The Commuter (2018)

Foto: Kolosej

Slo naslov: Potnik

Država: Francija, VB, ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2018

Dolžina: 105' ,  Imdb

Žanri: akcija, krimi, drama

Režija: Jaume Collet-Serra

Scenarij: Philip de Blasi, Byron Willinger

Igrajo: Liam Neeson, Vera Farmiga, Patrick Wilson, Jonathan Banks

Jaume Collet-Serra in Liam Neeson, četrtič. Prvi skupni projekt špansko-irske naveze je bil Neznanec (Unknown, 2011), v drugo sta posnela Nonstop (Non-Stop, 2014), ki mu je sledil Nočni lov (Run All Night, 2015). V omenjenem Nonstop je Neeson "urejal" zadeve na letalu, to pot pa sta z Collet-Serro sklenila posneti akcijski triler, ki se primarno odvija na potniškem vlaku. Neeson igra bivšega policaja in zavarovalniškega agenta Michaela Woolricha, ki preživlja najslabši dan svojega življenja. Zgodba je postavljeni v čas zadnje gospodarske krize, kakih 10 let v preteklost, na dan ko 60-letnega Michaela odpustijo, le pet let pred zasluženo upokojitvijo. Plačilo hipoteke, šolnin za otroke in še marsikaj je na kocki za (pre)zadolženega zavarovalničarja, ki bi glede na poklic moral bolje oceniti tveganja, ki jih s seboj nosi prevelika zadolženost. Tistega dne je Michael še zadnjič stopil na vlak poln znanih obrazov, s katerimi se je zadnjih desetih letih vsakodnevno vozil v službo in nazaj. Kmalu po začetku vožnje se na nasprotni sedež usede neznanka (Vera Framiga), ki mu ponudi lep kupček denarja za dokončanje na videz preproste naloge. Za 25 tisočakov skritih na stranišču mora Michael v dobri uri identificirati potnika, ki ni stalni potnik na vlaku. Ta s seboj nosi športno torbo, na katero mora pripeti sledilno napravo. Naloga za bivšega detektiva ne bi smela biti prezahtevna, tako kot bi mu moralo biti jasno, da zadeva ni povsem nedolžna. Toda ko Michael v žep stlači zvitek denarja, poti nazaj ni več. Iz te premise režiser in trije scenaristi iztisnejo  zelo generičen triler – v miks vržejo umazanega politika, pokvarjene policiste in mogočno, recimo ji kar organizacijo, ki do obremenilnih dokazov želi priti s s pomočjo našega ubogega zavarovalničarja. Mislim, da je glavna težava Potnika dokaj očitna – ob energiji in sredstvih, ki jih "organizacija" usmeri v realizacijo kompliciranega in nesmiselnega načrta se gledalec enostavno mora vprašati, zakaj bi nekdo s takšno močjo sploh potreboval pomoč nekega zavarovalničarja? Zdi se, da le zato, da ustvari pogoje za še eno junaško vlogo Liama Neesona, ki se očitno še ni naveličal istih zgodb in vlog.

Ocena

Jim & Andy: The Great Beyond (2017)

Slo naslov: -

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2017

Dolžina: 94' ,  Imdb

Žanri: dokumentarni, komedija

Režija: Chris Smith

Scenarij: Chris Smith

Igrajo: Jim Carrey, Danny DeVito, Miloš Forman, Paul Giamatti, George Shapiro, Bob Zmuda

Jim & Andy: The Great Beyond sem registriral že lani, med poročili z zadnjega festivala v Benetkah in ga označil kot potencialno zanimivo gradivo, a sem se nanj spomnile šele nekaj dni nazaj, ko mi ga je med brskanjem v ogled ponudila Netflixova videoteka. Gre za dokumentarec, ki prinaša unikaten in zabaven vpogled v zakulisje nastanka Formanoveg Človeka z lune (Man on the Moon, 1999), v katerem je Jim Carey genialno upodobil pokojnega Andyja Kaufmana. Pri večjih produkcijah je v navadi, da vzporedno z nastankom filma kamere beležijo dogajanje v zakulisju in to nalogo je studio Universal zaupal Kaufmanovi dolgoletni partnerki Lynne Margulies in njegovem velikem prijatelju in dolgoletnem sodelavcu Bobu Zmudi. Oba sta poleg svetovalne vloge dobila zadolžitev posneti material za t.i. EPK (electronic press kit) iz katerega potem zmontirajo promocijsko gradivo, ki film spremlja na poti skozi distribucijsko mrežo. Toda posneti material je poslan v bunker, saj so studijske glave ocenile, da bi objava posnetega materiala lahko škodovala filmu in skazila javno podobo Jima Carreyja, ki je v času snemanja bil velika zvezda in s katerim je studio imel dolgoletne načrte. Ameriški dokumentarist Chris Smith (American movie, 1999), je po skoraj dvajsetih letih lahko uporabil posneti material – pred kamero je postavil glavnega igralca in s kombinacijo posnetkov iz zakulisja s snemanja filma, posnetkov nastopov Andyja Kaufmana in komentarjem Jima Carreyja sestavil izjemen dokumentarec o snemanju Človeka z lune.

