J. Edgar

Slovenski naslov: J. Edgar
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Biografija, Krimi, Drama
Dolžina: 137',  Imdb
Režija: Clint Eastwood
Scenarij: Dustin Lance Black
Igrajo: Leonardo DiCaprio, Armie Hammer, Naomi Watts, Judi Dench, Josh Lucas, Jeffrey Donovan

Clint Eastwood se je prvič usedel na režiserski stolček daljnega leta 1971 in že s svojim prvim celovečercem Strah v noči (Play Misty for Me) napovedal, da od njega, tudi za kamero, lahko pričakujemo velike stvari.  Od takrat je Eastwood posnel 32 celovečercev, njegovi filmi so nagrajevani z oskarji in verjamem, da takšnega velikana svetovnega filma ni potrebno posebej predstavljati. G. Eastwood je že večkrat posegel po biografijah znanih in slavnih. Prvič leta 1988, ko je posnel biografijo džezovskega saksofonista Charlieja"Birda" Parkerja, enostavno naslovljeno Bird. Njegov drugi biografsko obarvan film je nastal 21 let pozneje, ko nam je Eastwood, v sodelovanju z Morganom Freemanom, ponudil biografijo Nelsona Mandele. Umazani Harry bo kmalu dopolnil 82 leta, a zaenkrat še ne kaže znamenj utrujenosti, saj nam je v zadnjih desetih letih ponudil kar deset celovečercev. Tako bo leto 2012, prvič po petih letih, minilo brez njegovega režiserskega prispevka. Šušlja se, da bo naslednji projekt rimejk mjuzikla Zvezda je rojena , ki naj bi bil končan prihodnje leto. Leto 2012 vseeno ne bo minilo brez Eastwoda. Po štirih letih premora, ga bomo znova lahko občudovali pred kamero. Nastopil bo v drami Trouble with the Curve, prvencu svojega dolgoletnega sodelavca in asistenta Roberta Lorenza. 

J. Edgar Hoover je zagotovo ena najmarkantnejših osebnosti v celi ameriški zgodovini. Človek, ki je ustanovil in nato skoraj pet desetletij vodil Zvezni preiskovalni urad (FBI) je preživel osem predsednikov, drugo svetovno, vietnamsko in hladno vojno, ter v očeh mnogih veljal za nekakšnega »vladarja iz sence.« Strniti življenje takšnega človeka v dve in pol ali celo tri ure filmskega materiala zagotovo ni enostavna naloga in verjamem, da je Eastwood moral izpustiti veliko zanimivih detajlov in se zaradi kompaktnosti osredotočiti na dva najpomembnejša  aspekta Hooverjevega življenja. V enem spremljamo ambicioznega in izjemno bistrega mladeniča, ki že pri rosnih dvajsetih ima zelo napredne ideje, kar zadeva preiskavo različnih zločinov in organizacijske izboljšave pri ustroju policijskih struktur. Njegova prizadevanja niso ostala neopažena in pri 22-ih mu je zaupano vodenje preiskovalnega urada iz katerega je kasneje zrasel današnji FBI, ki je po njegovi zaslugi iz leta v leto pridobival na ugledu in pomembnosti, ter se v končni fazi prelevil v najpomembnejšo ameriško policijsko organizacijo. Hoover je med drugim uvedel centralni register za zbiranje prstnih odtisov in naredil pionirske korake na področju kriminalistične forenzike. Drugi, enakovredni aspekt filma, je Hooverjevo zasebno življenje. V tem segmentu zgodbe največ prostora dobi njegov odnos z dolgoletnim sodelavcem Clydom Tolsonom (Armie Hummer), ki je v njegovem življenju igral veliko pomembnejšo vlogo, kot je Hoover kdajkoli hotel priznati. Kar nekaj prostora je namenjeno odnosu z materjo (Judi Dench) in drugo najpomembnejšo žensko v njegovem življenju, osebno tajnico Helen Gandy (Naomi Watts), ki ob njemu ostala do same smrti. 

Še danes so še kako aktualna ugibanja o usodi Hooverjevih zasebnih arhivov, v katerih so bile skrite številne pikantne podrobnosti iz življenj različnih uglednikov in s tem se pozabava tudi Eastwood, ko nam v končnici ponudi svojo različico resnice o usodi arhivov. Za Hooverja ni bilo omejitev: visoka politika in družine politikov, igralci in igralke, športniki, glasbeniki… Vsi, ki so na takšen ali drugačen način izstopali, so bili opazovani, ugotovitve skrbno hranjene v njegovih arhivih. Na nekaterih spisih so je dolga leta nabiral prah, nekateri so izrabljeni za odmevne aretacije, nekateri za manipulacijo in najrazličnejša, največkrat politična izsiljevanja, ki so v končnici tudi najzaslužnejša za nastanek mita o Hooverju. J. Edgar je zanimiv izdelek in kljub izdatni dolžini o dolgočasju ne morem govoriti, a vseeno gre za film, ki me je pustil skorajda ravnodušnega. Kljub velikem časovnem razponu, ki ga Eastwood vzame v obravnavo, se film pretežno osredotoča na Hooverjeva pozna leta in mladost oz. njegove začetke kariere pri FBI-ju. Za nekakšen osrednji dogodek njegovega profesionalnega življenja je izbran odmeven primer ugrabitve sina slavnega letalca Charlesa Lindbergha. Skozi ta in nekaj drugih, manj odmevnih primerov je lepo zajeto Hooverjevo razumevanje vpliva javnega mnenja in njegova iznajdljivost pri manipulaciji z novinarji, različnimi preiskovalnimi uradi in komisijami. Čeprav je pri takšni osebi bilo težko ločiti javno in zasebno, se scenarij Dustina L. Blacka (Milk), v največji meri fokusira na Hooverjevo zasebno življenje in njegovo samorepresivno zanikanje lastne seksualne orientacije. Za takšno stanje duha je v največji meri odgovoren njegov odnos z materjo, a kakšne resnejše analize na to temo ne zasledimo. In prav v površnosti in premalo konkretni obravnavi teh vprašanj tičijo razlogi gledalčeve ravnodušnosti. Eastwoodov film bi moral veliko konkretneje zaorati  ledino Hooverjevega odnosa z »najtesnejšim« sodelavcem Tolsonom, nekaj več bi se dalo povedati tudi o odnosu mater-sin. V najboljšem primeru gre za pomanjkljivo biografijo, ki ignorira številne pomembne aspekte vsega, kar je Hoover v resnici bil. Tako nikjer ne bomo zasledili njegovega moškega šovinizma (ženske so dobre samo za tajnice, ipd), rasizma (temnopoltih agentov je bilo, le za vzorec), sovraštva do homoseksualcev … Hoover je ves čas negiral obstoj organiziranega kriminala, kar nekateri  povezujejo z zgečkljivimi fotografijami, ki so domnevno končale v rokah mafijcev.  Ti so potem v Hooverjevem slogu prvega moža FBi-ja prepričali, da kaj takega, kot je organizirani kriminal, ne obstaja. Ne morem se znebiti občutka, da je Eastwood do Hooverja preveč prizanesljiv in ga v nekaterih segmentih celo idealizira, ter se na ta način (zame popolnoma nerazumljivo), odpoveduje dobršni meri provokativnosti, ki bi jo film z upoštevanjem izpuščenih dejstev, lahko imel. 

Ocena: