The Last Rites of Joe May

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 102' ,  Imdb
Režija: Joe Maggio
Scenarij: Joe Maggio
Igrajo: Dennis Farina, Jamie Anne Allman, Meredith Droeger, Ian Barford

Moram priznati, da bi ta filmček najverjetneje neopaženo švignil mimo, če me nanj nebi opozoril neodvisni odvisnež. The Last Rites of Joe May je produkt ameriške neodvisne produkcije, ki so ga premierno predvajali na lanskem Tribeca Film Festivalu.  Obraz na plakatu je dobro znan. Dennis  Farina je zame še vedno Mike Torello in priljubljene krimi serije Crime Story, ki še danes iz spomina prikliče črn Cadillac in Del Shannonov Runaway, ki glasbeno podloži uvodno špico. Farina je v spominu ostal tudi po nastopu v krimi komediji Kdo bo koga (Get Shorty, Barry Sonnenfeld, 1995) in drugem celovečercu Guya Ritchieja, Pljuni in jo stisni (Snatch, 2000), a to so vseeno bile stranske vloge, ki se ne morejo primerjati s tisto iz Krimi zgodb, ali njegovim nastopom v filmu, ki je tema današnjega zapisa. Farina igra nepomembnega sleparja Joa Maya, ki ga v uvodu, po nekajmesečnem zdravljenju, odpustijo iz bolnišnice. Bolezen ga je dolgo držala priklenjenega na bolniško posteljo in med njegovo hospitalizacijo se je marsikaj spremenilo. Prva postaja je priljubljeni bar, v katerem izve, da so se med odsotnostjo razširile govorice o njegovi smrti. Iz enakega razloga je najemodajalec že oddal Joejevo stanovanje, njegove stvari so končale v košu za smeti. Stanovanje je najela  ženska z otrokom, njegovo odsotnost je preživel le zaboj z vinilkami. Joe želi stanovanje nazaj,  najemodajalec pa mu ponuja garsonjero, na drugem koncu mesta. Razjarjen ponosno zapusti stavbo, a kmalu dojame vso nezavidljivost svojega položaja. Z nekaj drobiža v žepu, brez pravih prijateljev in družine, in po novem tudi brez stanovanja, je Joe praktično brezdomec. Deževen večer ga prisili, da poišče zatočišče pod bližnjim mostom. Tam ga opazi gospa, ki je najela njegovo stanovanje. Ženska se na nek način čuti odgovorna za njegovo stisko, zato mu ponudi začasno zatočišče. 

The Last Rites of Joe May je film, pri katerem vem, kaj me čaka za ovinkom, a vseeno zainteresirano korakam naprej. Kljub dejstvu, da hodim po (pre)večkrat prehojeni poti me pred televizorjem drži  dobra atmosfera in odlično interpretirani liki. Že od uvodnih minut sem vedel, da bom Farino do konca filma gledal v svetlo rjavi usnjeni jakni. Ob prvem srečanju z deklico na hodniku sem vedel, da bosta postala prijatelja in ob prvem pogledu na dekličino mater sem vedel, da je v bližini kakšen kreten, ki ji greni življenje. Torej, gre za precej preprosto enačbo, pri kateri lahko zelo hitro prideš do končne rešitve. Tako na papirju se zdi, da bi podoben film lahko zrežiral vsak povprečen režiser in  glavno vlogo odigral kdorkoli. A ko gledamo Denisa Farino na čikaških ulicah, nimamo nobenih dvomov, da gledamo Joeja Maya. Farina se na teh ulicah enostavno deluje kot riba v vodi. Tu je preživel svoje najboljše dni v prepričanju, da bo dosegel veliko, da bo nekoč pomemben. Leta so minevala, Joe je tapkal v mestu in se zadovoljeval z drobtinami. V čakanju na veliki preboj je posivel in na koncu spoznal, da njegov veliki trenutek ne bo nikoli prišel. Še več, spoznal je, kako nepomembno in neizpolnjeno življenje je živel. Družina v njegovem stanovanju je zanj, na nek čuden način, nov začetek in odrešitev obenem. Kljub dejstvu, da vemo, kako kratkega daha bo ta nov začetek. Maggio je  odlično ujel bivalno okolje svojega glavnega junaka. Od pločnikov, barov, stavb in galerije stranskih likov, vse štima in odseva neverjetno avtentičnost, ki jo na filmu ne najdemo prav pogosto. Snemalne lokacije so odlične, melanholično vzdušje lepo sinhronizirano z usodo glavnega protagonista. Joe je izgubljena duša, ki ji po spletu okoliščin vendarle uspe narediti nekaj, kar bo njegovem obstoju dalo nekakšen pomen. Z izjemno napetim in odlično režiranim finalnim obračunom režiser lepo zaokroži zgodbo, ki bi lahko služila kot nekakšen ogledni primer, kako iz obrabljenih obrazcev ustvariti zelo užitno celoto. 

Ocena:

Into the Abyss

Slovenski naslov: Čakanje na usmrtitev
Država: ZDA, VB, Nemčija
Leto: 2011
Žanri: Dokumentarni, Krimi
Dolžina: 107' ,  Imdb
Režija: Werner Herzog
Scenarij: Werner Herzog
Igrajo: Jason Burkett, Werner Herzog, Michael Perry