  

Zbrani material gledalcu ponudi novo dimenzijo Carreyjeve vloge v Človeku z lune, ki je po oceni mnogih njegov največji igralski dosežek. Jim & Andy... je dokumentarec, ki v precep vzame vprašanja identitete, zvezdništva in meja, do katerih igralec v piljenju karakterja lahko žene ne zgolj samega sebe, ampak tudi soigralce in ostale sodelavce. Že po izidu filma se je veliko govorilo o Carreyjevem metodičnem pristopu k interpretaciji osrednjega protagonista, toda šele po ogledu naslovnega dokumentarca spoznamo, kako zelo resno se je Kanadčan lotil upodobitve pokojnega Kaufmana. Jim je v času snemanja enostavno postal Andy in se tudi v zakulisju, v kontaktu s soigralci, režiserjem, tehničnim osebjem in vsem ostalim obnašal kot Andy. Na svoje ime se ni odzival, ljudi okoli sebe pa je konstantno postavljal v kaufmanovske situacije, v katerih ti preprosto niso vedli kaj povedati in kako reagirati. Marsikdo je v zakulisju celo izrazil nezadovoljstvo in nestrinjanje z Jimovim, pardon Andyjevim pristopom, toda igralec je trmasto vztrajal pri svojem in v filmskem žargonu povedano "ostajal v karakterju" tudi potem, ko so kamere ugasnile. In če je kdaj bilo potrebno koga še malo prestrašiti je na pomoč poklican Andyjev alter ego Tony Clifton, ob katerem se je tudi veliki Miloš Forman počutil nekoliko negotovo. Odseki filma, v katerih gledamo Cliftona so tako zelo zabavni in pristni, da po ogledu dokumentarca ugotovimo, da kljub Andyjevi smrti, Clifton živi še naprej. Film med drugim razkrije nekatere zanimivosti povezane z Kaufmanovim alter egom (med drugim dejstvo, da Cliftona ni ekskluzivno igral Andy), kar na domiseln način osvetli epizoda posneta na eni izmed razvpiti zabav lastnika Playboya Hugha Hafnerja. Jim & Andy... nam pove veliko o obeh, o Jimu in Andyju, ter pokaže, kako je Carreyju uspelo ustvariti mikrokozmos, v katerem je za nekaj časa Andy vstal iz groba in s svojo totalno komedijo razveseljeval in živciral vse okoli sebe. Celovečerec Miloša Formana in naslovni dokumentarec se idealno dopolnjujeta in na najboljši način obujata duh Andyja Kaufmana, tako po vsebinski kot po sporočilni plati. Edina komponenta filma, ki je morda nekoliko neskladna s celoto je del komentarja Jima Carreyja, v katerem se igralec spusti v filozofsko psihoanaliziranje samega sebe in vlečenje vzporednice med Andyjem in seboj. Njegov komentar je kljub temu dragocen, saj iz prve roke pojasni dogajanje, ga postavi v določen kontekst, predvsem pa ponudi intimen prerez transformacije, s katero je Carrey ustvaril eden najsijajnejših portretov v kategoriji biografskega filma. Toplo priporočam.  

Ocena

A Quiet Place (2018)

Foto: Kolosej

Slo naslov: Tiho mesto

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2018

Dolžina: 90',  Imdb

Žanri: drama, grozljivka, triler

Režija: John Krasinski

Scenarij: Scott Beck, Bryan Woods John Krasinski

Igrajo: Emily Blunt, John Krasinski, Noah Jupe, Millicent Simmonds, Cade Woodward

