127 Hours (2010)

Slovenski naslov: 127 ur
Država: ZDA, VB
Leto: 2010
Žanri: Avantura, Biografija, Drama 
Dolžina: 94',  Imdb
Režija: Danny Boyle
Scenarij: Danny Boyle, Simon Beaufoy, Aron Ralston (knjiga)
Igrajo: James Franco, Amber Tamblyn, Kate Mara

Danny Boyle je režiser, ki me še nikoli ni razočaral. V svoji dosedanji karieri je tako kot vsi ustvarjalci, posnel dobre in nekoliko manj dobre filme, a so njegovi izdelki vedno dosegali določen kakovostni nivo. Čeprav nisem videl vsega, kar je doslej naredil (njegove tv filme in mini serije, ki jih je režiral v začetku kariere), sem videl vse, kar se je prišlo v kinodvorane, ali se pozneje znašlo na DVD-ju. Tako v kategorijo vrhunskih stvaritev  kronološko uvrščam naslove: Trainspotting, 28 Days Later..., Sunshine in Slumdog Millionaire, v tisto drugo, pa nekoliko slabše, a vseeno zelo zanimive naslove:  Shallow Grave, A Life Less Ordinary, The Beach in Millions. In kam se uvršča 127 Hours? Zadnji Boylov film bom razvrstil na koncu tega prispevka, a kot sem že rekel, Boyle še nikoli ni razočaral.

Aron Ralston je rojen za avanturo. Konec tedna je zanj neizmerno veselje, čas za druženje z naravo. Nahrbtnik, gorsko kolo, osnovne potrebščine v nahrbtniku, plus videokamera in fotoaparat, kot nepogrešljiva pripomočka. Ta vikend bo preživel v državi Utah, v druženju z neokrnjeno naravo. Daleč stran od civilizacije se nahaja čudovito kanjonsko področje, ki ga Aron odlično pozna, saj ga je že večkrat preiskal po dolgem in počez. Najprej je na vrsti manj zahtevna etapa, za katero uporablja gorsko kolo, nato pa bolj zahteven teren, kjer se pot nadaljuje peš. Na začetku pešpoti je srečal dve mladi dekleti in jim pomagal najti pravo pot. Ponudil se je za vodiča, ter v družbi deklet preživel nekaj zabavnih uric. Nato je nadaljeval proti bolj zahtevnem terenu in se prepustil raziskovanju številnih globokih razpok med stenami. Ob spustu v eno takih razpok je napačno ocenil stabilnost kamnite grmade, izgubil ravnotežje in začel padati v globino. Padec nebi bil tako kritičen, če skupaj z njim nebi padala skala, ki se je nato zagozdila med stenami, kašen meter od tal. Skala je na svoji poti zagrabila Aronovo desno roko, ki je ostala ujeta med steno in skalo. Že po nekaj minutah je Aronu postalo jasno, da bo ujeto roko zelo težko osvobodil. Ujetem globoko v razpoki, brez hrane in z eno samo plastenko vode spoznava, kako zelo resen je njegov položaj.

Posneto po resnični zgodbi je termin, ki so ga že neštetokrat uporabil pri različnih ekranizacijah. Mnogokrat kot poceni reklamo, ki nima nič skupnega z resničnimi dogodki. Na srečo, pri zadnjem filmu Dannyja Boyla o tem ne moremo govoriti, saj je zgodba še kako resnična. Knjiga Between a Rock and a Hard Place Arona Ralstona, je bila osnova, iz katere je  Boyle s pomočjo Simona Beaufoya (The Full Monty, Slumdog Millionaire) izkristaliziral scenarij. Boyle in Franco sta se večkrat srečala z Ralstonom, oba sta imela priložnost celo videti originalne videoposnetke, ki jih je Ralston naredil v trenutkih ko ni bil prepričan, ali bo sploh preživel. Na teh posnetkih je dokumentirano veliko zanimivega materiala, ki so ga potem rekonstruirani in vključili v film. Razgiban začetek nam ponudi vpogled v osebnost glavnega junaka, z dinamičnim dogajanjem režiser gledalcu približuje Aronov avanturistični duh, njegovo veliko ljubezen do narave in življenja nasploh. Do nesrečnega dogodka je vse nabito s pozitivizmom, ki na nekakšen nenavadno nalezljiv način vpliva na gledalca, ki že po nekaj minutah občuduje Ralstonovo osebnost. Tudi potem ko se znajde v težkem položaju se ne zlomi, temveč se pogumno, z neverjetno dozo optimizma sooča s svojo situacijo. Pogumno premleva možne scenarije in išče možne rešitve, a vendar počasi spoznava, da za njegovo težavo obstaja ena sama rešitev. Mikrolokacija med stenami je prizorišče, ki režiserju ne ponuja veliko možnosti,  toda Boylu je uspelo z uporabo različnih snemalnih kotov in všečno montažo ohraniti dobro dinamiko, gledalec med ogledom nima časa za razmišljanje o čemurkoli drugem, kot o Ralstonovi usodi. James Franco je vedno bil tu nekje, pojavljal se je v stranskih ali manjših vlogah (Milk, Spider-Man 3, City by the Sea), toda šele vloga v Pineapple Express je zanj pomenila resnično odskočno desko. Pred kratkim je odigral zahtevno vlogo pesnika Alana Ginsberga in pokazal, da mu tudi takšne vloge ne delajo preglavic. V 127 ur je veliko bilo odvisno od prepričljivosti glavnega igralca in Franco je tukaj res odlično opravil svojo delo. Nobenih pomislekov nisem imel, da je prav on ta adrenalinski odvisnež, človek ustvarjen za druženje z naravo. Med vsemi karakterizacijami Boylovega filma mi je bil najbolj všeč nekoliko komičen stavek, ki gre nekako takole: Akcijski film s človekom, ki se ne more premikati … 

Ocena: 8.0/10