na naše priljubljeno mesto v dnevni sobi in se prepustimo Woodyjevim idejam. Najbrž bo držalo, da Woody ni režiser za vsakogar, tudi sam sem kakšnih 15 ali več let nazaj sodil med tiste, ki jim njegovi filmi  niso najbolj dišali. Potem pa vidiš kakšen njegov film ki ti sede in te naenkrat prime, da bi videl vse njegove filme. Vseh nisem videl, videl sem pa skoraj vse in povem vam, da v zadnjih letih vedno bolj uživam v njegovih umotvorih. Naslovni zagotovo ne sodi v sam vrh njegove ponudbe, prej v neko povprečje, a sem tudi s tem kar zadovoljen. Ob impresivni igralski ekipi, ki jo Woody Allen skoraj vedno zbere v svojih filmih, se lahko prepustimo njegovi komični študiji človeške nravi. Spet so v ospredju iluzije, ki jih posameznik konstruira v svojih za resnico nedovzetnih možganih in njegovo slepo iskanje sreče. Filozofija je takšna, da nič kar že imaš ni dovolj dobro, prava sreča je tam nekje zunaj, v drugih stvareh, ob drugih osebah. Allenov cinični pogled na modernega človeka in njegove zablode mestoma postreže z dobrim humorjem in se na koncu nekoliko pošali na račun hollywoodskih srečnih koncev. Vrhunsko: Ne. Vredno ogleda: Zagotovo.

Ocena: 6.5/10

Exam (2009)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: VB
Leto: 2009
Žanri: Misterij, Triler
Dolžina: 101' ,  Imdb
Režija: Stuart Hazeldine
Scenarij: Simon Garrity
Igrajo: Jimi Mistry, Adar Beck, Gemma Chan, Nathalie Cox, Chukwudi Iwuji, John Lloyd Fillingham

Nominacija za BAFTO v kategoriji najboljši debitantski film, IMDb 6.8 pri cca 6.000 glasovih, RT 62%.To so grobi podatki, ki sem jih imel na voljo pred ogledom debitantskega filma angleškega scenarista-režiserja-producenta Stuarta Hazeldina. Ob ogledu napovednika sem na zaslonu bral hvalospeve, ki so jih na račun filma spisali in izrekli novinarji nekaterih uglednih medijskih hiš. Upoštevajoč dejstvo, da sem imel na voljo dobre slovenske podnapise in zanimiv napovednik, filma enostavno nisem mogel spustiti. In kako se je odrezal?

Osem izbranih kandidatov je prišlo v najožji izbor za izjemno pomembno in temu primerno odlično plačano službo, pri zelo vplivni, skrivnostni korporaciji. Pred kandidati je zaključni izpit, nekakšno ultimativno  testiranje, ki bo ponudilo odgovor na vprašanje, kdo izmed finalistov je najustreznejši kandidat. Udeleženci o izpitu vedo zelo malo, še tega ne, če je v igri eno samo delovno mesto, ali je  teh mest morda več. Ob spremstvu oboroženega varnostnika jih pospremijo v prostor kjer bo potekalo testiranje. Na vsaki mizi je postavljen list papirja s številko kandidata in svinčnik. Vodja testiranja nato razloži najpomembnejša pravila. Na voljo imajo 80 minut, test ima eno vprašanje, ki zahteva en odgovor. Z varnostnikom ali vodjo testiranja  ne smejo komunicirati, namerno ali nenamerno uničenje testne pole ali zapustitev prostora pomeni avtomatsko diskvalifikacijo. A že takoj na začetku se kandidati najdejo pred resno dilemo. Na drugi strani lista ni zapisano nič, nikjer ni niti najmanjšega namiga, kako se glasi vprašanje, vredno sanjske službe.

Kot sem zapisal že na začetku, je večina film ocenila pozitivno. V mojih očeh si film zasluži komaj pozitivno oceno. Zakaj? Zato, ker ne morem pogoltniti zgodbo, nameščeno v takšen časovni okvir. Da se takšne stvari lahko zgodijo mi je povsem razumljivo, toda ne mine niti ura realnega časa (kar je zelo pomembno) in kri že teče. Takšna zasnova mi enostavno ne diši in ko si enkrat na tej poti, potem te začnejo motiti še druge stvari. Karakterna nihanja posameznih kandidatov, ki v enem trenutku prisegajo na humanost in veljavo človeškega življenja, čez deset minut se pa spreminjajo v gestapovske zasliševalce. Cela štorija okoli iskanja skritega vprašanja in odgovora mi ni delovala ravno posrečeno, saj nam je takoj jasno, da sta vprašanje in odgovor v celi zgodbi sekundarnega pomena. Osnovna ideja o določenem številu kandidatov, za prestižno delovno mesto je očitno sposojena pri španskem El metodo, filmske reference z naslovi kot so: Cube, 12 Angry Men ali Das Experiment so več kot očitne. In ko smo že pri referencah, ne morem mimo enega izmed kandidatov, ubogega moža z očali iz prve vrste. Že od samega začetka ni bilo nobenega dvoma, da je pred nami Verbal Kint, le da je ta redkobeseden, oz nekoliko manj verbalen, kot je to bil Kevin Spacey.

