Parada

Slovenski naslov: Parada
Država: Srbija, Hrvaška, Slovenija, Nemčija
Leto: 2011
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 115' ,  Imdb
Režija: Srdjan Dragojević
Scenarij: Srdjan Dragojević
Igrajo: Nikola Kojo, Miloš Samolov, Hristina Popović, Goran Jevtić, Goran Navojec, Dejan Aćimović, Toni Mihajlovski, Nataša Marković

Upoštevajoč ves medijski pomp, dobre »regijske« rezultate na kino blagajnah in uvrstitev v  tekmovalno sekcijo Panorama na berlinskem filmskem festivalu, so pričakovanja bila zastavljena kar visoko. Srđan Dragojević ima na vesti nekaj najodmevnejših srbskih filmov v novejši zgodovini, od prvenca Mi nismo anđeli (1992), pa do Lepe vasi lepo gorijo (1996) in Ran (1998), ki so zame osebno, njegov najboljši film. Tudi sicer mi je Dragojević bolj leži v filmih, v katerih v ospredju ni izključno komedija, zato mi tudi Anđeli nikoli niso bili ne vem kako pri srcu. V svoji zadnji pogruntavščini, posneti po lastnem scenariju, se Dragojević, na nekoliko nenavaden način, loteva problematike nestrpnosti do gay populacije in se spotoma dotakne tudi ostalih oblik nestrpnosti. Zgodbo gradi okoli Limuna (režiserjev stalni sodelavec Nikola Kojo), bivšega kriminalca, ki je deloval po številnih evropskih državah, bil zraven pri vseh balkanskih vojnah novejšega datuma in se na koncu transformiral v podjetnika, ki v lasti ima agencijo za varovanje in manjši judo klub. Limun se pripravlja na poroko z dolgoletno punco Biserko, ki se želi poročiti v stilu. Zato obišče načrtovalca porok, ki je obenem homoseksualec in borec za pravice gayov, ki načrtuje prvo beograjsko Parado ponosa. Zaradi pripetljajev z najboljšim štirinožnim prijateljem, Limun obišče kliniko za živali in zaposlenega veterinarja Radmila motivira z orožjem, naj pri reševanju psa, da vse od sebe. Na njegovo nesrečo je Radmilo gay, ki deli posteljo z prej omenjenim načrtovalcem porok. Vsi skupaj se srečajo v agenciji Radmilovega fanta. Po začetnih nesporazumih in težkih besedah vendarle pride do dogovora. V zameno za organizacijo poroke, bo Limun in njegova varnostna služba prevzela varovanje Parade ponosa. Limun se je sicer močno upiral, toda Biserka je v njunem internem dvoboju imela močnejše adute.

Parada je film za širše družbene mase, do potankosti premišljena filmska stvaritev, ki želi ugajati karseda večjemu številu potencialnih gledalcev. In če se želiš dobro odrezati, izvajaš strategijo, ki ustreza večini. Ponujaš štose, ki jih razume večina in pri tem paziš, da se pomembnejši liki ne oddaljijo od sterotipnih predstav širokih množic. Ko delaš takšen film se moraš zavedati, kdo je tvoja ciljna publika in tisto kar želiš povedati prilagodiš okusu povprečnega (beri homofobičnega) prebivalca Balkanskega polotoka. Tako so pedri pomehkužene tetice, ki ljubijo roza barvo in delajo tipične poteze, ko nagibajo kozarček z žganjem, ljubijo rjuhe s cvetličnim vzorcem, krasi jih pretiran humanizem - v najširšem pomenu besede. A tu se Parada ne ustavi in nadaljuje s kalupljenjem  svojih likov. Tako vsak pravi Srb ima na telesu vtetovirano sliko četniškega ideologa in vsak pošten Hrvat ustaško znamenje. Albanec se v skladu s poročili mednarodnih preiskovalnih uradov najraje posveča prekupčevanju z mamili, povprečen upokojeni mafijc iz bošnjaških vrst izgleda kot vehabit. Pot osrednjega protagonista od Vardarja pa do Triglava in nazaj, v nekdanjo skupno prestolnico, deluje ponarejeno in nepotrebno in pink Mini Moris niti malo ne prispeva k boljšemu vtisu. Kemije na relaciji Limun - zaročenka sploh ni in človek se sprašuje, kaj je pravzaprav tisto, kar Limuna drži ob njej. In ko sem že pri zaročenki, moram ugotoviti, da gre za izjemno nedosleden lik. Enkrat je domina, zaradi katere Kojo stisne rep med nogama in ponižno uboga svojo gospodarico, ob naslednji priložnosti pa uboga ženica, ki jo prestraši že povišani ton njenega zaročenca. Tipičen primer manipulacije z likom, ki ga režiser izrabi za graditev komičnega zapleta, a potem več ne ve, kaj naj  naredi z njim. Vse našteto tvori zajeten kup stvari, zaradi katerih Parado ne uvrščam med boljše izdelke srbske kinematografije. Mogoče sem nekoliko preveč kritičen, kajti, ni vse  tako slabo. Dragojević vzpostavi dober ritem in ga brez težav ohranja od uvodnih minut do zaključnega reza, veliko dobrega opravi tudi igralska zasedba na čelu s prepričljivim Kojom in nič slabšim Navojcem, simpatično vlogo odigra tudi Toni Mihajlovski in njegov Azem je vsekakor lik, ki zasluži pohvalo. Največ kvalitetne komedije izvira iz zanimivih dialogov in tukaj se Dragojević-scenarist odreže povsem solidno. Škoda, da se je odločil za tako populističen pristop, saj je osnovni motiv hvaležen material za stvaritev z veliko več ostrine. Morda ob kakšni drugi priložnosti. Tokrat je Dragojević ustvarjal hit za široke množice, a mogoče že v naslednjem poskusu prevzame nekaj več rizika in se vrne v formo, kakršno je že kazal v Ranah.   

Ocena: