Slo naslov: Prihajamo v miru
Država: Francija, Avstrija
Leto: 2014
Žanri: Dokumentarni
Režija: Hubert Sauper
Scenarij: Hubert Sauper
Igrajo: Hubert Sauper, David Gressley
[ENG]
As war-ravaged South Sudan claims independence from North Sudan and its brutal President, Omar al-Bashir, a tiny, homemade prop plane wings in from France. It is piloted by eagle-eyed documentarian Hubert Sauper, who is mining for stories in a land trapped in the past but careening toward an apocalyptic future. Written by Sundance Film Festival
[SLO]
Via Kinodvor
Če se »zgodovina ne ponavlja, pač pa rima«, je Prihajamo v miru testament te zaskrbljujoče realnosti – povest o zelo starih in zloveščih verzih.
Zgodba
Nekaj let po odcepitvi Južnega Sudana je ozemlje nekdaj največje afriške države znova postalo prizorišče spopadov civilizacij, krvavih notranjih vojn in pustošenja naravnega bogastva. Režiser v svojem doma narejenem ultralahkem letalu iz aluminija in platna popelje gledalca na najbolj neverjetne kraje, kjer se usode, misli in sanje lokalnih prebivalcev prepletajo z interesi kitajskih naftnih družb, pripadnikov mirovnih sil, sudanskih militaristov in ameriških evangeličanskih misijonarjev.
Drugi del afriške dokumentarne trilogije Huberta Sauperja je sodobna odisejada ter vrtoglavo, fantastično popotovanje v srce Afrike, kamor se režiser Darwinove nočne more odpravi na krovu improviziranega letala. V trenutku, ko se največja afriška država lomi na dvoje, privre na plan stoletja stara civilizacijska patologija – kolonializem, spopad imperijev, večno trajajoče krvave (in svete) vojne za ozemlje in naravne vire.
Iz prve roke
»Prihajamo v miru je moj najdaljši projekt doslej, film, ki ga je bilo najtežje narediti, ker sem skušal prodreti globoko v dušo kolektivne bolezni naše družbe. To je zelo težavna naloga in mislim, da se ta bolezen imenuje kolonializem … Največji izziv je bil v prvi vrsti poskus, kako opisati ta fenomen z jezikom filma, nato pa razbrati pomene med vrsticami in preseči najbolj nori vidik kolonializma: da si kot civilizacija nenehno izmišljamo neko veliko zgodbo, ki nato opravičuje naša dejanja. /…/ Mehanizem naše družbe je globoko izprijen, srhljiv in seveda tudi izjemno zanimiv. Ne pravim, da sem jaz tisti, ki poseduje moralni standard, ki ve, kaj bi bilo boljše. Sam imam ta privilegij, da živim izjemno življenje, da mi ljudje že leta dajejo dovolj denarja, da se lahko spuščam v izjemno nenavadne situacije in živim kot umetnik, kot popotnik, ki se vrača domov s tovrstnimi analizami. Srečo imam, da lahko živim nenavadno življenje in se vračam z enako nenavadnimi spoznanji, kakršno je tudi film Prihajamo v miru. /…/ Naslov je ciničen, vsebuje resnico in laž. 'Prihajamo' je resnica, 'v miru' pa laž. V bistvu je to pozdravni nagovor vseh kolonialistov. Parola, ki so jo človeška bitja vgravirala v zlato ploščo in z Apollom odnesla na Luno. Sporočilo vesoljcem, ki pravi 'prihajamo v miru, od vas se hočemo učiti, vemo, da obstajate'. Seveda ne bodo ti nikoli odgovorili, saj niso neumni. Ali kot pravi Woody Allen: 'Dokaz, da vesoljci obstajajo, je v tem, da ne govorijo z nami.' /…/ Seveda je kamera večinoma aparat, ki razdvaja ljudi, še zlasti v stiku s kulturo, ki verjame, da kamera dobesedno ukrade dušo tistemu, ki ga posname. Toda včasih je lahko tudi čarobni mostiček, ki ljudi poveže. Ko nekoga snemam, sem popolnoma pogreznjen v njegovo realnost. Mislim, da je mogoče ta trenutek popolne povezanosti videti na platnu – to je bržkone tista čarovnija. Po drugi strani pa kamera pravzaprav ne obstaja. Prej gre za to, da jaz nekoga gledam, izraz v očeh tega človeka pa je morda tisto najsilovitejše in daleč močnejše filmsko orodje kot veliki plan.« - Hubert Sauper
Ocena