Michael Perry je človek, ki je zadnjih deset let preživel za rešetkami državnega zapora v Livingstonu, Teksas. 28-letnika so pred desetimi leti spoznali krivega trikratnega umora in ga obsodili na smrt. Ko prvič stopi pred kamero, ga od usmrtitve loči le osem dni. Njegov sogovornik je Werner Herzog, človek, ki nas v zadnjih letih dobesedno bombardira z zanimivimi dokumentarci. Tokratna tema je smrtna kazen, predstavljena skozi zgodbo omenjenega Perryja in njegovega sostorilca Jasona Burketta, ki je v ločenem sojenju imel nekaj več sreče in se »izvlekel«z dosmrtno ječo, z možnostjo pomilostitve, po odsluženih 40-ih letih. Herzog in njegova ekipa rekonstruirajo deset let staro zgodbo s pomočjo arhivskih posnetkov in policistov, ki so primer preiskovali. Pred kamero stopijo svojci žrtev in storilcev, prijatelji in znanci, ki so tako ali drugače povezani s tragičnim dogodkom. Sprva so razbojniki imeli v načrtu le krajo rdečega kabrioleta, parkiranega v garaži žrtve. A zadeve so kmalu ušle izpod nadzora in Sandra Stotler, ki je v tistem času bila sama doma, je bila ustreljena. Storilci so truplo zavili v odejo, se odpeljali proti bližnjem jezeru in ga tam odvrgli. Potem so se vrnili nazaj, da bi odpeljali še avto in ugotovili, da nimajo daljinca, ki bi jim omogočil izhod iz naselja. Vhod v naselje je v večernih urah varovan z električnimi vrati, zato so počakali na prihod žrtvinega sina Adama in njegovega prijatelja, ter  tako prišli do daljinca. Fanta bi verjetno še živela, če vhoda v naselje nebi varovala zapora. Michael in Jason sta žrtvi zvabila v bližnji gozd in ju tam ubila, ter se tako, po treh umorih, dokopala kabrioleta, zaradi katerega se je njun morilski pohod sploh začel.

Večina ameriških držav še vedno izvaja smrtno kazen. Tudi Kitajska, Japonska, Indija in Iran so, med ostalimi, uvrščene na seznam 57-ih držav, v katerih najhujše zločine še vedno kaznujejo s smrtjo. Belorusija (Lukašenko), je edina evropska država na tem seznamu in zato ne čudi, da se je tega moralno-etičnega vprašanja lotil prav Evropejec. Hercog že ob prvem srečanju s Perryjem jasno in glasno pove svoje mnenje. Dejstvo, da se pogovarjava, ne pomeni, da simpatiziram s teboj. Ampak,  ti si človek in jaz te spoštujem, ker menim, da ljudi ne bi smeli usmrčevati. Če bi Herzog svoje videnje problema obravnaval skozi prizmo lastnega prepričanja o nepravilnosti smrtne kazni, potem bi film verjetno izzvenel kot aktivistična propaganda. Toda Herzog je zelo izkušen filmar, ki je dobro vedel, da je izjava, ki sem jo navedel nekaj vrstic višje, največ, kar si objektiven poročevalec lahko privošči. Z zelo premišljeno izbiro sodelujočih nam tako pomaga razumeti vso kompleksnost centralnega vprašanja, ko s svojo kamero beleži odzive svojcev žrtev in storilcev, duhovnika ali denimo, bivšega vodje oddelka za usmrtitve. Zagovarjati to in ono opcijo iz domačega naslonjača je enostavno, a na zadevo začneš gledati povsem drugače, ko lastnoročno pomagaš v onstranstvo pospremiti  tolikšno število obsojencev (omenjeni paznik je sodeloval pri več kot 120-ih usmrtitvah). Herzogu verodostojnost daje prav njegov status tujca in njegova neobremenjenost s predsodki do white trash skupnosti, ki tvori osrčje njegove stvaritve. Ta pri  tem pokaže veliko občutka za majhne, a še kako pomembne detajle, ki v končnici sestavijo zelo prepričljivo in skrb zbujajočo sliko teksaške realnosti. Skoraj vsi intervjuiranci so preživeli nekaj časa za rešetkami in zelo hitro je jasno, da lahko govorimo ponavljajočem se vzorcu, ki se v svoji ekstremni različici manifestira v človeku, kakršen je Michael Perry. Iz perspektive sostorilca, Jasona Burketta, je ujetost posameznika v takšnem okolju še jasnejša, moralna odgovornost  družbe, ki uveljavlja črko zakona v njeni najrigoroznejši obliki, pa toliko spornejša. Into the Abyss je zelo zanimiva izkušnja, ki jo je Herzog že tematsko nadgradil s tv dokumentarcem Death Row,  v katerem v štirih delih spoznamo štiri obsojence, ki čakajo na usmrtitev. Zadeva je že arhivirana in verjetno bom kmalu poročal o še eni zanimivi kreaciji iz delavnice Wernerja Herzoga.

Ocena:

J. Edgar

Slovenski naslov: J. Edgar
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Biografija, Krimi, Drama
Dolžina: 137',  Imdb
Režija: Clint Eastwood
Scenarij: Dustin Lance Black
Igrajo: Leonardo DiCaprio, Armie Hammer, Naomi Watts, Judi Dench, Josh Lucas, Jeffrey Donovan

Clint Eastwood se je prvič usedel na režiserski stolček daljnega leta 1971 in že s svojim prvim celovečercem Strah v noči (Play Misty for Me) napovedal, da od njega, tudi za kamero, lahko pričakujemo velike stvari.  Od takrat je Eastwood posnel 32 celovečercev, njegovi filmi so nagrajevani z oskarji in verjamem, da takšnega velikana svetovnega filma ni potrebno posebej predstavljati. G. Eastwood je že večkrat posegel po biografijah znanih in slavnih. Prvič leta 1988, ko je posnel biografijo džezovskega saksofonista Charlieja"Birda" Parkerja, enostavno naslovljeno Bird. Njegov drugi biografsko obarvan film je nastal 21 let pozneje, ko nam je Eastwood, v sodelovanju z Morganom Freemanom, ponudil biografijo Nelsona Mandele. Umazani Harry bo kmalu dopolnil 82 leta, a zaenkrat še ne kaže znamenj utrujenosti, saj nam je v zadnjih desetih letih ponudil kar deset celovečercev. Tako bo leto 2012, prvič po petih letih, minilo brez njegovega režiserskega prispevka. Šušlja se, da bo naslednji projekt rimejk mjuzikla Zvezda je rojena , ki naj bi bil končan prihodnje leto. Leto 2012 vseeno ne bo minilo brez Eastwoda. Po štirih letih premora, ga bomo znova lahko občudovali pred kamero. Nastopil bo v drami Trouble with the Curve, prvencu svojega dolgoletnega sodelavca in asistenta Roberta Lorenza. 

