The Last Rites of Joe May

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 102' ,  Imdb
Režija: Joe Maggio
Scenarij: Joe Maggio
Igrajo: Dennis Farina, Jamie Anne Allman, Meredith Droeger, Ian Barford

Moram priznati, da bi ta filmček najverjetneje neopaženo švignil mimo, če me nanj nebi opozoril neodvisni odvisnež. The Last Rites of Joe May je produkt ameriške neodvisne produkcije, ki so ga premierno predvajali na lanskem Tribeca Film Festivalu.  Obraz na plakatu je dobro znan. Dennis  Farina je zame še vedno Mike Torello in priljubljene krimi serije Crime Story, ki še danes iz spomina prikliče črn Cadillac in Del Shannonov Runaway, ki glasbeno podloži uvodno špico. Farina je v spominu ostal tudi po nastopu v krimi komediji Kdo bo koga (Get Shorty, Barry Sonnenfeld, 1995) in drugem celovečercu Guya Ritchieja, Pljuni in jo stisni (Snatch, 2000), a to so vseeno bile stranske vloge, ki se ne morejo primerjati s tisto iz Krimi zgodb, ali njegovim nastopom v filmu, ki je tema današnjega zapisa. Farina igra nepomembnega sleparja Joa Maya, ki ga v uvodu, po nekajmesečnem zdravljenju, odpustijo iz bolnišnice. Bolezen ga je dolgo držala priklenjenega na bolniško posteljo in med njegovo hospitalizacijo se je marsikaj spremenilo. Prva postaja je priljubljeni bar, v katerem izve, da so se med odsotnostjo razširile govorice o njegovi smrti. Iz enakega razloga je najemodajalec že oddal Joejevo stanovanje, njegove stvari so končale v košu za smeti. Stanovanje je najela  ženska z otrokom, njegovo odsotnost je preživel le zaboj z vinilkami. Joe želi stanovanje nazaj,  najemodajalec pa mu ponuja garsonjero, na drugem koncu mesta. Razjarjen ponosno zapusti stavbo, a kmalu dojame vso nezavidljivost svojega položaja. Z nekaj drobiža v žepu, brez pravih prijateljev in družine, in po novem tudi brez stanovanja, je Joe praktično brezdomec. Deževen večer ga prisili, da poišče zatočišče pod bližnjim mostom. Tam ga opazi gospa, ki je najela njegovo stanovanje. Ženska se na nek način čuti odgovorna za njegovo stisko, zato mu ponudi začasno zatočišče. 

The Last Rites of Joe May je film, pri katerem vem, kaj me čaka za ovinkom, a vseeno zainteresirano korakam naprej. Kljub dejstvu, da hodim po (pre)večkrat prehojeni poti me pred televizorjem drži  dobra atmosfera in odlično interpretirani liki. Že od uvodnih minut sem vedel, da bom Farino do konca filma gledal v svetlo rjavi usnjeni jakni. Ob prvem srečanju z deklico na hodniku sem vedel, da bosta postala prijatelja in ob prvem pogledu na dekličino mater sem vedel, da je v bližini kakšen kreten, ki ji greni življenje. Torej, gre za precej preprosto enačbo, pri kateri lahko zelo hitro prideš do končne rešitve. Tako na papirju se zdi, da bi podoben film lahko zrežiral vsak povprečen režiser in  glavno vlogo odigral kdorkoli. A ko gledamo Denisa Farino na čikaških ulicah, nimamo nobenih dvomov, da gledamo Joeja Maya. Farina se na teh ulicah enostavno deluje kot riba v vodi. Tu je preživel svoje najboljše dni v prepričanju, da bo dosegel veliko, da bo nekoč pomemben. Leta so minevala, Joe je tapkal v mestu in se zadovoljeval z drobtinami. V čakanju na veliki preboj je posivel in na koncu spoznal, da njegov veliki trenutek ne bo nikoli prišel. Še več, spoznal je, kako nepomembno in neizpolnjeno življenje je živel. Družina v njegovem stanovanju je zanj, na nek čuden način, nov začetek in odrešitev obenem. Kljub dejstvu, da vemo, kako kratkega daha bo ta nov začetek. Maggio je  odlično ujel bivalno okolje svojega glavnega junaka. Od pločnikov, barov, stavb in galerije stranskih likov, vse štima in odseva neverjetno avtentičnost, ki jo na filmu ne najdemo prav pogosto. Snemalne lokacije so odlične, melanholično vzdušje lepo sinhronizirano z usodo glavnega protagonista. Joe je izgubljena duša, ki ji po spletu okoliščin vendarle uspe narediti nekaj, kar bo njegovem obstoju dalo nekakšen pomen. Z izjemno napetim in odlično režiranim finalnim obračunom režiser lepo zaokroži zgodbo, ki bi lahko služila kot nekakšen ogledni primer, kako iz obrabljenih obrazcev ustvariti zelo užitno celoto. 

Ocena: