The Rocket (2013)

Slovenski naslov: Raketa
Država: Avstralija, Laos, Tajska
Leto: 2013
Žanri: Drama
Dolžina: 96' ,  Imdb
Režija: Kim Mordaunt
Scenarij: Kim Mordaunt, Miro Bilbrough
Igrajo: Sitthiphon Disamoe, Loungnam Kaosainam, Suthep Po-ngam, Bunsri Yindi, Sumrit Warin, Alice Keohavong

Začel bom s pohvalo na račun nacionalne televizije, ki nam iz tedna v teden ponuja raznovrstne, kakovostne filmske vsebine. Ljubitelji sedme umetnosti lahko med tednom spremljamo zanimive filme pretežno evropske, pa tudi neevropske produkcije. Tako smo prejšnji mesec lahko videli premiero avstralsko-laoške drame Raketa, ki se je letos v imenu Avstralije neuspešno potegovala za oskarjevsko nominacijo v kategoriji tujejezičnega filma. Film podpisuje avstralski režiser Kim Mordaunt, ki je nekaj časa v aboriginskih skupnostih jugovzhodne Azije (Laos, Tajska, Vietnam) kot mentor pomagal mladim filmarjem narediti prve korake v svetu filma. Zraven je snemal krajše filme in dokumentarce, ter spotoma iz prve roke slišal in videl marsikaj zanimivega, kar mu je pri pisanju scenarija za Raketo, ki je njegova debitantska stvaritev, prišlo še kako prav.     

Ob poznavanju avtorjeve poti ne preseneča, da se naslovna zgodba odvija v Laosu, kjer mlada Aboriginka pravkar rojeva svojega prvega otroka. Tistega dne je na svet prijokal Ahlo, ki ga je njegova babica razglasila za prekletega otroka, ki bo ljudem okoli sebe vedno prinašal nesrečo. Ahlo je imel brata dvojčka, ki se je rodil mrtev, in po lokalnem verovanju je takšen otrok magnet za nesrečo. Deset let kasneje je Ahlo radoživ fant, ki v svoji otroški razuzdanosti včasih stori kakšno neumnost, a vseeno bi težko govorili o uresničitvi babičinih črnih napovedi. A nato nad vas pridejo črni oblaki, ko regionalni energetski gigant z blagoslovom laoških oblasti obelodani graditev jezu, zaradi katerega bodo preselili celo vas. Vaščane s kamioni odpeljejo na novo lokacijo, na kateri vsi skupaj spoznajo, da so obljube o novih hišah in boljšem življenju le mrtva črka na papirju.  Spravijo jih v improvizirano begunsko taborišče, pod šotore, kjer Ahlo naredi nekaj zanj tipičnih vragolij. Razjarjeni vaščani več niso pripravljeni tolerirati njegovo slabo karmo, zato se fant počuti sprejetega le ob svoji novi prijateljici Kii, 9-letni deklici, ki živi s svojim čudaškim, zapitim stricem. Nesrečna naključja se kopičijo in nekaj dni kasneje mora Ahlova družina skupaj s Kio in njenim stricem zapustiti taborišče. Skupaj poskušajo najti svoj prostor pod soncem, a v deželi uničeni z vojno, v kateri imajo več neeksplodiranih bomb kakor otrok, to ni enostavna naloga.   

Takoj v prvem kadru, v katerem spoznamo 10-lenega Ahla je jasno, da so Kim Mordaunt in sodelavci opravili odlično selekcijo in pred kamero postavili naturščika, ki je pravi magnet za kamero. Že ta prvi prizor, v katerem opazujemo veselega in razigranega fanta, izžareva neverjetno, nalezljivo energijo, ki instantno ogreje srce gledalca. Rekel bi, da smo Ahla vzeli za svojega že po tem prvem kadru, všečnost pa je še dodatno utrjena v nadaljevanju, ko se fant začne družiti z malce mlajšo deklico z žalostnimi očmi. Zgodba je v osnovi preprosta, enostavno sledljiva in razmeroma predvidljiva, sploh v svojem finalnem odseku, a ji to v resnici ne škoduje preveč, kajti resnično vrednost filma najdemo v likih. Karakterji, ki jih gledamo tukaj, niso nastali kar tako, oziroma niso izmišljeni — večina likov namreč temelji na osebah, ki jih je Kim Mordaunt srečal med snemanjem svojega dokumentarca Bomb Harvest (2007), ki govori o laoških otrocih, ki po podeželju zbirajo ostanke granat in jih prodajajo za staro železo. Celo lik zapitega starčka Purpla (najboljša laoška imitacija Jamesa Browna) temelji na človeku, ki ga je režiser osebno spoznal. Zgodba je podana v social-realističnem slogu, brez konkretnejšega naslavljanja kompleksnih vprašanja, kot je denimo izkoriščevalski odnos Avstralije, najmočnejšega lokalnega igralca, ki preko svojih korporacij (energetski giganti) izkorišča stanje v Laosu za nesramno eksploatacijo njihovih naravnih virov. Vse to, seveda, na škodo večnih depriviligrancev - Aboriginov. Čeprav je v filmu veliko bomb, ki jih dobesedno vidimo na vsakem vogalu, o vzrokih za vojno in ameriški vlogi v tem delu sveta ni povedano skoraj nič (če odmislimo živopisnega Purpla, ki ga lahko razumemo kot nekakšno metaforo ameriškega vpliva v tem delu sveta). Mordaunt se je pač odločil, da nas ne bo utrujal s težkimi temami  in nam ponudil feelgood  zgodbo o simpatičnem fantu, ki  z zmago na tradicionalnem festivalu raket ne bo prinesel le prepotrebnega dežja svojemu ljudstvu, ampak tudi razbil prekletstvo in se znebil etikete nekoga, ki prinaša zgolj nesrečo. Tudi prav. Nimam nič proti. (+3)      

Ocena:

Mesečnik - Marec 2014

V marcu nisem preveč zavzeto gledal filme. Pomlad in lepo vreme sta naredila svoje, zato sem na koncu skupaj z nekaj starejšimi naslovi in 2-3 obnove pogledal nekaj več kot 30 naslovov. Tokratni mesečnik je temu primerno krajši, v tem naboru pa bi izpostavil hrvaško dramo Pismo očetu, urugvajsko-mehiško koprodukcijo La demora in zanimivo animirano improvizacijo It's Such a Beautiful Day.

Oldboy (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 104' ,  Imdb

Režija: Spike Lee

Igrajo: Josh Brolin, Elizabeth Olsen, Sharlto Copley, Pom Klementieff

Ocena: -3

Slo recenzija: Filmoljub

Komentar:

Nič slabši od povprečnega ameriškega akcijskega trilerja, okus lahko izboljša nepoznavanje originala. Še najbolj v spominu ostane vroča Pom Klementieff.

Sinopsis (eng):

An advertising executive is kidnapped and held hostage for 20 years in solitary confinement. When he is inexplicably released, he embarks on an obsessive mission to discover who orchestrated his punishment, only to find he is still trapped in a web of conspiracy and torment.

Captive (2012)

Slo naslov: -

Dolžina:  120' ,  Imdb

Režija: Brillante Mendoza

Igrajo: Isabelle Huppert, Katherine Mulville, Marc Zanetta, Maria Isabel Lopez

Ocena: 3

Slo recenzija: -

Komentar:

Isabelle Huppert igra misijonarko, ki jo skupaj z skupaj z skupino turistov ugrabijo filipinski skrajneži. Pot do plačila odkupnine je dolga in mučna. Malce predolgo, vendar dokaj solidno.

Sinopsis (eng):

The plot focuses on describing the torturous life of the hostages of the Dos Palmas kidnappings, whose survivors were freed after a year in captivity.

Pismo ćaći  [A Letter to My Father]  (2012)

Slo naslov: Pismo očetu

Dolžina: 72'  ,  Imdb

Režija: Damir Čučić

Igrajo: Mate Gulin, Milivoj Beader

Ocena: -4

Slo recenzija: -

Komentar:

Pismo očetu se vrti okoli problematičnega odnosa med očetom in njegovim 44-letnim sinom. 

Zgodba od disfunkcionalni dalmatinski družini z zanimivimi narativnimi prejemi.

Sinopsis (eng):

Father and son review the problems in their communication that have been accumulating in years. The son cannot get rid of fears that his life is being a true copy of his father's projections of his future, so he shoots a video letter with his amateur camera in which he tries to make his father look bad and present the evidences that would indicate how he became a much better person than him.

Anchorman 2: The Legend Continues (2012)

Slo naslov: Jebeš novice

Dolžina: 119' ,  Imdb

Režija: Adam McKay

Igrajo: Will Ferrell, Christina Applegate, Paul Rudd, Kristen Wiig

Ocena: +2

Slo recenzija: Mladina

Komentar:

Vrnitev legendarnega tv voditelja Rona Burgundyja.

Sinopsis (eng):

With the 70s behind him, San Diego's top rated newsman, Ron Burgundy, returns to take New York's first 24-hour news channel by storm.

Last Vegas (2013)

Slo naslov: Legende v Vegasu

Dolžina: 105'  ,  Imdb

Režija: Jon Turteltaub

Igrajo: Robert De Niro, Morgan Freeman, Michael Douglas, Kevin Kline

Ocena: +2

Slo recenzija: Filmoljub, Mladina

Komentar:

Če bi Kevin Kline položil mladenko, ki se je ponujala, Michael Douglas poročil 30 letnico z izklesanim telesom, De Niro še enkrat speljal žensko najboljšem prijatelju, Morgan Freeman pa priigrani denar ponucal na mamila in prostitutke, potem bi mogoče imeli film, ki ne bo tako ekspresno izpuhtel iz spomina. 

Sinopsis (eng): 

Three sixty-something friends take a break from their day-to-day lives to throw a bachelor party in Las Vegas for their last remaining single pal.

Jag Etter Vind  [Chasing the Wind]  (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 91' ,  Imdb

Režija: Rune Denstad Langlo

Igrajo: Marie Blokhus, Sven-Bertil Taube, Frederik Meldal Nørgaard, Tobias Santelmann

Ocena: -3

Slo recenzija:-

Komentar:

Gledljivo, vendar je prejšnji film tega norveškega režiserja (Nord) bil bistveno boljši.

Sinopsis (eng):

When grandma dies, Anna has to go back to what's left of the small family, 10 years after she left. There's she confronted with what she fled from back then.

The Secret Life Of Walter Mitty (2013)

Slo naslov: Skrivnostno življenje Walterja Mittyja

Dolžina: 114' ,  Imdb  

Režija: Ben Stiller

Igrajo: Ben Stiller, Kristen Wiig, Adam Scott, Jon Daly

Ocena: 3

Slo recenzija: Paucstadt, RTV SLO MMC

Komentar:

Simpatičen filmček, ob katerem se boste prijetno sprostili, če boste sprejeli zasanjanega glavnega junaka in občasno požrli kakšno nelogičnost.  

Sinopsis (eng):

A day-dreamer escapes his anonymous life by disappearing into a world of fantasies filled with heroism, romance and action. When his job along with that of his co-worker are threatened, he takes action in the real world embarking on a global journey that turns into an adventure more extraordinary than anything he could have ever imagined.

Knights of Badassdom (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 86' ,  Imdb

Režija: Joe Lynch

Igrajo: Ryan Kwanten, Steve Zahn, Peter Dinklage, Summer Glau

Ocena: -2

Slo recenzija: Filmeraj

Komentar:

Film o prijateljih, ki se udeležijo LARP (live action role-playing) dogodka in skupaj z drugimi udeleženci postanejo tarča krvoločne seksi demonke. Edina dobra stvar tukaj je prav seksi demonka.