J. Edgar Hoover je zagotovo ena najmarkantnejših osebnosti v celi ameriški zgodovini. Človek, ki je ustanovil in nato skoraj pet desetletij vodil Zvezni preiskovalni urad (FBI) je preživel osem predsednikov, drugo svetovno, vietnamsko in hladno vojno, ter v očeh mnogih veljal za nekakšnega »vladarja iz sence.« Strniti življenje takšnega človeka v dve in pol ali celo tri ure filmskega materiala zagotovo ni enostavna naloga in verjamem, da je Eastwood moral izpustiti veliko zanimivih detajlov in se zaradi kompaktnosti osredotočiti na dva najpomembnejša  aspekta Hooverjevega življenja. V enem spremljamo ambicioznega in izjemno bistrega mladeniča, ki že pri rosnih dvajsetih ima zelo napredne ideje, kar zadeva preiskavo različnih zločinov in organizacijske izboljšave pri ustroju policijskih struktur. Njegova prizadevanja niso ostala neopažena in pri 22-ih mu je zaupano vodenje preiskovalnega urada iz katerega je kasneje zrasel današnji FBI, ki je po njegovi zaslugi iz leta v leto pridobival na ugledu in pomembnosti, ter se v končni fazi prelevil v najpomembnejšo ameriško policijsko organizacijo. Hoover je med drugim uvedel centralni register za zbiranje prstnih odtisov in naredil pionirske korake na področju kriminalistične forenzike. Drugi, enakovredni aspekt filma, je Hooverjevo zasebno življenje. V tem segmentu zgodbe največ prostora dobi njegov odnos z dolgoletnim sodelavcem Clydom Tolsonom (Armie Hummer), ki je v njegovem življenju igral veliko pomembnejšo vlogo, kot je Hoover kdajkoli hotel priznati. Kar nekaj prostora je namenjeno odnosu z materjo (Judi Dench) in drugo najpomembnejšo žensko v njegovem življenju, osebno tajnico Helen Gandy (Naomi Watts), ki ob njemu ostala do same smrti. 

Še danes so še kako aktualna ugibanja o usodi Hooverjevih zasebnih arhivov, v katerih so bile skrite številne pikantne podrobnosti iz življenj različnih uglednikov in s tem se pozabava tudi Eastwood, ko nam v končnici ponudi svojo različico resnice o usodi arhivov. Za Hooverja ni bilo omejitev: visoka politika in družine politikov, igralci in igralke, športniki, glasbeniki… Vsi, ki so na takšen ali drugačen način izstopali, so bili opazovani, ugotovitve skrbno hranjene v njegovih arhivih. Na nekaterih spisih so je dolga leta nabiral prah, nekateri so izrabljeni za odmevne aretacije, nekateri za manipulacijo in najrazličnejša, največkrat politična izsiljevanja, ki so v končnici tudi najzaslužnejša za nastanek mita o Hooverju. J. Edgar je zanimiv izdelek in kljub izdatni dolžini o dolgočasju ne morem govoriti, a vseeno gre za film, ki me je pustil skorajda ravnodušnega. Kljub velikem časovnem razponu, ki ga Eastwood vzame v obravnavo, se film pretežno osredotoča na Hooverjeva pozna leta in mladost oz. njegove začetke kariere pri FBI-ju. Za nekakšen osrednji dogodek njegovega profesionalnega življenja je izbran odmeven primer ugrabitve sina slavnega letalca Charlesa Lindbergha. Skozi ta in nekaj drugih, manj odmevnih primerov je lepo zajeto Hooverjevo razumevanje vpliva javnega mnenja in njegova iznajdljivost pri manipulaciji z novinarji, različnimi preiskovalnimi uradi in komisijami. Čeprav je pri takšni osebi bilo težko ločiti javno in zasebno, se scenarij Dustina L. Blacka (Milk), v največji meri fokusira na Hooverjevo zasebno življenje in njegovo samorepresivno zanikanje lastne seksualne orientacije. Za takšno stanje duha je v največji meri odgovoren njegov odnos z materjo, a kakšne resnejše analize na to temo ne zasledimo. In prav v površnosti in premalo konkretni obravnavi teh vprašanj tičijo razlogi gledalčeve ravnodušnosti. Eastwoodov film bi moral veliko konkretneje zaorati  ledino Hooverjevega odnosa z »najtesnejšim« sodelavcem Tolsonom, nekaj več bi se dalo povedati tudi o odnosu mater-sin. V najboljšem primeru gre za pomanjkljivo biografijo, ki ignorira številne pomembne aspekte vsega, kar je Hoover v resnici bil. Tako nikjer ne bomo zasledili njegovega moškega šovinizma (ženske so dobre samo za tajnice, ipd), rasizma (temnopoltih agentov je bilo, le za vzorec), sovraštva do homoseksualcev … Hoover je ves čas negiral obstoj organiziranega kriminala, kar nekateri  povezujejo z zgečkljivimi fotografijami, ki so domnevno končale v rokah mafijcev.  Ti so potem v Hooverjevem slogu prvega moža FBi-ja prepričali, da kaj takega, kot je organizirani kriminal, ne obstaja. Ne morem se znebiti občutka, da je Eastwood do Hooverja preveč prizanesljiv in ga v nekaterih segmentih celo idealizira, ter se na ta način (zame popolnoma nerazumljivo), odpoveduje dobršni meri provokativnosti, ki bi jo film z upoštevanjem izpuščenih dejstev, lahko imel. 

