Conviction (2010)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Biografija, Drama, Triler
Dolžina: 107' Imdb
Režija: Tony Goldwyn
Scenarij: Pamela Gray
Igrajo: Sam Rockwell, Hilary Swank, Melissa Leo, Minnie Driver, Peter Gallagher, Juliette Lewis

Ko vidim ime Tony Goldwyn najprej pomislim na njegovo vlogo v filmu Duh. On je bil tisti, ki je želel Swayzeju speljati Demi Moore. Danes že petdesetletni igralec in režiser za sabo ima lepo število filmov in tv serij, pojavljal se je večinoma v manjših vlogah, občasno se je lotil tudi režije in vseh teh letih uspel skupaj spraviti pet filmov. Naslovi: A Walk on the Moon, Someone Like You... ali The Last Kiss ne pomenijo veliko (zadnja dva sem videl), saj nobeden med njimi ni doživel večjega uspeha. Conviction je njegov najbolj ambiciozen projekt doslej, saj mu je uspelo zbrati odlično igralsko zasedbo, tudi v ekipi za kamero najdemo nekaj zanimivih imen (kamera, montaža), a vas raje ne bom utrujal s temi podatki.

Kenny (Rockwell) in Betty Anne (Swank) sta že od malih nog kot rit in srajca. Odraščala sta ob materi, ki je rodila (če se ne motim) devet otrok, vsak izmed otrok je imel drugega očeta, izjema sta le Kenny in Betty Anne. Mamica je v resnici najraje bila v moški družbi  in nikoli ni veliko dala na vzgojo otrok. Otroci so odraščali brez pravega nadzora, Kenny je že v zgodnjem otroštvu storil marsikakšno neumnost. Že kot najstnik je veljal za problematičnega mulca, zato ga je policija imela za dežurnega krivca za vse,  kar se je zgodilo v njegovi okolici. Saj veste, ko enkrat prideš v policijske knjige, potem si vedno v kombinaciji, vedno se delajo teorije, ki vključujejo tvoje ime. Ko se v mestu zgodi okruten umor , lokalna policistka Nancy Taylor (Leo) že ima teorijo, po kateri je Kenny glavni osumljenec. Na njegovo nesrečo je njegov alibi na majavih nogah, vzkipljiva narava mu tudi ni v pomoč. Nekaj prič, ki so Kennyja slišale povedati to in ono, presenetljiva obtožujoča  pričevanja bivših partnerk, plus enaka krvna skupina kot jo je imel morilec, so bili dovolj za obsodbo. Na začetku  80-ih, ko je DNK analiza bila še znanstvena fantastika, so našteti dokazi bili dovolj prepričljivi za poroto, Kennyju so prisodili doživljenjski zapor. Edina oseba, ki je verjela v njegovo nedolžnost je bila sestra Betty Anne, vedela je, da Kenny ni človek, ki lahko stori kaj takega.

Največja težava naslovnega filma je njegova podobnost s številnimi tv filmi, ki tako kot Conviction obravnavajo primere po krivem obdolženih ali obsojenih ljudi. Najhujši sovražnik podobnih filmov je predvidljivost in verjetnost, da ste za ta primer že kdaj slišali, bodisi na poročilih, bodisi ste videli kakšen dokumentarni prispevek na enemu izmed številnih poljudno-znanstvenih tv programov. Goldwyn se je odločil v ospredje postaviti Betty Anne in njen dolgoletni boj za bratovo svobodo. Poudarek v filmu je na njenem skoraj neverjetnem odrekanju in upornosti pri dokazovanju bratove nedolžnosti. Igralski kader in produkcija na višjem nivoju so tisti elementi, ki Conviction dvignejo nad povprečje, ki ga navadno dosežejo podobni filmi. Hilary Swank je z vlogo opravila zelo dobro, a vseeno imam občutek, da bi za vlogo mogli izbrati manj atraktivno igralko. Rockwell je prepričljiv, standardno dober, njega sem že tolikokrat pohvalil, da se že malo ponavljam. Melissa Leo kot ambiciozna, manipulativna negativka je podobno kot Rockwell standardno dobra, a bi se tukaj vseeno nekaj besed namenil dvema igralkama v stranskih vlogah. V prvi nekoliko večji stranski vlogi mi se je zelo prikupila Minnie Driver, ki sem jo tako po dolgem času znova »opazil« v kakšnem filmu. Absolutna zmagovalka je vseeno Juliette Lewis, ki je s svojo malo vlogo prekosila vse sodelujoče. Prizor v sodni dvorani je dober, a nekajminutni pogovor Betty Anne in Lewisove v njeni prikolici zmaga. Že teh nekaj minut je upravičilo ogled predvidljive sodne drame, ki si ne zasluži dodatnih točk za izvirnost, a si kljub temu s svojo celostno podobo zasluži visoko oceno.
 
Ocena: 7.0/10