Sinopsis (eng):

Live-action role players conjure up a demon from Hell by mistake and they must deal with the consequences.

Michael Kohlhaas (2013)

Slo naslov: - 

Dolžina: 122'  ,  Imdb

Režija: Arnaud des Pallières

Igrajo: Mads Mikkelsen, Mélusine Mayance, Delphine Chuillot, David Kross

Ocena: 3

Slo recenzija: - 

Komentar:

Madsa Mikkelsena vedno rad gledam in tudi v tej zgodovinski drami, v kateri igra uspešnega trgovca s konji, ki se upre tiraniji lokalnega barona, Danec dobro opravi svoje delo. Film pa je povprečen. 

Sinopsis (eng):

In the 16th century in the Cévennes, a horse dealer by the name of Michael Kohlhaas leads a happy family life. When a lord treats him unjustly, he raises an army and puts the country to fire and sword in order to have his rights restored.

It's Such a Beautiful Day (2012)

Slo naslov: - 

Dolžina: 62'  ,  Imdb  

Režija: Don Hertzfeldt

Igrajo: Don Hertzfeldt (glas)

Ocena: +3

Slo recenzija: -

Komentar:

Minimalistična in na videz enostavna animacija je triptih treh kratkih filmov, združenih v tragikomično zgodbo o Billu, možiclju z mentalno motnjo. Obvezen ogled za ljubitelje animacije. 

Sinopsis (eng): 

Bill struggles to put together his shattered psyche, in this new feature film version of Don Hertzfeldt's animated short film trilogy.

Awful Nice (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 92'  ,  Imdb  

Režija: Todd Sklar

Igrajo: Alex Rennie, James Pumphrey, Laura Ramsey, Keeley Hazell

Ocena: -2

Slo recenzija: -

Komentar:

Brata zganjata neumnosti. Neumno. 

Sinopsis (eng): 

When Jim - a disenchanted yet highly popular college professor - learns of his fathers death, he must track down his deadbeat brother Dave and deliver him to the funeral.

La Demora  [The Delay]  (2012)

Slo naslov: -

Dolžina: 84'  ,  Imdb  

Režija: Rodrigo Plá

Igrajo: Roxana Blanco, Néstor Guzzini, Oscar Pernas, Carlos Vallarino

Ocena: +3

Slo recenzija: -

Komentar:

Realistična zgodba o težavah revne matere samohranilke, ki poleg mladoletnih otrok na grbi ima še za dementnega očeta.

Sinopsis (eng): 

A single mother with 3 kids working from home as a tailor for a big textile firm. She is left with taking care of her aging father and gets no support from her sister on this...

Xingu (2012)

Slo naslov: - 

Dolžina: 102'  ,  Imdb  

Režija: Cao Hamburger

Igrajo: João Miguel, Felipe Camargo, Caio Blat, Maiarim Kaiabi

Ocena: 3

Slo recenzija: -

Komentar:

Film prikazuje dolgoletni prizadevanja bratov Villas Boas, ki so odigrali pomembno vlogo pri ustanavljanju prvega brazilskega narodnega parka na območju reke Xingu, v katerem so varno zavetje našla številna indijanska plemena iz tega dela Amazonije.

Sinopsis (eng): 

In the '40s, three brothers decide to live a great adventure and enlisting in the Roncador-Xingu Expedition, which has a mission to tame the Central Brazil. The Villas Boas brothers: Orlando, 27, Claudius, 25, and Leonardo, 23, engage in a fantastic and incredible saga.

Kagi-dorobo no mesoddo  [Key of Life]  (2012)

Slo naslov: -

Dolžina: 128'  ,  Imdb 

Režija: Kenji Uchida

Igrajo: Teruyuki Kagawa, Masato Sakai, Ryoko Hirosue, YosiYosi Arakawa

Ocena: -3

Slo recenzija: -

Komentar:

Gledljiva krimi komedija, ki za temelj vzame zamenjavo identitet. Soliden vtis skazi neprepričljiv sklepni del.

Sinopsis (eng): 

A failed actor switches identities with a stranger at a bath house — only  to find himself filling the shoes of an elite assassin.

Snowpiercer (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: J. Koreja, ZDA, Francija
Leto: 2013
Žanri: Akcija, Drama, ZF
Dolžina: 126' ,  Imdb
Režija: Bong Joon-Ho
Scenarij: Bong Joon-Ho, Kelly Masterson, Jacques Lob (strip)
Igrajo: Chris Evans, Song Kang-Ho, Tilda Swinton, Jamie Bell, Octavia Spencer, John Hurt, Ewen Bremner, Ed Harris, Ko Ah-Sung, Vlad Ivanov, Luke Pasqualino

Snowpiercer je že pred premiero avgusta lani sodil v tisto izbrano skupinico filmov, ki sem jih najbolj nestrpno pričakoval. Nekaj časa sem celo upal, da film ima dovolj mainstream adutov, s pomočjo katerih bo mogoče celo našel pot v slovenske kinematografe, toda moj  optimizem je očitno počival na majavih nogah. Glavni razlog za neučakanost je kakopak bil Bong Joon-Ho, eden izmed vidnejših mojstrov filmske obrti s Korejskega polotoka, ki je s svojimi filmi odigral pomembno vlogo pri razvoju moje ljubezni do korejskega filma. O filmu je pred nekaj dnevi že poročal Filmoljub, ki je v svojem zapisu lepo strnil vtise, s katerimi se v večinoma strinjam. Tukaj so še moja opažanja, saj v arhivu Filmskega kotička želim imeti nekaj vrstic posvečenih Snowpiercerju. 

Sedanjost. Globalno segrevanje je postalo največji sovražnik človeštva, visoke temperature Zemljo počasi spreminjajo v puščavo. Znanstveniki so dolgo poskušali najti rešitev, ki bo ustavila segrevanje ozračja in temperaturo znižala na znosno, življenju prijazno raven. CW7 je plod sedemletnega raziskovalnega dela, neke vrste hladilno sredstvo, ki ga široka mednarodna koalicija 79-ih držav z letali razprši v zgornje sloje atmosfere. Toda izračuni so očitno bili napačni, saj se je planet potem začel hitro ohlajati, zaradi ekstremno nizkih temperatur je življenje na Zemlji začelo ugašati. Leta 2031 je Zemlja z ledom in snegom okovan planet, na katerem skoraj ni življenja. 

Skoraj, kajti okoli tisoč ljudi se je zateklo na nekakšno moderno različico Noetove barke — v resnici supervlak, ki ga poganja tehnološko čudo — supermotor, ki za delovanje ne potrebuje nobenega zunanjega vira energije. Vlak, ki ga je zgradil industrijski magnat Wilford, svoje potnike že vrsto let vozi na neprekinjeni krožni poti okoli sveta, saj je konstantno gibanje nujno za ustvarjanje zadostnih količin energije za življenjsko pomembne sisteme (elektrika, vodovod, ogrevanje). V nekaj zadnjih vagonih živi najštevilčnejši deprivilegirani sloj sestavljen iz tistih, ki so se na vlak prišli brez vozovnice, prehod med vagoni in posameznimi socialnimi razredi pa varujejo dobro oborožene varnostne sile pod direktno komando gospodarja Wilforda, samorazglašenega pol-božanstva in človeka, ki je vse to omogočil. Občasno rep vlaka obišče njegova zunanja ministrica (Tilda Swinton), ki proti sprednjem koncu odpelje nekaj majhnih otrok, ki jih starši potem nikoli več ne vidijo, včasih v enaki smeri odpeljejo tudi kakšnega nadarjenega umetnika ali kakega mojstra svojega poklica. Potlačeni prebivalci zadnjih vagonih so se v preteklosti že večkrat brezuspešno poskušali prebiti iz zadnjega dela vlaka prosti boljšim vagonom, a je njihova vstaja vsakič bila krvavo zatrta. Uporniški prebivalci iz repa kompozicije, zbrani okoli neustrašnega Curtisa (Chris Evans), že nekaj časa načrtujejo novo vstajo, s katero želijo prevzeti kontrolo nad kompozicijo in se izboriti za boljše življenjske pogoje. 

