Slovenski naslov: Čakanje na usmrtitev
Država: ZDA, VB, Nemčija
Leto: 2011
Žanri: Dokumentarni, Krimi
Dolžina: 107' , Imdb
Režija: Werner Herzog
Scenarij: Werner Herzog
Igrajo: Jason Burkett, Werner Herzog, Michael Perry
Michael Perry je človek, ki je zadnjih deset let preživel za rešetkami državnega zapora v Livingstonu, Teksas. 28-letnika so pred desetimi leti spoznali krivega trikratnega umora in ga obsodili na smrt. Ko prvič stopi pred kamero, ga od usmrtitve loči le osem dni. Njegov sogovornik je Werner Herzog, človek, ki nas v zadnjih letih dobesedno bombardira z zanimivimi dokumentarci. Tokratna tema je smrtna kazen, predstavljena skozi zgodbo omenjenega Perryja in njegovega sostorilca Jasona Burketta, ki je v ločenem sojenju imel nekaj več sreče in se »izvlekel«z dosmrtno ječo, z možnostjo pomilostitve, po odsluženih 40-ih letih. Herzog in njegova ekipa rekonstruirajo deset let staro zgodbo s pomočjo arhivskih posnetkov in policistov, ki so primer preiskovali. Pred kamero stopijo svojci žrtev in storilcev, prijatelji in znanci, ki so tako ali drugače povezani s tragičnim dogodkom. Sprva so razbojniki imeli v načrtu le krajo rdečega kabrioleta, parkiranega v garaži žrtve. A zadeve so kmalu ušle izpod nadzora in Sandra Stotler, ki je v tistem času bila sama doma, je bila ustreljena. Storilci so truplo zavili v odejo, se odpeljali proti bližnjem jezeru in ga tam odvrgli. Potem so se vrnili nazaj, da bi odpeljali še avto in ugotovili, da nimajo daljinca, ki bi jim omogočil izhod iz naselja. Vhod v naselje je v večernih urah varovan z električnimi vrati, zato so počakali na prihod žrtvinega sina Adama in njegovega prijatelja, ter tako prišli do daljinca. Fanta bi verjetno še živela, če vhoda v naselje nebi varovala zapora. Michael in Jason sta žrtvi zvabila v bližnji gozd in ju tam ubila, ter se tako, po treh umorih, dokopala kabrioleta, zaradi katerega se je njun morilski pohod sploh začel.
Večina ameriških držav še vedno izvaja smrtno kazen. Tudi Kitajska, Japonska, Indija in Iran so, med ostalimi, uvrščene na seznam 57-ih držav, v katerih najhujše zločine še vedno kaznujejo s smrtjo. Belorusija (Lukašenko), je edina evropska država na tem seznamu in zato ne čudi, da se je tega moralno-etičnega vprašanja lotil prav Evropejec. Hercog že ob prvem srečanju s Perryjem jasno in glasno pove svoje mnenje. Dejstvo, da se pogovarjava, ne pomeni, da simpatiziram s teboj. Ampak, ti si človek in jaz te spoštujem, ker menim, da ljudi ne bi smeli usmrčevati. Če bi Herzog svoje videnje problema obravnaval skozi prizmo lastnega prepričanja o nepravilnosti smrtne kazni, potem bi film verjetno izzvenel kot aktivistična propaganda. Toda Herzog je zelo izkušen filmar, ki je dobro vedel, da je izjava, ki sem jo navedel nekaj vrstic višje, največ, kar si objektiven poročevalec lahko privošči. Z zelo premišljeno izbiro sodelujočih nam tako pomaga razumeti vso kompleksnost centralnega vprašanja, ko s svojo kamero beleži odzive svojcev žrtev in storilcev, duhovnika ali denimo, bivšega vodje oddelka za usmrtitve. Zagovarjati to in ono opcijo iz domačega naslonjača je enostavno, a na zadevo začneš gledati povsem drugače, ko lastnoročno pomagaš v onstranstvo pospremiti tolikšno število obsojencev (omenjeni paznik je sodeloval pri več kot 120-ih usmrtitvah). Herzogu verodostojnost daje prav njegov status tujca in njegova neobremenjenost s predsodki do white trash skupnosti, ki tvori osrčje njegove stvaritve. Ta pri tem pokaže veliko občutka za majhne, a še kako pomembne detajle, ki v končnici sestavijo zelo prepričljivo in skrb zbujajočo sliko teksaške realnosti. Skoraj vsi intervjuiranci so preživeli nekaj časa za rešetkami in zelo hitro je jasno, da lahko govorimo ponavljajočem se vzorcu, ki se v svoji ekstremni različici manifestira v človeku, kakršen je Michael Perry. Iz perspektive sostorilca, Jasona Burketta, je ujetost posameznika v takšnem okolju še jasnejša, moralna odgovornost družbe, ki uveljavlja črko zakona v njeni najrigoroznejši obliki, pa toliko spornejša. Into the Abyss je zelo zanimiva izkušnja, ki jo je Herzog že tematsko nadgradil s tv dokumentarcem Death Row, v katerem v štirih delih spoznamo štiri obsojence, ki čakajo na usmrtitev. Zadeva je že arhivirana in verjetno bom kmalu poročal o še eni zanimivi kreaciji iz delavnice Wernerja Herzoga.
Ocena:
Dobro si izpostavil tisti Herzogov stavek, ker sem tudi jaz takoj pomislil na to, kar si ti. Namreč, že v uvodu nam Herzog da vedeti, da iz obsojencev ne bo delal angelčkov, da je prepričan v njihovo krivdo in se mu na nek način tudi gnusijo. Od tega trenutka/stavka naprej, sem doku gledal veliko lažje. Sam film pa je bolj tak ... preveč arhivskih slik, sami antipatični - sicer nam zelo smešni (oni, ki je imel meter železa v sebi, pa ni šel k zdravniku!?:)), a po svoje zelo nevarni, že po načinu govora + pomilovanja vredna "kmalu-vdova-gospodinja"...
OdgovoriIzbrišiŠe bolj smešno bi bilo, če nebi bilo tako žalostno. Večino časa sem sem si mislil, WTF?
OdgovoriIzbrišiZame je bilo zelo zanimivo. Tudi ko gledaš obravnavo svojcev žrtev. Teta-sestra (kindof!), brat kriminalec... Okoliščine, ki obkrožajo umore in obnašanje storilcev potem - čista groteska.
Si opazil, kako vsi dobro poznajo orožje, tipe in kalibre?
Nekaj gnilega je v deželi Teksaški ;)