"Dan 69." Tiho mesto nas s tem preprostim napisom na črnem zaslonu vrže v postapokaliptično ero. Gledamo mesto duhov: prazne hiše in trgovine, zapuščene avtomobile in travo, ki skozi razpoke v asfaltu priča o tem, da je življenje v mestu zamrlo. Nato opazimo znake življenja. Po zapuščeni trgovini se v tišini premika petčlanska družina Abbott, ki se je z bližnje kmetije spustila v mesto poiskati nujne življenjske potrebščine. Družina se v popolni tišini sporazumeva z znaki in gestami, saj dobro vedo, da govorjenje prinaša smrt. Zemljo in ljudi so namreč pokorila smrtonosna bitja (vesoljci?), ki  sicer ne vidijo in ne vohajo, a zato imajo izrazito sofisticirano čutilo sluha, s katerim na večkilometrskih razdaljah registrirajo zvok. Preživeli so le redki, ki so uspeli ostati zelo tiho in so svoja življenja znali prilagoditi novim pogojem. Olajševalna okoliščina je, da so Abbottovi že pred prihodom krvoločnih stvorov znali komunicirati v znakovnem jeziku, saj je najstarejša hčerka od rojstva gluhonema. Kljub doslednemu upoštevanju pravil mlajši sin med izletom v mesto  prekrši pravila, ko v nahrbtnik na skrivaj stlači igračo na baterije. Majhna raketa z lučkami na poti proti domu sproži sosledje dogodkov, v katerih družino čaka hud boj za preživetje.

Tiho mesto je tretji celovečerec Johna Krasinskega, scenarista, igralca in režiserja, ki v zadnjem obdobju vzporedno z igralsko gradi tudi režisersko kariero. V vseh treh filmih, ki jih je doslej režiral, je nastopil tudi kot igralec, pred naslovnim sem njegov režiserski prispevek opazil v simpatični komični drami Hollars (2016). Tiho mesto je na nek način družinski projekt, saj poleg Krasinskega glavno žensko vlogo zaseda njegova življenjska sopotnica Emily Blunt. V zgodbi, ki sta jo spisala Scott Beck in Bryan Woods je studio sprva videl še en del franšize Cloverfield, a nato sta avtorja v sodelovanju s Krasinskim dodelala scenarij, po katerem je nastal samostojen film, brez povezave z omenjeno serijo filmov.

Foto: Kolosej

Med kvalitetami Tihega mesta bi najprej izpostavil enostavnost s katero so vzpostavljeni osnovni parametri zgodbe (okoliščine, pravila) in hitrost s katero nas film potegne v dogajanje. Zgodba zelo hitro preide v preživetveni modus in v 90-ih minutah ponudi napet, dobro tempiran miks družinske drame in grozljivke, v katerem vneto stiskamo pesti za naše protagoniste. Glede na osnovno premiso ne preseneča, da v filmu pomembno vlogo igra zvočni dizajn – ustvarjalcem s premišljeno kombinacijo tišine in zvočnih efektov večinoma uspe ustvariti funkcionalno kolekcijo BU! efektov. Maloštevilna igralska zasedba dobro opravi svoje delo, poleg Bluntove in Krasinskega prepričajo tudi mlade snage. Krvoločni stvori so dovolj grdi in strašljivi, da konkretno in korektno opravijo svojo nalogo, četudi v smislu dizajna ne prinašajo nič revolucionarnega. Tiho mesto vse od premiere spremljajo izrazito pozitivni kritiški odzivi in moram priznati, da sem pod vplivom le-teh svoja pričakovanja pred ogledom zastavil temu ustrezno visoko. Toda že nekje na pol poti sem žal začel ugotavljati, da zadeva v resnici ni tako sofisticirana, saj ustvarjalci za napenjanje dramaturškega loka uporabijo nekatere rešitve, ki bodo stežka zadovoljile razmišljajočega gledalca. Že pri prvem zapletu sem težko pogoltnil, da tako dobro organizirana in usklajena starša glede na potencialno nevarnost tako grobo ignorirata logiko in brez pravega nadzora na repu kolone pustita otroka. Jasno je, da bi neobstoječa zvočno izolirana zaklonišča pod zemljo lahko rešila marsikakšno težavo – namesto tega si je oče v kleti uredil delovni prostor, v katerem poskuša odkriti sovražnikovo šibko točko in najti rešitev za hčerkino okvaro sluha. Po prvi tretjini filma na začetku zastavljena pravila postanejo nekoliko fleksibilnejša, zakonca Abbott pa se ne zmenita za statistične podatke o zmanjšanjem številu rojstev v kriznih  časih in se odločita za še enega potomca. Močna vreča za perilo, žebelj in razumevajoč reptil, ki očetu da priložnost, da hčerki izpove svoja čustva, vsi to so detajli, ki se akumulirajo in v seštevku filmu nekaj odvzamejo, ga spustijo v povprečje. Ne glede na vse pomisleke je Tiho mesto zame dovolj zanimiva, kratkočasna izkušnja, med katero sem ponovno bil nekoliko nejevoljen zaradi konstantnega klepetanja, nekaj vrst za mano. Tako zelo, da sem celo začel premišljevati o tem, kako fajn bi bilo, če bi v naše multiplekse pripeljali par stvorov iz filma, ki bi ekspresno naredili red v naših kinodvoranah.

Ocena

Thelma (2017)

Foto: The Orchrad

Slo naslov: Thelma

Država: Norveška, Francija, Danska, Švedska

Jezik: norveščina

Leto: 2017

Dolžina: 116',  Imdb

Žanri: drama, misterij, fantazijski

Režija: Joachim Trier

Scenarij: Eskil Vogt, Joachim Trier

Igrajo: Eili Harboe, Kaya Wilkins, Henrik Rafaelsen, Ellen Dorrit Petersen, Grethe Eltervåg

Že uvodna sekvenca četrtega celovečerca norveškega režiserja Joachima Trierja je nekaj posebnega. Oče in hčerka se preko poledenelega jezera odpravljata v lov v bližnji gozd. Med hojo prek jezera opazujeta ribe ujete pod ledeno skorjo, kar je že prva metafora s katero Trier nekako namigne, kaj nas čaka v nadaljevanju. Na muhi lovske puške se po prihodu v gozd znajde mlada srna, nakar oče puško obrne proti deklici, ki ne opazi, kaj se dogaja za njenim hrbtom. Prizor v hipu dobi drugačen, zlovešč kontekst. Videti je, da oče resno razmišlja o tem, ali naj pritisne na petelina. Naposled povesi orožje in prizor se zaključi brez prelite krvi. Njegova nezmožnost, da nekaj, kar je morda bil prvotni načrt, spelje do konca, nas po začetni šokiranosti pripravi do tega, da se začnemo spraševati, kakšno je ozadje tega, čemur smo pravkar bili priča. S tem Trier v sodelovanju s stalnim scenarističnim sodelavcem Eskilom Vogtom (ki je tudi sam talentiran režiser, glej Blind) mojstrsko  odpre zgodbo in podžge našo domišljijo. Sledi časovni skok v prihodnost. Thelma je kakih 15 let kasneje mlada punca, ki prvič v življenju zapusti dom in na univerzi začne študirati biologijo. Mlada ženska kot produkt konservativne krščanske družine sprva ima nekaj težav z vzpostavljanjem stika z okolico. Njeni svobodomiselni in odprti sovrstniki uživajo alkohol, kadijo travo, seksajo in so v vseh pogledih pravo nasprotje vrednot, ki jih je punca s seboj prinesla iz domačega okolja. 

Foto: The Orchrad

Sprememba je očitno prehuda in Thelma v knjižnici nenadoma doživi epileptični napad, po katerem konča v bolnišnici. Zdravnica, ki vodi zdravljenje ji pove, da je v njeni kartoteki stoji, da je kot otrok doživela živčni zlom in namigne, da bi napad, ki ga je doživela, lahko bil psihološke narave. Thelma kmalu po napadu spozna prijetno sošolko Anjo, iskrica preskoči in obojestranska naklonjenost in privlačnost neustavljivo trasirata pot Thelmini prvi ljubezni. Sočasno z odkrivanjem novih močnih čustev spremljamo njeno pot skozi zdravstveni sistem, ki poskuša dognati razloge njenega stanja. Izkaže se, da vse poti vodijo v preteklost, preko flashbackov pa se pred nami zlagajo koščki sestavljanke, ki bodo osvetili otvoritveni prizor in razkrili Thelmino skrivnost. Trpljenje, osamljenost, identiteta, drugačnost in protagonisti, ki nekako ne morejo najti svojega mesta pod soncem so motivi, ki jim se Trier v svojih filmih vedno znova vrača. Tandem Trier- Vogt je to pot v zgodbo vključil še nadnaravne elemente, ki filmu dajo poseben pečat. Le-ti so podaljšek čustvenih stanj mlade protagonistke, ki nima nadzora nad svojimi telekinetičnimi sposobnostmi, saj jih upravljajo globoka, potlačena čustva, ki jih tudi sama Thelma s težavo identificira. Za izhod iz slepe ulice v kateri je obtičala in pot v normalno življenje mora mlada ženska obračunati s preteklostjo in sprejeti vse aspekte svoje identitete. Thelma je mešanica žanrov v katerih ni težko prepoznati vpliva Hitchcocka, De Palme, Cronenberga in drugih avtorjev, film počasnega tempa in izrazite vizualne lepote (kudos za  kamero Trierjevega stalnega sodelavca Jacoba Ihreja), ki v svojem jedru govori tem, kako zelo močna je lahko ljubezen in kako uničujoče so lahko posledice čustvenih ran in vsakovrstne represije.

Ocena

Ready Player One (2018)

Foto: Warner Bros.

Slo naslov: Igralec št. 1

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2018

Dolžina: 140' ,  Imdb

Žanri: akcija, avantura, ZF

Režija: Steven Spielberg

Scenarij: Ernest Cline, Eric Eason, Zak Penn

Igrajo: Tye Sheridan, Olivia Cooke, Ben Mendelsohn, Mark Rylance, T.J. Miller, Simon Pegg, Lena Waithe, Win Morisaki, Philip Zhao, Susan Lynch, Hannah John-Kamen, Ralph Ineson

Zavoljo 175-milijonskega proračuna je Igralec št. 1 najambicioznejši film Stevena Speilberga po  Indiani Jonesu in kraljestvu kristalne lobanje (2008), ki je stal še dodatnih deset milijonov dolarjev več. Smo v obdobju, ko televizijski šovi tipa Stranger Things na račun domiselnega prepletanja retro-nostalgičnih elementov in vsebine primarno namenjene mlajšem občinstvu, uživajo veliko popularnost. Ob naši nagnjenost k idealiziranju preteklosti in prepuščanju nostalgiji dobimo zmagovalno kombinacijo, ki pred zaslone vseh velikosti lahko pritegne praktično celo družino. Podobno so razmišljali tudi investitorji, ko so že pred uradnim izidom knjige Ready Player One (2010, Ernest Cline), na avkciji kupili pravice za ekranizacijo romana. Zgodba je namreč polna pop kulturnih referenc iz sveta filma, videoiger, stripa, nostalgične glasbe... Najbolj globok poklon Spielberg nameni svojemu velikemu prijatelju Stanleyju Kubricku z rekonstrukcijo prizorov iz kultnega Izžarevanja, ki so domiselno vključeni v Oazo, alternativno virtualno resničnost, ki jo v letu 2045 igra malodane vsak prebivalec prenaseljene in onesnažene Zemlje. V tej distopični viziji našega planeta je človek povesem uničil ekosistem, gospodarske aktivnosti so zamrle, najmočnejši  igralec pa je korporacija, ki upravlja Oazo. A tudi prihodnost korporativnih glav, oziroma njihovih interesov, ki jih pooseblja dežurni negativec Ben Mendelsohn, postane negotova po smrti idejnega tvorca Oaze Jamesa Hallidayja, ki je s svojo zadnjo voljo poskrbel za preplah v upravnem odboru korporacije in igričarsko evforijo med navadnimi smrtniki. Nekje v igrici je namreč skril t.i. "velikonočno jajce" in tisti igralec, ki ga najde, bo postal njegov dedič in prevzel polno kontrolo nad Oazo in njegovim večmilijardnim premoženjem. Dobri fantje so v tej zgodbi zbrani okoli mladega junaka Wada Wattsa (Tye Sheridan), ki se v družbi svojih virtualnih prijateljev spusti v boj za veliko nagrado. Boj, ki že v osnovi ni pravičen, saj je korporacija najela celo armado nadarjenih igralcev, ki v njenem imenu poskušajo najti "velikonočno jajce." Tako smo dobili izhodišče za klasični dobro-proti-slabem zaplet, ki v nadaljevanju žal ne ponudi nobenih presenečenj. Zgodba se razvija po ustaljenih šablonah, liki in spopadi se v nekem trenutku pričakovano iz virtualnega sveta preselijo tudi v resničnost. Virtualno in dejansko postaneta eno, neločljivi, medsebojno odvisni komponenti, enako pomembni za končni uspeh. Ne glede na predvidljivost, posamezne nelogičnosti in karakterno nedorečenost likov je Igralec št.1 zame bil dokaj zanimiva izkušnja. V prvi vrsti prepriča tempo akcijskih prizorov, ki v kombinaciji z odličnimi 3D učinki ne pušča veliko časa za razmišljanje. In takrat ko tempo malo popusti za dobro počutje skrbijo že omenjene pop reference in nostalgična glasba. Igralec št.1 skozi prizmo razvedrilne vrednosti ne razočara, čeprav sem po izhodu iz kina vedel, da zgodba in liki ne bojo prav dolgo ostali z menoj.

