Monsieur Lazhar

Slovenski naslov: Ni naslova 
Država: Kanada
Leto: 2011
Žanri: Drama, Komedija
Dolžina: 94', Imdb
Režija: Philippe Falardeau
Scenarij: Philippe Falardeau
Igrajo: Mohamed Fellag, Sophie Nélisse, Émilien Néron, Danielle Proulx, Brigitte Poupart

Z ogledom G. Lazharja sem črtal še tretji film s seznama oskarjevskih nominirancev za najboljši tujejezični film. Že vemo, zmagal je A Separation, o katerem sem že pisal tukaj, na dnevnem redu je bil tudi belgijski kandidat. Tako mi za kompletiranje finalne peterice manjkata le še poljski in izraelski kandidat. Monsieur Lazhar je torej kanadski predstavnik, ki se je na koncu znašel med finalno peterico in že iz naslova je najbrž jasno, da gre za film, ki prihaja iz francosko govorečega dela Kanade. Film je na podelitvi kanadskih filmskih nagrad (Genie) prejel največ nagrad, od tiste namenjene najboljšemu filmu, do nagrade za režijo, glavnega  igralca, stransko igralko… Šele po ogledu sem dojel, da sva se z režiserjem in scenaristom Philippom Falardeaujem že »srečala .« Pred časom sem videl njegov četrti film, C'est pas moi, je le jure! (It's Not Me, I Swear!, 2008) in dejstvo, da ga imam še vedno v jasnem spominu priča o kakovosti samega izdelka, sploh ob številu filmov, ki se v dveh-treh letih  odvrtijo na mojem predvajalniku. Nenazadnje gre za film, nagrajen v Berlinu in Torontu, s katerim se je Philippe Falardeau prebil na mednarodno sceno in napovedal obetavno kariero. Tri leta kasneje je prišel Monsieur Lazhar, ki je potrdil njegov talent in napovedal, da od Falardeauja v prihodnje lahko pričakujemo še več zanimivih stvaritev.

Po tragični smrti učiteljice v neki montrealski šoli, se vodstvene strukture in šokirani sodelavci soočajo z resnimi težavami. Polne roke dela ima šolska psihologinja, ki se posveča prestrašenim učencem in poskuša omiliti posledice travmatičnega dogodka, ravnateljica želi karseda hitro najti ustrezno zamenjavo in jo postaviti na delovno mesto, ki ga ne bo lahko zapolniti. V njeni pisarni se zglasi alžirski emigrant Bachir Lazhar (Mohamed Fellag), ki ji ponudi soje usluge. Za sabo ima skoraj dvajset let izkušenj v alžirskih šolah, a v Kanadi še ni poučeval. Imigrantski učitelj je zares nenavadna izbira, toda nekaj pomirjujočega in prijetnega je na tem človeku. Ravnateljica se odloči, da mu bo ponudila priložnost, zavedajoč se, kako zelo tvegana je odločitev o Bachirjevi zaposlitvi. Kakorkoli, g. Lazhar dobi delo in takoj prevzame razred pokojne učiteljica.  Zgodba o zelo čustvenem spoznavanju učitelja iz povsem drugačnega okolja, z radovednimi mlajšimi osnovnošolci in njihovem soočanju s smrtjo priljubljene učiteljice, se lahko začne. Tisto kar nihče ne pozna je Bacihrjeva zgodba. Nihče ne ve za njegov osebno tragedijo in razloge, zaradi katerih se je sploh znašel v vlogi azilanta. Nihče ne ve, da mu grozi deportacija, nihče ne pozna tragične usode, ki je doletela njegove najbližje in bolečine, ki jo ta umirjeni možakar nosi s seboj.  

Monsieur Lazhar je razvit iz gledališke igre kanadske igralke in pisateljice Evelyne de la Cheneliere, ki v filmu tudi igra eno stranskih vlog in sicer mater enega izmed učencev. Režiser Philippe Falardeau je sam spisal scenarij, ki je na podelitvi kanadskih filmskih nagrad razglašen za najboljši prirejeni scenarij. Filmi ki v precep vzamejo donos med učitelji in njihovimi učenci so vedno zanimivo gradivo in kar nekaj odličnih celovečercev v epicenter postavlja prav ta odnos. Od resnejšega Društva mrtvih pesnikov (Dead Poets Society, Peter Weir, 1989) in lahkotnejše Šole rocka (The School of Rock, Richard Linklater, 2003), do francosko govorečih Zboristov (Les choristes, Christophe Barratier, 2004) in Razreda (Entre les murs, Laurent Cantet, 2008). Zdaj v to skupino (kakovostno in tematsko), lahko dodamo tudi Falardeaujeva najnovejšo stvaritev, ki lepo združuje več zanimivih motivov in usod. Poleg toplosrčne zgodbe o odnosu učitelja in učencev, film premore tudi zelo zanimiv aspekt, ki se osredotoča na Bachirjevo imigrantsko usodo in njegovo prepričevanje kanadskih oblasti v legitimnost svoje prošnje za azil. V zgodbo je spretno vpleten misterij v obeh poglavitnih pripovednih linijah. V prvi režiser potrpežljivo in natančno sestavlja mozaik, ki bo v končnici razjasnil odnos med učenci in pokojno učiteljico, v drugem narativnem sklopu pa nam počasi razkriva Bachirjevo žalostno zgodbo.  Monsieur Lazhar je odlično odigran in režiran mali film in takšne imam najraje. Kljub pomanjkljivostim, ki jih lahko označim za, recimo temu, faktološke (zaposlitev brez ustrezne diplome), na celostno podobo filma nimam večjih pripomb. Že iz domačih zgodb, ki nam mimogrede pridejo na uho vemo, da zaposlitev brez prave diplome, ni misija nemogoče. 

Ocena: