Schastye moe (2010)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: My Joy
Država: Ukrajina, Nemčija, Nizozemska
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 127',  Imdb
Režija: Sergei Loznitsa
Scenarij: Sergei Loznitsa
Igrajo: Viktor Nemets, Vlad Ivanov, Maria Varsami, Vladimir Golovin, Olga Shuvalova

Sergei Loznitsa je znano ime v svetu dokumentarnega filma. Ukrajinski režiser je za svoje filme prejel že cel kup nagrad, na zadnjem canneskem festivalu pa  je predstavil svoj igrani prvenec. Odzivov na film je relativno malo, na voljo je le nekaj recenzij, mene pa je k ogledu spravila radovednost in Cosmopapijeva ocena. Nekakšen skupni imenovalec vseh, ki so doslej spisali kakšno vrstico o tem filmu so oznake tipa nenavadno, drugačno …

Georgy je voznik tovornjaka, ki prevzame tovorni list in se s svojim kamionom odpravi na rusko podeželje, kamor mora dostaviti tovor. Na regionalni cesti ga ustavijo policisti, ki uživajo v neutemeljenem nadlegovanju naključnih žrtev. Vse poteka po polžje, policist vzame papirje in Gerrgyja pusti čakati, vmes pa se zabavlja z atraktivno blondinko, ki so jo ustavili pred njim. Georgy izkoristi  zasedenost policistov z blondinko, vzame papirje in odpelje. Čez pol ure ali več, ko se bo policist spomnil nanj, Georgy bo že daleč stran. Pot ni nadaljeval sam, družbo mu dela starec, ki mu v zameno za vožnjo obljubi zanimivo zgodbo. Na naslednji črpalki starec odide, a izpolni obljubo in tovornjakarju zaupa zanimivo zgodbo. Georgy nadaljuje pot, a po nekaj kilometrih naleti na zastoj in dolgo kolono vozil. Ob koloni se začnejo zbirati prostitutke, ki tovornjakarjem ponujajo svoje usluge, našemu junaku pa v oči pade mladoletno dekle. V njeni družbi se odpravi po stranski cesti do bližnjega kraja, v upanju, da se bo izognil čakanju v koloni. Potem ko zapusti mesto nadaljuje pot, toda cesta je v vedno slabšem stanju, čez nekaj deset  kilometrov mu je jasno, da se je izgubil. Odloči se, da bo prespal v tovornjaku, ne vedoč, da so ga opazili nepridipravi, ki ga želijo oropati.

Že sam uvod, v katerem opazujemo truplo, ki ga počasi pokriva svež beton nam da vedeti, da je pred nami gradivo, ki ne bo prav lahkotno. Mogoče nekoliko zavajajoče deluje tudi naslov My Joy, ki namiguje na veselje in srečo, a ju tukaj najdemo v res minimalnih količinah. My Joy je v resnici ena sama sivina, študija grdega, prikaz preobrazbe človeka in njegove duše, od začetne čistosti in pozitivizma, pa vse tja do skrajnje meje, ko se njegova duša pogrezne v popolno brezčutnost in temo. Če izvzamemo prvo nevšečnost s sadističnim miličnikom, se film do prvega časovnega preskoka giblje v linearno, na kurzu, ki ni pretirano turoben. Zgodba z grdim koncem, ki jo pove ostareli  veteran II. svetovne vojne, je nekakšna prelomnica. Sicer se Georgy tega niti ne zaveda, stanje njegovega duha v tistem trenutku dobro ponazarja dokaj komičen prizor na bencinski črpalki in kartonček z napisom ni bencina, ki se zelo hitro spremeni v ni dizla, ko poveš, da ne potrebuješ bencin. Nato se zgodi epizoda z mladoletno prostitutko in ponesrečen poizkus iskanja obvoza zaradi zapore ceste. Georgyja  napadejo roparji in ga pošteno kresnejo po glavi, nakar nazavesten obleži. Toda Georgy ni edini, ki se mu stemni pred očmi. Stemni se tudi režiserju, ki zgodbo znova pelje vzporedno, na relaciji preteklost-sedanjost, la da so sedaj prizori iz sedanjosti enako temačni, kot tisti iz preteklosti. Režiser je pripoved počasi a zelo suvereno vlekel v mučne vode in ko sem preživel prvi neprijetni vrhunec, sem zmotno računal na to, da za Georgyja prihajajo lepši časi. Namesto tega sem dobil še več korumpiranih policistov, brezčutno preračunljivo vdovo, starejšo gospo s sekiro in sovražnim pogledom v očeh. Sočutja pa nikjer. Režiser vleče očitne vzporednice med življenjem mladega oficirja ob kocu vojne in Georgyjevo usodo,  te usodi sta v marsičem sorodni. Nekaj podobnega velja tudi za druge segmente iz preteklosti, ki nato dobivajo svojo repliko v sedanjosti. In konec, ki nas popelje tja, kje se je vse začelo, k sadističnim policistom, ki so pomagali ustvariti brezčutno pošast. My Joy je film, o katerem je zelo težko pisati, za naključnega bralca, ki filma ni videl, ta zapis deluje verjetno še toliko bolj zmedeno. Zaključil bom v enakem slogu in zapisal, da sem videl film, ki se ga res izplača videti. Enkrat zagotovo, dvakrat pa ga res nebi gledal in se še enkrat prepustil tej surovosti , grdobi in depresiji, ki jo ta film izžareva tako močno, kot malokateri.

Ocena: 7.0/10