Ocena

Lucky (2017)

Foto: Magnolia Pictures

Slo naslov: -

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2017

Dolžina: 88' ,  Imdb

Žanri: drama, komedija

Režija: John Carroll Lynch

Scenarij: Logan Sparks, Drago Sumonja

Igrajo: Harry Dean Stanton, David Lynch, Ron Livingston, Ed Begley Jr., Tom Skerritt, Beth Grant, James Darren, Barry Shabaka Henley, Yvonne Huff Lee

V odličnem dokumentarcu Harry Dean Stanton: Partly Fiction (Sophie Huber, 2012) pokojni Sam Shepard igralske kvalitete svojega velikega prijatelja opiše takole: Harry’s strength is that he knows his face IS the story! In to je očitno zelo dobro vedel tudi John Carroll Lynch, ko je v sodelovanju s scenaristom Loganom Sparksom (ta je Stantonov dolgoletni prijatelj) loteval režiranja Harryja Deana Stantona v naslovni komični drami. Fokus je v številnih kadrih na njegovem obrazu s katerega na nek način beremo Lackyjevo življenjsko zgodbo. Morda ni napačno zapisati Harryjevo zgodbo, saj vsak boljši poznavalec njegovega ustvarjalnega opusa v zgodbi lahko prepozna številne biografske elemente. Lucky tako kot Harry igra ustno harmoniko, rad zapoje in je med drugo svetovno vojno bil kuhar na ladji ameriške mornarice. Jasno je tudi, da kraj dogajanja, majhno redko naseljeno mestece v puščavi, ni izbrano naključno – prizori Harryjevega sprehajanja skozi puščavo nas hitro vrnejo dobrih trideset let v preteklost, v čas nastanka kultnega Paris, Texas (Wim Wenders, 1984). Torej, tako kot namigne že plakat z napisom Harry Dean Stanton is Lucky je pred nami dramedija, ki je v resnici svojevrsten poklon liku in delu izjemnega igralca, v katerem ta igra samega sebe.

Foto: Magnolia Pictures

In kdo je torej Lucky? 90-letni ateist in samotar, ki dan začne z rutinsko jutranjo telovadbo, cigareto in kozarcem mrzlega mleka. Lucky uživa v izpolnjevanju križank – doma, ali v lokalni restavraciji, kamor se po navadi odpravi dopoldan, v popoldanskih urah so v osredju kvizi na televiziji, proti večeru pa je čas za odhod v bar, srkanje priljubljenega koktajla in druženje z znanci in prijatelji. Lucky redko pokaže čustva in pri someščanih rad zbuja vtis samozadostnosti, toda z napredkom zgodbe spoznavamo, da ga znanci in prijatelji razumejo bolje, kot Lucky razume samega sebe. Nekega jutra Lucky izgubi zavest in obleži na tleh. Čeprav kasnejši obisk pri zdravniku ne razkrije nič alarmantnega, Lucky začuti, da se njegov čas, kljub dobremu zdravju, počasi izteka. Režiserski debi karakternega igralca Johna Carrolla Lyncha, ki ga poznamo iz številnih stranskih vlog (med drugim je igral moža Frances McDormand v Fargu), je tipičen film brez zgodbe, zgrajen okoli likov in interakcij med njimi. Pripoved se skozi opazovanje te dinamike in karakterno študijo osrednjega protagonista ukvarja z minljivostjo, osamljenostjo, duhovnostjo in vezmi, ki jih človek skozi življenje splete z drugimi ljudmi. Lucky nam do srca ne seže samo zaradi odličnega Stantonovega nastopa – naše doživljanje usmerjajo tudi zanimivi stranski liki, ki s svojim odnosom do glavnega akterja ustvarjajo sliko človeka, ki ga je lepo poznati. V družbi z Luckyjem in njegovimi prijatelji sem se počutil dobro in res sem vesel, da je Harry Dean pred končnim slovesom uspel dokončati ta čudoviti film – umrl je šest mesecev po premieri na lanskem festivalu SXSW, svojo zadnjo vlogo pa je odigral v biografski drami Frank in Ava, ki je trenutno v post-produkcijski fazi.   

Ocena

Gaz Bar Blues (2003)

Slo naslov: -

Država: Kanada 

Jezik: francoščina

Leto: 1993

Dolžina: 115',  Imdb

Žanri: drama, komedija

Slo recenzija: - 

Režija: Louis Bélanger

Scenarij: Louis Bélanger

Igrajo: Serge Thériault, Gilles Renaud, Sébastien Delorme, Maxime Dumontier, Danny Gilmore

[ENG]

This is the story of Mr. Brochu, whose friends like to call "the Boss". He runs his gas station the best he can and tries to stay happy no matter what happens. This movie relates all the small tragedies surrounding the gaz bar, such as hold-ups, competition from the big companies invading the neighbourhood, and the fact that is sons don't seem to be interested in the gas station. Furthermore, "The Boss" is starting to have Parkinson's disease... -Written by LazRock

Ocena

The Party (2017)

Slo naslov: Zabava

Država: VB 

Jezik: angleščina

Leto: 2017

Dolžina: 71' ,  Imdb

Žanri: komedija, drama

Slo recenzija: Filmstart

Režija: Sally Potter

Scenarij: Sally Potter, Walter Donohue

Igrajo: Timothy Spall, Kristin Scott Thomas, Patricia Clarkson, Bruno Ganz

[SLO]

Izjemna zasedba legendarnih igralcev uprizori gledališko enodejanko, ki se z radostnim slavjem začne kot komedija, konča pa kot tragedija s krvjo na preprogi.