Ocena:

V pripravi - Rust & Bone

Če ste se mogoče spraševali, kdaj bomo lahko videli novi film francoskega režiserja in scenarista Jacquesa Audiarda, ki nas je pred tremi leti navdušil s Prerokom (Un Prophete), potem je odgovor tukaj. Premiera se bo najverjetneje zgodila na bližajočem se canskem festivalu, sledila ji bo redna distribucija v Franciji in na Nizozemskem. Glede na »naklonjenost« domačih distributerjev do t.i. tujejezičnih izdelkov, filma zagotovo ne bomo videli v večjih kino centrih. Edini alternativi sta Kinodvor ali Liffe, a najverjetneje bomo vsi, ki nestrpno čakamo Audiardov film, na svoje prišli šele z izidom filma na DVD-ju. Audiard je v sodelovanju s ko-scenaristom Thomasom Bidegainom adaptiral zbirko kratkih zgodb Craiga Davidsona. V središču pripovedi najdemo 25-letnega Alaina, ki živi nekje na severu Francije. Alain je revež, ki ga slaba finančna slika nikoli ni preveč skrbela. Toda njegovo nematerialno razumevanje sveta se spremeni, ko je prisiljen prevzeti skrb za svojega 5-letnega sina. Zima je pred vrati in Alain in otrok potrebujejo streho nad glavo. Zato pokliče sestro na jugu, ki njemu in otroku ponudi zatočišče v kletnih prostorih svoje hiše. Dol na jugu Alain spozna Stepahnie (Marion Cotillard), čudovito žensko z nevsakdanjo službo. Ta dela kot trenerka kitov ubijalcev, v tamkajšnjem razvedrilnem vodnem parku. Na spletu sem našel nekaj fotografij s snemanja, ki razkrivajo preveč podrobnosti, a če sodite med tiste, ki so bolj radovedne narave, potem si jih lahko ogledate tukaj. In če vam mišičnjak na sliki deluje znano, potem je to najbrž zato, ker ste ga opazili v belgijskem kandidatu za oskarja – Rundskop. 

Imdb

Režija: Jacques Audiard

Scenarij: Jacques Audiard, Thomas Bidegain

Žanr: Misterij

Igrajo: Marion Cotillard, Matthias Schoenaerts, Céline Sallette

Restless, Intruders, Il gioiellino

Restless

Režija: Gus Van Sant

Scenarij: Jason Lew

Igrajo:  Mia Wasikowska, Henry Hopper, Ryo Kase

Leto:  2011

Trajanje: 91 minut

Žanr: Drama, Romantični

Država: ZDA

Gus Van Sant je v svoji karieri pogosto posegal po temah, ki so v središče postavljale mlade ljudi in tudi ob tej priložnosti je tako. Annabel je punca, ki boleha z neozdravljivo obliko raka. Njeni dnevi so šteti, toda dekle se presenetljivo dobro drži in poskuša na najboljši način izkoristiti čas, ki ji je ostal. Nato na pogrebu nekega znanca sreča Enocha, nenavadnega fanta obsedenega s smrtjo. Ta se nepovabljen udeležuje pogrebov neznancev, večino prostega časa preživlja v družbi namišljenega japonskega prijatelja, ki je v resnici duh kamikaze iz druge svetovne vojne. Nenavadna punca in čudaški fant se lepo ujameta in romanca se lahko začne. Ljubezenska zgodba, pri kateri je možnost srečnega konca izključena. Če odštejemo nenavadne značaje glavnih junakov, nam od filma, poleg zanimivega nastopa Mie W., ne ostane prav veliko.

Intruders

Režija: Juan Carlos Fresnadillo

Scenarij: Nicolás Casariego, Jaime Marques

Igrajo:  Clive Owen, Carice van Houten, Ella Purnell, Izán Corchero, Pilar López de Ayala

Leto:  2011

Trajanje: 100 minut

Žanr: Grozljivka, Triler

Država: Španija, VB, ZDA

Španski režiser Juan Carlos Fresnadillo, ki je pustil dober vtis s svojo debitantsko stvaritvijo Intacto (2001) in šest let kasneje posnel nadaljevanje Boylovega apokaliptičnega 28 dni pozneje, se z naslovno mednarodno koprodukcijo znova vrača h grozljivem, a bi tokrat, glede na dejansko vsebino, bilo bolje uporabiti oznako srhljivka. Zgoda je razdeljena na dva enakovredna, angleško in špansko govoreča dela. V španski zgodbi je mladi Juan tarča grozljivega, človeku podobnega monstruma, ki ga deček zaradi obrazne deformacije naslavlja z Brezlični. Mati ga poskuša zaščititi, zato poišče pomoč pri mladem duhovniku. Tudi angleška zgodba se odvija po podobnem scenariju. Tarča Brezličnega je 12-letna deklica Mia, ki jo poskuša zaščititi razumevajoči oče v podobi Cliva Owena. Intruders konceptualno niti ni tako slab, toda nikoli razložena motivacija Brezličnega, poštena mera predvidljivosti in Clive Owen na avtopilotu, so najočitnejše pomanjkljivosti, te hitro pozabljive srhljivke. (-3)     

Il gioiellino

Režija: Andrea Molaioli

Scenarij: Andrea Molaioli, Gabriele Romagnoli

Drugi naslovi: The Jewel

Igrajo:  Toni Servillo, Remo Girone, Sarah Felberbaum

Leto:  2011

Trajanje: 110 minut

Žanr: Drama

Država: Italija, Francija

Il gioiellino je kar nekaj časa počival v arhivu in vmes sem že pozabil, zakaj sem ga sploh uvrstil na svoj seznam, a ko se je film začel, sem hitro spoznal, da je eden od razlogov najverjetneje odlični Toni Servillo, za katerega se zdi, da je igral v vsakem drugem italijanskem filmu, ki sem ga videl v zadnjih nekaj letih.  Po kakih 15-ih minutah in prvi omembi finančne nelikvidnosti izmišljenega podjetja Leda mi je postalo jasno, da spremljam zgodbo o propadu italijanskega giganta Parmalat. Pripoved spremljamo kronološko, od časov, ko je Parma… khm, Leda bila najpomembnejši igralec na italijanskem trgu z mlečnimi izdelki in se začela transformirati v italijanskega prehrambenega giganta. Skozi pripoved nas vodijo najpomembnejši možje podjetja: večinski lastnik Amanzio Rastelli, njegov dolgoletni sodelavec, glavni knjigovodja in neuradno drugi človek podjetja, Ernesto Botta in prikupna Rastellijeva nečakinja Laura Aliprandi. Il gioiellino je nekakšen Margin Call po italijansko, le da je tukaj pred kolapsom spremljamo tudi evolucijo podjetja in vplivih družine na vodenje le-tega. Zraven dobimo še malo zafrkancije na račun italijanskih mogotcev, ki si prestiž zagotavljajo z večinskim deležev v nogometnih klubih in klasični italijanski motiv – atraktivno mladenko v postelji starega pomembneža.  