Ocena: 5.0/10

Schastye moe (2010)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: My Joy
Država: Ukrajina, Nemčija, Nizozemska
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 127',  Imdb
Režija: Sergei Loznitsa
Scenarij: Sergei Loznitsa
Igrajo: Viktor Nemets, Vlad Ivanov, Maria Varsami, Vladimir Golovin, Olga Shuvalova

Sergei Loznitsa je znano ime v svetu dokumentarnega filma. Ukrajinski režiser je za svoje filme prejel že cel kup nagrad, na zadnjem canneskem festivalu pa  je predstavil svoj igrani prvenec. Odzivov na film je relativno malo, na voljo je le nekaj recenzij, mene pa je k ogledu spravila radovednost in Cosmopapijeva ocena. Nekakšen skupni imenovalec vseh, ki so doslej spisali kakšno vrstico o tem filmu so oznake tipa nenavadno, drugačno …

Georgy je voznik tovornjaka, ki prevzame tovorni list in se s svojim kamionom odpravi na rusko podeželje, kamor mora dostaviti tovor. Na regionalni cesti ga ustavijo policisti, ki uživajo v neutemeljenem nadlegovanju naključnih žrtev. Vse poteka po polžje, policist vzame papirje in Gerrgyja pusti čakati, vmes pa se zabavlja z atraktivno blondinko, ki so jo ustavili pred njim. Georgy izkoristi  zasedenost policistov z blondinko, vzame papirje in odpelje. Čez pol ure ali več, ko se bo policist spomnil nanj, Georgy bo že daleč stran. Pot ni nadaljeval sam, družbo mu dela starec, ki mu v zameno za vožnjo obljubi zanimivo zgodbo. Na naslednji črpalki starec odide, a izpolni obljubo in tovornjakarju zaupa zanimivo zgodbo. Georgy nadaljuje pot, a po nekaj kilometrih naleti na zastoj in dolgo kolono vozil. Ob koloni se začnejo zbirati prostitutke, ki tovornjakarjem ponujajo svoje usluge, našemu junaku pa v oči pade mladoletno dekle. V njeni družbi se odpravi po stranski cesti do bližnjega kraja, v upanju, da se bo izognil čakanju v koloni. Potem ko zapusti mesto nadaljuje pot, toda cesta je v vedno slabšem stanju, čez nekaj deset  kilometrov mu je jasno, da se je izgubil. Odloči se, da bo prespal v tovornjaku, ne vedoč, da so ga opazili nepridipravi, ki ga želijo oropati.

Že sam uvod, v katerem opazujemo truplo, ki ga počasi pokriva svež beton nam da vedeti, da je pred nami gradivo, ki ne bo prav lahkotno. Mogoče nekoliko zavajajoče deluje tudi naslov My Joy, ki namiguje na veselje in srečo, a ju tukaj najdemo v res minimalnih količinah. My Joy je v resnici ena sama sivina, študija grdega, prikaz preobrazbe človeka in njegove duše, od začetne čistosti in pozitivizma, pa vse tja do skrajnje meje, ko se njegova duša pogrezne v popolno brezčutnost in temo. Če izvzamemo prvo nevšečnost s sadističnim miličnikom, se film do prvega časovnega preskoka giblje v linearno, na kurzu, ki ni pretirano turoben. Zgodba z grdim koncem, ki jo pove ostareli  veteran II. svetovne vojne, je nekakšna prelomnica. Sicer se Georgy tega niti ne zaveda, stanje njegovega duha v tistem trenutku dobro ponazarja dokaj komičen prizor na bencinski črpalki in kartonček z napisom ni bencina, ki se zelo hitro spremeni v ni dizla, ko poveš, da ne potrebuješ bencin. Nato se zgodi epizoda z mladoletno prostitutko in ponesrečen poizkus iskanja obvoza zaradi zapore ceste. Georgyja  napadejo roparji in ga pošteno kresnejo po glavi, nakar nazavesten obleži. Toda Georgy ni edini, ki se mu stemni pred očmi. Stemni se tudi režiserju, ki zgodbo znova pelje vzporedno, na relaciji preteklost-sedanjost, la da so sedaj prizori iz sedanjosti enako temačni, kot tisti iz preteklosti. Režiser je pripoved počasi a zelo suvereno vlekel v mučne vode in ko sem preživel prvi neprijetni vrhunec, sem zmotno računal na to, da za Georgyja prihajajo lepši časi. Namesto tega sem dobil še več korumpiranih policistov, brezčutno preračunljivo vdovo, starejšo gospo s sekiro in sovražnim pogledom v očeh. Sočutja pa nikjer. Režiser vleče očitne vzporednice med življenjem mladega oficirja ob kocu vojne in Georgyjevo usodo,  te usodi sta v marsičem sorodni. Nekaj podobnega velja tudi za druge segmente iz preteklosti, ki nato dobivajo svojo repliko v sedanjosti. In konec, ki nas popelje tja, kje se je vse začelo, k sadističnim policistom, ki so pomagali ustvariti brezčutno pošast. My Joy je film, o katerem je zelo težko pisati, za naključnega bralca, ki filma ni videl, ta zapis deluje verjetno še toliko bolj zmedeno. Zaključil bom v enakem slogu in zapisal, da sem videl film, ki se ga res izplača videti. Enkrat zagotovo, dvakrat pa ga res nebi gledal in se še enkrat prepustil tej surovosti , grdobi in depresiji, ki jo ta film izžareva tako močno, kot malokateri.

Ocena: 7.0/10