Ko so pričakovanja zastavljena zelo visoko, pristanek na realnih tleh zna biti kar trden, kot stranski učinek pa nastopi nekakšna zaslepljenost, zaradi katere včasih ne vidimo niti tistih očitnih kvalitet, ki bi jih morali videti. Pri Snowpiercerju je znakov, ki nas opozarjajo, da film vendarle ne bo v istem rangu z režiserjevimi prejšnjimi stvaritvami bilo kar nekaj. To je prvi film Bong Joon-Hoja v (pretežno) angleškem jeziku,  posnet z mednarodno igralsko zasedbo, z izrazito komercialnim izhodiščem, ki prinaša določene pritiske investitorjev in distributerjev, kot je na denimo kretenska zahteva ameriškega distributerja Harveyja (S)Weinsteina, ki je želel film prikrojiti (beri poneumiti) za ameriško publiko (kar se na koncu ni zgodilo), itd. Takoj po ogledu sem imel tisti nevtralni občutek, ki je posledica izravnalnega učinka pozitivnih in negativnih stvari, ki sem jih absorbiral med ogledom, a po prespani noči se je tehtnica začela bolj odločno nagibati na pozitivno stran. Bong nam tokrat res ni ponudil presežka, vendar nam film med vrsticami v razmislek ponudi nekaj zanimivih idej, zaradi katerih ga vseeno ne doživljam kot še en primerek hitro pozabljive znanstvenofantastične distopije. 

A preden  izpostavim stvari, zaradi katerih mi je film v končnem seštevku vendarle všeč, se bom malce pozabaval s stvarmi, ki se mi zdijo sporne, oziroma neprepričljive. Še najmanj moteč (a vseeno slabše utemeljen in nedodelan) se mi zdi sam koncept supervlaka. Bil sem pripravljen brezpogojno sprejeti idejo o neskončnem, samoobnovljivem, samovzdrževalnem pogonu, vendar je ta koncept na koncu pošteno načet z odgovorom na nekatera vprašanja, ki so očitno bila zastavljena zgolj zato, da se z njimi ustvari dramska napetost (usoda otrok).  Pripravljen sem bil pozabiti na obrabo materiala, ki jo prinaša neprekinjena pot brez postanka in odsotnost vzdrževalnih del na progi. Skratka, pripravljen sem bil sprejeti nelogične zakonitosti Snowpiercerjevega mikrokozmosa, če se to kompenzira drugje: z zanimivo dinamiko odnosov med liki, dobro karakterizacijo ključnih oseb, zanimivimi stranskimi liki, dobrimi akcijskimi sekvencami, ipd. Med pomembnejšimi liki je skoraj neprepoznavni Tildi Swinton uspelo ustvariti edini zares zanimiv lik, ki v zgodbo vnese lepo dozo humorja, med stranskimi liki pa mi je najbolj ugajal akrobatski mojster z rezili, ki ga je upodobil Luke Pasqualino, a tudi on je preveč plitev lik, ki je prezgodaj in preveč banalno odstranjen iz enačbe.  Moje srce je zaigralo, ko upornike v enem izmed vagonov pričaka srhljiva četa s hladnim orožjem oboroženih mož. Zaradi blago premikajoče se kamere, ki simulira premikanje vagonov v kompoziciji, je prizor izgledal še bolj cool. In potem, akcija! Toda moje navdušenje je kmalu izpuhtelo; akcijska sekvenca se sprevrže v medlo, zadržano posneto epizodo, z minimalno količino krvi in nekaj povprečnih slow motion kadrov. In kje so sploh plusi, če sem naštel že toliko minusov? Vse te pomanjkljivosti več ne bodejo toliko v oči, ko na film začnemo gledati iz nekoliko drugačne, alegorične perspektive. Če vlak razumemo kot futuristično prispodobo sodobne kapitalistične družbe, potem razvoj dogodkov v filmu ni mogoče razumeti drugače, kakor poziv na revolucijo in upor proti (vsakem) represivnemu režimu. Živimo v času, ko je polarizacija med tistim enim procentom, ki v svojih rokah drži večino materialnih/finančnih sredstev in naraščajočo armado revežev vedno večja. Zaradi klasnih barier (vrata med vagoni), ki najnižjem sloju onemogočajo borbo za boljše življenjske pogoje, je upor edina možna opcija. Ena od možnosti, s katero sistem lahko ustavi revolucijo je ta, da vodjam revolucije ponudi članstvo v ekskluzivnem klubu (Wilford Curtisu ponudi vlogo svojega naslednika) in ta detajl je fino vkomponiran v zgodbo. Vse skupaj je odlično zaokroženo z idejo, ki nam jo predstavi neizkoriščeni Song Kang-Ho — če želiš zares premagati sistem moraš razmišljati izvensistemsko, razstreliti vrata in stopiti ven. Šele takrat spoznaš, da si ves čas bil le nepomemben in enostavno nadomestljiv kolešček v sistemskem ohišju. Tako smo na koncu dobili film, ki večino svojih pomanjkljivosti pometa pod alegorični tepih, a prav ta alegorični moment film na koncu reši pred polomom. (+3)