Monsieur Lazhar

Slovenski naslov: Ni naslova 
Država: Kanada
Leto: 2011
Žanri: Drama, Komedija
Dolžina: 94', Imdb
Režija: Philippe Falardeau
Scenarij: Philippe Falardeau
Igrajo: Mohamed Fellag, Sophie Nélisse, Émilien Néron, Danielle Proulx, Brigitte Poupart

Z ogledom G. Lazharja sem črtal še tretji film s seznama oskarjevskih nominirancev za najboljši tujejezični film. Že vemo, zmagal je A Separation, o katerem sem že pisal tukaj, na dnevnem redu je bil tudi belgijski kandidat. Tako mi za kompletiranje finalne peterice manjkata le še poljski in izraelski kandidat. Monsieur Lazhar je torej kanadski predstavnik, ki se je na koncu znašel med finalno peterico in že iz naslova je najbrž jasno, da gre za film, ki prihaja iz francosko govorečega dela Kanade. Film je na podelitvi kanadskih filmskih nagrad (Genie) prejel največ nagrad, od tiste namenjene najboljšemu filmu, do nagrade za režijo, glavnega  igralca, stransko igralko… Šele po ogledu sem dojel, da sva se z režiserjem in scenaristom Philippom Falardeaujem že »srečala .« Pred časom sem videl njegov četrti film, C'est pas moi, je le jure! (It's Not Me, I Swear!, 2008) in dejstvo, da ga imam še vedno v jasnem spominu priča o kakovosti samega izdelka, sploh ob številu filmov, ki se v dveh-treh letih  odvrtijo na mojem predvajalniku. Nenazadnje gre za film, nagrajen v Berlinu in Torontu, s katerim se je Philippe Falardeau prebil na mednarodno sceno in napovedal obetavno kariero. Tri leta kasneje je prišel Monsieur Lazhar, ki je potrdil njegov talent in napovedal, da od Falardeauja v prihodnje lahko pričakujemo še več zanimivih stvaritev.

Po tragični smrti učiteljice v neki montrealski šoli, se vodstvene strukture in šokirani sodelavci soočajo z resnimi težavami. Polne roke dela ima šolska psihologinja, ki se posveča prestrašenim učencem in poskuša omiliti posledice travmatičnega dogodka, ravnateljica želi karseda hitro najti ustrezno zamenjavo in jo postaviti na delovno mesto, ki ga ne bo lahko zapolniti. V njeni pisarni se zglasi alžirski emigrant Bachir Lazhar (Mohamed Fellag), ki ji ponudi soje usluge. Za sabo ima skoraj dvajset let izkušenj v alžirskih šolah, a v Kanadi še ni poučeval. Imigrantski učitelj je zares nenavadna izbira, toda nekaj pomirjujočega in prijetnega je na tem človeku. Ravnateljica se odloči, da mu bo ponudila priložnost, zavedajoč se, kako zelo tvegana je odločitev o Bachirjevi zaposlitvi. Kakorkoli, g. Lazhar dobi delo in takoj prevzame razred pokojne učiteljica.  Zgodba o zelo čustvenem spoznavanju učitelja iz povsem drugačnega okolja, z radovednimi mlajšimi osnovnošolci in njihovem soočanju s smrtjo priljubljene učiteljice, se lahko začne. Tisto kar nihče ne pozna je Bacihrjeva zgodba. Nihče ne ve za njegov osebno tragedijo in razloge, zaradi katerih se je sploh znašel v vlogi azilanta. Nihče ne ve, da mu grozi deportacija, nihče ne pozna tragične usode, ki je doletela njegove najbližje in bolečine, ki jo ta umirjeni možakar nosi s seboj.  

Monsieur Lazhar je razvit iz gledališke igre kanadske igralke in pisateljice Evelyne de la Cheneliere, ki v filmu tudi igra eno stranskih vlog in sicer mater enega izmed učencev. Režiser Philippe Falardeau je sam spisal scenarij, ki je na podelitvi kanadskih filmskih nagrad razglašen za najboljši prirejeni scenarij. Filmi ki v precep vzamejo donos med učitelji in njihovimi učenci so vedno zanimivo gradivo in kar nekaj odličnih celovečercev v epicenter postavlja prav ta odnos. Od resnejšega Društva mrtvih pesnikov (Dead Poets Society, Peter Weir, 1989) in lahkotnejše Šole rocka (The School of Rock, Richard Linklater, 2003), do francosko govorečih Zboristov (Les choristes, Christophe Barratier, 2004) in Razreda (Entre les murs, Laurent Cantet, 2008). Zdaj v to skupino (kakovostno in tematsko), lahko dodamo tudi Falardeaujeva najnovejšo stvaritev, ki lepo združuje več zanimivih motivov in usod. Poleg toplosrčne zgodbe o odnosu učitelja in učencev, film premore tudi zelo zanimiv aspekt, ki se osredotoča na Bachirjevo imigrantsko usodo in njegovo prepričevanje kanadskih oblasti v legitimnost svoje prošnje za azil. V zgodbo je spretno vpleten misterij v obeh poglavitnih pripovednih linijah. V prvi režiser potrpežljivo in natančno sestavlja mozaik, ki bo v končnici razjasnil odnos med učenci in pokojno učiteljico, v drugem narativnem sklopu pa nam počasi razkriva Bachirjevo žalostno zgodbo.  Monsieur Lazhar je odlično odigran in režiran mali film in takšne imam najraje. Kljub pomanjkljivostim, ki jih lahko označim za, recimo temu, faktološke (zaposlitev brez ustrezne diplome), na celostno podobo filma nimam večjih pripomb. Že iz domačih zgodb, ki nam mimogrede pridejo na uho vemo, da zaposlitev brez prave diplome, ni misija nemogoče. 