Janet je bila pravkar oklicana za ministrico, kar je največji dosežek njene politične kariere. Z možem Billom prirejata zabavo, da bi z najbližjimi prijatelji proslavila ta uspeh. Ko gostje že prispejo v njuno hišo v Londonu, pa razpoloženje na zabavi nenadoma pokvari Billovo razodetje novic, ki šokira vse navzoče. S tem preobratom so ljubezni, prijateljstva, politična prepričanja in način življenja vseh zbranih v trenutku postavljeni pod vprašaj. Pod uglajenim liberalnim videzom se razkrijejo ljudje na robu vrelišča, njihov notranji konflikt pa jih privede do točke, ko začnejo streljati z vsemi topovi - tako metaforično kot dobesedno. -Liffe

[ENG]

Janet hosts a party to celebrate her new promotion, but once the guests arrive it becomes clear that not everything is going to go down as smoothly as the red wine.

Ocena

Wonder (2017)

Slo naslov: Čudo

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2017

Dolžina: 113',  Imdb

Žanri: drama, družinski

Slo recenzija: Deseta umetnost, Filmstart, Gledal_a bom, Mladina

Režija: Stephen Chbosky

Scenarij: Stephen Chbosky, Steve Conrad 

Igrajo: Julia Roberts, Jacob Tremblay, Owen Wilson, Izabela Vidovic, Elle McKinnon

[SLO]

August Pullman ni običajen deček in ne hodi v običajno šolo. Sestra Via mu pravi, da tak ne more biti, če se je rodil, da izstopa. Zaradi genetske napake ima namreč drugačen obraz. Do četrtega razreda se šola doma, ko pa dopolni deset let, se starša odločita, da bo začel obiskovati peti razred v šoli. Novi sošolci in skupnost se učijo sprejemati njegovo drugačnost. Doslej se je lahko Auggie vedno zatekel v varno zavetje svoje vesoljske čelade, zdaj pa se mora iznenada soočiti s celotnim vesoljem otrok, ki strmijo vanj. Skozi leto, ki ponuja tako zabavne in prelepe kot težke dogodke, Auggieja in vse okoli njega dodobra spremenijo reči, ki štejejo največ: prijateljstvo, pogum in odločitev, ki jo sprejemaš sleherni dan – da boš prijazen do vseh, ki jih srečaš na svoji poti. -Kinodvor

[ENG]

Based on the New York Times bestseller, WONDER tells the incredibly inspiring and heartwarming story of August Pullman, a boy with facial differences who enters fifth grade, attending a mainstream elementary school for the first time.

Ocena

God's Own Country (2017)

Foto: Imdb

Slo naslov: -

Država: VB

Jezik: angleščina

Leto: 2017

Dolžina: 104' ,  Imdb

Žanri: drama, romantični

Režija: Francis Lee

Scenarij: Francis Lee

Igrajo: Josh O'Connor, Alec Secareanu, Gemma Jones, Ian Hart, Melanie Kilburn, Harry Lister-Smith, Liam Thomas, Patsy Ferran

Yorkshire, Anglija. Na odmaknjeni kmetiji na severu z babico in očetom, ki ni nikoli okreval po možganski kapi, živi mladi Johnny. Večina njegovih sovrstnikov je po koncu srednje šole odšla v urbana središča, našla zaposlitev ali nadaljevala s šolanjem, dvajset in nekaj letni mladenič pa je po očetovi bolezni bil prisiljen prevzeti vodenja kmetije. Njegov odnos z očetom je vedno bil težaven in tudi po tem, ko je zagrenjeni patriarh postal povsem odvisen od Johnnyjeve pomoči, se njun odnos ni spremenil. Njuna komunikacija je omejena na očetovo vsakodnevno naštevanje opravil na kmetiji in izkazovanje nezadovoljstva, ko Johnny stvari ne naredi točno tako, kot bi jih on sam. Johnnyjev izpušni ventil je večerni spust v dolino, ki se običajno začne z vrčkom piva, konča pa s kozlanjem in hudim mačkom naslednjega dne. Njegovi izleti v mesto so tudi priložnost za hitri seks z znancem na stranišču, ali kakšnem drugem neuglednem mestu. Ta srečanja so surova, skoraj živalska, brez kančka čustev, epizode, ki jih Johhny poskuša čimprej pozabiti. Dela na kmetiji je za enega samega človeka preveč, zato družina preko oglasa poišče delavca, ki bi pomagal postoriti vse kar je potrebno. Ob močnih migracijah domačinov v večja mesta, zanimanja za delo ni. Ponudbo za zaposlitev je pripravljen sprejeti le Gheorghe, migrantski delavec iz Romunije, ki ga Johnny sprva sprejme z odporom in nestrpnostjo. Toda prišlek je ponosen in sposoben moški, ki Johnnyju takoj da vedeti, da ne bo prenašal žaljivk in njegovega šovinizma. Nato napoči čas, da se Johnny in Gheoghe zaradi sezone jagnjitev s čredo ovac odpravita na pot, višje v gore (očiten poklon Leejevi Gori Brokeback).