Ocena: 

Like Crazy

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Drama, Romantični
Dolžina: 90' ,  Imdb
Režija: Drake Doremus
Scenarij: Drake Doremus, Ben York Jones
Igrajo: Felicity Jones, Anton Yelchin, Jennifer Lawrence, Charlie Bewley, Alex Kingston, Oliver Muirhead

Še sam ne vem, zakaj sem film s takšnim odličjem, kot je glavna nagrada na Sundance festivalu,  v katerem si je Felicity Jones prislužila nagrado za najboljšo igralko, tako dolgo pustil v čakalnici. Mogoče zaradi osnovne premise, mogoče zato, ker me romantične drame redkokdaj prepričajo in so zame, za romantičnim komedijam, še najmanj zaželen filmski žanr. A že sodelovanje na festivalu v Park Cityju bi moralo biti zadostno priporočilo in zagotovilo kakovostnega odklona od žanrskega povprečja. V pozitivni smeri, seveda. Režiserja in ko-scenarista Draka Doremusa ne poznam in tudi v tem segmentu je Like Crazy pot v neznano. Edina znana obraza sta bila Anton Yelchin in Jennifer Lawrence. Jacob (Yelchin) je Američan, ki pravkar končuje študij. Z Anno sta sošolca pri nekaterih predavanjih in na ta način sta se tudi spoznala. Anna je Angležinja, ki študij na kalifornijski univerzi končuje v sklopu programa za mednarodno izmenjavo študentov. Ob koncu študijskega leta se ji izteče vizum za bivanje in takrat mora zapustiti državo. Začela sta razmerje s polnim razumevanjem za omenjeno časovno omejitev, romanco sta dojemala kot eno od razmerij, ki bo nekoč samo še prijeten spomin. In se uštela. Ljubezen je bila iz dneva v dan močnejša, bolj strastna, skupaj sta preživela vsak prost trenutek. Nato je prišel čas za slovo. On bo ostal in postal oblikovalec pohištva, ona se bo vrnila v Anglijo in poskuša graditi novinarsko kariero. Vsaj takšen je bil načrt. Toda Anna ni ujela letala, s katerim bi državo zapustila v zakonskem roku. Svoje bivanje je podaljšala in se šele z nekajmesečno zamudo vrnila v domovino. In ker je ljubezen bila še vedno močna, sta skupaj z Jacobom sklenila dogovor. Vrnila se bo čez nekaj mesecev, počakati bo treba le toliko, da ji odobrijo turistični vizum. Vse lepo in prav, a le do prihoda na losangeleško letališče.  Ameriške oblasti ji ne dovolijo vstopa zaradi kršitve, ki je nastala z njenim podaljšanjem bivanja. Ker ob zadnjem obisku države ni zapustila v skladu z veljavnostjo vizuma, jo objokano posadijo na prvo letalo za London. In to še ni vse, kajti Anni so za pet let prepovedali vstop v državo. Razdalja od pet tisoč milj je huda preizkušnja in oba se zavedata, da je čas najhujši sovražnik ljubezni na daljavo.  

Narediti prepričljivo ljubezensko dramo vsekakor ni enostavna naloga. Ustvarjalci morajo najti pravo razmerje med romanco in dramo, pokazati iznajdljivost pri snovanju zapleta in se obenem čimbolj približati realnem, verjetnem. To je zelo težko doseči brez kakovostnih igralskih kreacij in dobre kemije med zaljubljencema in tukaj so ustvarjalci imeli zares srečno roko pri izbiri glavnih igralcev.  Felicity Jones je povsem zasluženo odnesla Sundance nagrado za najboljšo igralko, njen filmski partner Anton Yelchin prav tako ne zaostaja veliko. Kljub skromni minutaži in dejstvu, da njena vloga ni nikoli zares v fokusu, je Jennifer Lawrence čudovita v najpomembnejši stranski vlogi. Doremus precizno secira najpomembnejše aspekte razmerja na daljavo in zastavlja prava vprašanja, od likov zahteva tehten premislek. Iluzij o brezpogojni zvestobi ni, golobčka sta dovolj zrela, da poskušata ubrati alternativno pot in po liniji manjšega upora poiskati adekvatno zamenjavo. Oba poskušata najti srečo ob novih partnerjih, ki bi v drugačnih okoliščinah verjetno bila ustrezna izbira. A kaj ko tiste(ga), ki je tisoče kilometrov stran, nikoli zares ne pozabita. V tej situaciji režiser reče ne klišejem in nova partnerja celo nekoliko idealizira, ter tako še bolj poudari težavnost odločitve za oba. Tako kot v vsakem razmerju, tudi Ana in Jacob imata svoje vzpone in padce, a nikoli ne prideta do točke , v kateri rečeta, da je vseeno. Da ji/mu ni mar. Režiser je igralcem dovolil veliko improvizacije, večino medsebojnega dialoga sta prispevala kar glavna igralca. Mogoče je prav zato končni rezultat tako intimen, mogoče prav zato imamo občutek, da gledamo zgodbo, ki se je zares zgodila. Čeprav je Like Crazy zelo soliden film, so stvari, ki so me zmotile. Popolnoma mi je jasno, zakaj Anna ne more nazaj k svojemu ljubimcu. Toda razlogi, ki preprečujejo njegovo preselitev v London, so skorajda banalni. Če je ona pripravljena zapustiti ljubečo družino, da bi bila ob njem, zakaj ji on ne vrne z isto mero? Zakaj se o poroki govori kot o nujnem zlu? Sploh ob dejstvu, da o njegovi družini ne izvemo skoraj nič, razen informacije, da je oče že dolgo mrtev, ter da je odrasel ob materi. Torej, njegov poglavitni razlog za ostanek v Ameriki, je njegova mizarska obrt. Kot da v Londonu nebi mogel izdelovati  stolov.  Druga obrazložitev bi bila, da njegova čustva vendarle niso tako močna, da jo on ne ljubi tako močno, kot ona ljubi njega, kar spet nekoliko spodkopava drugo polovico filma in samo sklepno dejanje. Ta nedoslednost nekoliko bode v oči, a vseeno ne skazi dobrega končnega vtisa.(+3)

Ocena:

Parada

Slovenski naslov: Parada
Država: Srbija, Hrvaška, Slovenija, Nemčija
Leto: 2011
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 115' ,  Imdb
Režija: Srdjan Dragojević
Scenarij: Srdjan Dragojević
Igrajo: Nikola Kojo, Miloš Samolov, Hristina Popović, Goran Jevtić, Goran Navojec, Dejan Aćimović, Toni Mihajlovski, Nataša Marković

Upoštevajoč ves medijski pomp, dobre »regijske« rezultate na kino blagajnah in uvrstitev v  tekmovalno sekcijo Panorama na berlinskem filmskem festivalu, so pričakovanja bila zastavljena kar visoko. Srđan Dragojević ima na vesti nekaj najodmevnejših srbskih filmov v novejši zgodovini, od prvenca Mi nismo anđeli (1992), pa do Lepe vasi lepo gorijo (1996) in Ran (1998), ki so zame osebno, njegov najboljši film. Tudi sicer mi je Dragojević bolj leži v filmih, v katerih v ospredju ni izključno komedija, zato mi tudi Anđeli nikoli niso bili ne vem kako pri srcu. V svoji zadnji pogruntavščini, posneti po lastnem scenariju, se Dragojević, na nekoliko nenavaden način, loteva problematike nestrpnosti do gay populacije in se spotoma dotakne tudi ostalih oblik nestrpnosti. Zgodbo gradi okoli Limuna (režiserjev stalni sodelavec Nikola Kojo), bivšega kriminalca, ki je deloval po številnih evropskih državah, bil zraven pri vseh balkanskih vojnah novejšega datuma in se na koncu transformiral v podjetnika, ki v lasti ima agencijo za varovanje in manjši judo klub. Limun se pripravlja na poroko z dolgoletno punco Biserko, ki se želi poročiti v stilu. Zato obišče načrtovalca porok, ki je obenem homoseksualec in borec za pravice gayov, ki načrtuje prvo beograjsko Parado ponosa. Zaradi pripetljajev z najboljšim štirinožnim prijateljem, Limun obišče kliniko za živali in zaposlenega veterinarja Radmila motivira z orožjem, naj pri reševanju psa, da vse od sebe. Na njegovo nesrečo je Radmilo gay, ki deli posteljo z prej omenjenim načrtovalcem porok. Vsi skupaj se srečajo v agenciji Radmilovega fanta. Po začetnih nesporazumih in težkih besedah vendarle pride do dogovora. V zameno za organizacijo poroke, bo Limun in njegova varnostna služba prevzela varovanje Parade ponosa. Limun se je sicer močno upiral, toda Biserka je v njunem internem dvoboju imela močnejše adute.

Parada je film za širše družbene mase, do potankosti premišljena filmska stvaritev, ki želi ugajati karseda večjemu številu potencialnih gledalcev. In če se želiš dobro odrezati, izvajaš strategijo, ki ustreza večini. Ponujaš štose, ki jih razume večina in pri tem paziš, da se pomembnejši liki ne oddaljijo od sterotipnih predstav širokih množic. Ko delaš takšen film se moraš zavedati, kdo je tvoja ciljna publika in tisto kar želiš povedati prilagodiš okusu povprečnega (beri homofobičnega) prebivalca Balkanskega polotoka. Tako so pedri pomehkužene tetice, ki ljubijo roza barvo in delajo tipične poteze, ko nagibajo kozarček z žganjem, ljubijo rjuhe s cvetličnim vzorcem, krasi jih pretiran humanizem - v najširšem pomenu besede. A tu se Parada ne ustavi in nadaljuje s kalupljenjem  svojih likov. Tako vsak pravi Srb ima na telesu vtetovirano sliko četniškega ideologa in vsak pošten Hrvat ustaško znamenje. Albanec se v skladu s poročili mednarodnih preiskovalnih uradov najraje posveča prekupčevanju z mamili, povprečen upokojeni mafijc iz bošnjaških vrst izgleda kot vehabit. Pot osrednjega protagonista od Vardarja pa do Triglava in nazaj, v nekdanjo skupno prestolnico, deluje ponarejeno in nepotrebno in pink Mini Moris niti malo ne prispeva k boljšemu vtisu. Kemije na relaciji Limun - zaročenka sploh ni in človek se sprašuje, kaj je pravzaprav tisto, kar Limuna drži ob njej. In ko sem že pri zaročenki, moram ugotoviti, da gre za izjemno nedosleden lik. Enkrat je domina, zaradi katere Kojo stisne rep med nogama in ponižno uboga svojo gospodarico, ob naslednji priložnosti pa uboga ženica, ki jo prestraši že povišani ton njenega zaročenca. Tipičen primer manipulacije z likom, ki ga režiser izrabi za graditev komičnega zapleta, a potem več ne ve, kaj naj  naredi z njim. Vse našteto tvori zajeten kup stvari, zaradi katerih Parado ne uvrščam med boljše izdelke srbske kinematografije. Mogoče sem nekoliko preveč kritičen, kajti, ni vse  tako slabo. Dragojević vzpostavi dober ritem in ga brez težav ohranja od uvodnih minut do zaključnega reza, veliko dobrega opravi tudi igralska zasedba na čelu s prepričljivim Kojom in nič slabšim Navojcem, simpatično vlogo odigra tudi Toni Mihajlovski in njegov Azem je vsekakor lik, ki zasluži pohvalo. Največ kvalitetne komedije izvira iz zanimivih dialogov in tukaj se Dragojević-scenarist odreže povsem solidno. Škoda, da se je odločil za tako populističen pristop, saj je osnovni motiv hvaležen material za stvaritev z veliko več ostrine. Morda ob kakšni drugi priložnosti. Tokrat je Dragojević ustvarjal hit za široke množice, a mogoče že v naslednjem poskusu prevzame nekaj več rizika in se vrne v formo, kakršno je že kazal v Ranah.   