Foto: Imdb

God's Own Country je izjemen prvenec britanskega režiserja in scenarista Francisa Leeja, ki je kariero začel kot igralec – opazili smo ga lahko v z dvema oskarjema nagrajeni biografski drami Narobe svet (Topsy-Turvy, Mike Leigh, 1999) – pri 47-ih pa mu je uspelo dokončati nizkoproračunski celovečerec, ki se je na letošnji podelitvi britanskih filmskih nagrad znašel med šestimi nominiranci za najboljši britanski film. Leejev prvenec sodi med tiste posebne debitantske stvaritve, v katerih avtorju uspe združiti zgodbo, igralske nastope, atmosfero in čustva v zares impresivno celoto. Podobni dosežki so običajno rezultat izjemne ustvarjalne energije in strasti, ki se pri avtorju dolgo oblikuje in pili, vse do trenutka, ko napoči čas, da se akumulirane ideje in zamisli materializirajo v celovečerec. Spoznanje, da je Lee zgodbo postavil na kmetijo, ki stoji nedaleč od njegovega rojstnega kraja, filmu prav gotovo da oseben pečat. Guadagninova gejevska romanca Pokliči me po svojem imenu je morda najodmevnejši LGBT izdelek lanskega leta, toda surova energija in lepota Leejevega prvenca po moji oceni prekaša Guadagninovo zasanjano, močno romantizirano vizijo istospolne ljubezni. God's Own Country je film drugačnega pristopa, v njem ni idiličnih posnetkov pokrajine, očem prijetnih prizorišč in happy-go-lucky protagonistov. Siva in mokra pokrajina se po rahlem dežju pogosto ovije v rahlo depresivno meglico, protagonisti se skozi blato sprehajajo v gumijastih škronjih, delajo v hlevih in živijo preprosto. Že od uvodnih kadrov nam Lee da vedeti, da je to Johhnyjeva zgodba – kamera je ves čas na protagonistu, tudi ko ta počne stvari, ki jih filmarji nerad pokažejo gledalcu: med surovim seksom na stranišču, med popivanjem in kozlanjem, med kosilom, ko Johnny vsebino krožnika hitro in neelegantno tlači v usta. Njegovo prvinskost, ali če hočete surovost, pooseblja relativno neznani britanski igralec Josh O'Connor, ki nam z igro in telesno mimiko izvrstno posreduje čustveno razgaljanje protagonista in njegovo pot k sprejetju tega kar je (ne zgolj glede seksualne usmeritve). Priča smo notranjem boju protagonista, ki z obilico težav vendarle uspe premagati lastne omejitve in se na koncu začne dobro počutiti v svoji koži. Manjkajoča sestavina, katalizator spremembe je ljubezen, ki jo Johhny najde v emigrantskem delavcu (prepričljivi Alec Secareanu). To je scenaristična rešitev, ki v trenutku ločitvenega procesa Britanije od ostanka Evrope vsekakor ponudi tudi določen politični subtekst. V filmu z malo likov se prav vsi nastopajoči dobro odrežejo v svojih vlogah. Britanski karakterni igralec Ian Hart v vlogi očeta v navezi z  O'Connorjem ustvari nekaj zares močnih prizorov. V teh prizorih Lee subtilno podčrta močno čustveno vez, ki navkljub slabi komunikaciji in trdi, moški drži, povezuje očeta in sina. Vez, ki Johnyju ne dovoljuje, da od vsega dvigne roke in tako kot njegovi sovrstniki poišče srečo v velikem mestu. Edina nekoliko šibkejša točka filma je Gheorghejeva karakterna nedorečenost in če bi Lee še tu našel ustrezen recept za boljše  prepletanje zgodb dveh ljubimcev, bi moje navdušenje bilo še večje.

Ocena