Ocena:

Uhmmaneun Changnyeoda

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Mother is a Whore
Država: J.Koreja
Leto: 2009
Žanri: Drama
Dolžina: 95' ,  Imdb
Režija: Lee Sang-woo
Scenarij: Lee Sang-woo
Igrajo: Lee Sang-woo, Lee Yong-nyeo, Kwon Beom-taek, Yoo Ae-kyeong

Danes predstavljam enega najbolj nenavadnih filmov, kar sem jih videl v zadnjem času. Mother is a Whore izhaja iz južnokorejske neodvisne produkcije in mogoče je prav to razlog, da je film skoraj dve leti čakal na distribucijo. Konec 2011 je film vendarle izšel na DVD ploščku in tako postal dostopen vsem, ki kažejo zanimanje za korejsko neodvisno produkcijo. In če ste pomislili, da se za naslovom skriva kašen preneseni pomen ali zvijača, vas moram razočarati in povedati, da naslov ne odstopa od dejanske vsebine. Ko prvič srečamo Sang-wooja, se ta prereka z neko starejšo gospo in ji teži, ker za svojega invalidnega sina ni nabavila invalidskega vozička. Nato ga naloži na hrbet in ga ob konstantnem preklinjanju nese v barakarsko naselje v bližini. Odloži ga na vhodu v leseno hišico in mu celo pomaga pri slačenju. V hiši je njegova 60-letna mati in Sang-Woo je njen zvodnik. Zgroženi? Počakajte še malo, tu še ni konec šokov, kajti v naslednjih minutah opazujemo 38-letnega Sang-Wooja pri raznašanju letakov po okoliškem slumu. Vsebina plakata se glasi nekako takole: 

"Najcenejša kurba v celi Koreji.

Ekstaza zagotovljena.

7$  za 15 minut.

Dodatnih 15 minut - samo $5 ."

A to še ni vse. Sang-Woo boleha za aidsom. Potem ko je oče odšel in se poročil z veliko mlajšo žensko, je ostal ob materi. Pravzaprav je mati najpomembnejša oseba v njegovem življenju, edina ki mu nekaj pomeni. Želi si, da bi  se nehala ukvarjati z najstarejšo obrtjo. Strah ga je, da se bo tudi sama inficirala z virusom HIV, ali kakšno drugo spolno boleznijo. Ona ga ne posluša in mu pojasnjuje, kako srečna je, ko so ob njej in v njej, moški. Kako zadovoljna je, ker s svojim delom prinaša kruh na mizo. Sin nasprotuje, a vseeno spoštuje materino voljo. Knjigo ne gre soditi po platnicah, pravijo. Kasneje spoznamo tudi novo družino Sang-woojevega očeta. Žena je religiozni fanatik, pastorka je zmedena najstnica, ki pogosto prijateljuje s Sang-woojem; druži ju iskreno prijateljstvo. Njen mlajši brat je asocialni  najstnik, ki redkokdaj zapušča zavetje svoje sobe. Zdi se, da je oče edina normalna oseba v celi zgodbi. A spet pridemo na tisto znano – knjigo ne gre soditi po platnicah.

Pri svojem drugem filmu se je vsestranski Sang-woo Lee vodil z idejo, da je najbolje narejeno tisto, kar narediš sam. Lotil se je režije, sam je spisal scenarij, prevzel vlogo producenta in odigral glavno vlogo. In se v vsaki posamezni vlogi znašel zelo dobro. Če sodite med tiste, ki ne marajo filmov o grdem in umazanem, potem vas z vso resnostjo opozarjam, da Mother is a Whore ni lahkotno gradivo. Prej film, ki nas v nekaterih prizorih prisili, da obrnemo glavo stran, a zato že v naslednjem hipu vneto zremo nazaj v ekran. In če po naslovu sklepate, da v mislih imam seksualno eksplicitne prizore, potem ste na napačni sledi. Skoraj vsi prizori seksa se odvijejo izven dosega kamere, dogajanje je zgolj nakazano, ali ga doživljamo preko zvočnega zapisa. Torej, tisti grdi vrhunci tičijo drugje, a na vam je (seveda, če se odločite za ogled) , da odkrijete kje. In kljub vsej opisani grdoti je Leejev film stvaritev z dušo in srcem na pravem mestu. Avtor se odločil, da nam zgodbo o človeški nesreči, ljubezni, dvoličnosti in neverjetni požrtvovalnosti servira v neugledni embalaži. Pripoved inštalira na korejsko družbeno margino in se loti seciranja najpomembnejše družbene celice – družine. Lee je zelo dober v zavajanju, saj nam najprej predstavi sredino in ljudi, od katerih ne pričakujemo nič humanega, toplega, prijetnega in nam potem pod temi sloji umazanije počasi razkriva zgodbo, ki človeku ogreje srce. Na drugi strani stori ravno nasprotno, ko nam pod spolirano zunanjo podobo urejene družine, ki tako vneto obsoja Sang-wooja in njegovo mater, razkrije  umazanijo in temačne skrivnosti. Lee pokaže toplino pod navidezno grdoto in umazanijo, moralno dvoličnost in gnusnost, ki se skriva za fasado urejene družine, tako izpostavi vso relativnost naše percepcije. Mother is a Whore je film, ki zaradi šokantnega realizma ostane še dolgo z nami in si zagotovo zasluži priložnost, a se obenem zavedam, da je njegovo sporočilo zaprto v kapsuli, ki jo številni ne bodo mogli pogoltniti.

Ocena:

Napovedi - Safety Not Guaranteed

Te dni sem opazil zanimiv plakat za to ameriško neodvisno produkcijo in se spomnil vseh  pozitivnih odzivov po zadnjem Sundanceu. V središče so postavljeni trije novinarji, ki želijo razkriti zgodbo za nenavadnim oglasom. V oglasu se išče sopotnik za potovanje skozi čas in novinarji želijo priti do osebe, ki je oglas objavila. To je nekakšna osnovna premisa prvenca Colina Trevorrowa, ki ga v izbranih ameriških kino dvoranah začnejo vrteti nekje na začetku junija. K nam ga skoraj zagotovo ne bo in po vsej verjetnosti bomo morali počakati na izid dvd/bluray ploščka in upati, da se nam ne zgodi Acta.

IMDB

Režija: Colin Trevorrow

Scenarij:  Derek Connolly

Igrajo: Aubrey Plaza, Jake M. Johnson, Karan Soni, Kristen Bell