Ocena:

Tian zhu ding [A Touch of Sin] (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: A Touch of Sin
Država: Kitajska
Leto: 2013
Žanri: Drama
Dolžina: 133' ,  Imdb
Režija: Jia Zhangke
Scenarij: Jia Zhangke
Igrajo: Wu Jiang, Tao Zhao, Baoqiang Wang, Lanshan Luo, Vivien Li, Jia-yi Zhang 

Ena izmed pozitivnih lastnosti kitajskega odpiranja svetu je liberalizacija kinematografije, ki se sicer še vedno ubada s sistemsko cenzuro, toda cenzorji danes veliko bolj prizanesljivo obravnavajo dela kitajskih avtorjev in skozi cenzorsko sito spuščajo filme, ki bi deset let nazaj težko neokrnjeni prestali cenzorsko preverjanje, ali bi jih celo prepovedali. Nekateri filmi so denimo uspeli pridobiti dovoljenje za prikazovanje na tujih festivalih, a se je potem zataknilo pri dovoljenju za predvajanje v domačih kinematografih. Eden takšnih primerov je Mirno življenje  (Still Life, 2006), ki je v Benetkah prejel zlatega leva, medtem ko v domovini zaradi cenzure ni nikoli prišel na velika platna. Prav na tem primeru je najbolj očitna sprememba, saj Mirno življenje podpisuje prav avtor naslovne stvaritve, ki je, mimogrede, iz perspektive partijskih cenzorjev vsebinsko in vizualno veliko bolj sporna od Mirnega življenja. Tudi Dotik greha je šel skozi podoben proces — najprej je odobreno sodelovanje na festivalu v Cannesu, kjer je film prejel nagrado za scenarij, potem pa je prišla odobritev predvajanja v kitajskih kinodvoranah v neokrnjeni režiserjevi različici, kar je za mnoge bilo veliko presenečenje. 

Jia Zhangke je svojo umetniško svobodo pred cenzorji branil z dejstvom, da je za izhodišče filma uporabil resnične, širši javnosti dobro znane zgodbe, o katerih so poročale državne televizijske in časopisne hiše. Torej, Dotik greha je baziran na novicah iz črne kronike, ki so strnjene v nekakšen omnibus štirih ohlapno povezanih zgodb, katerih rdeča nit je opazovanje družbenih sprememb, ki jih je na Kitajsko prinesla uveljavitev hibridnega komunistično-kapitalističnega modela, ki je v svoji kapitalistični komponenti kitajskem ljudstvu resda prinesel nekatere svoboščine, a v istem paketu dostavil nekaj tipičnih bolezni zahodnih demokracij.

Prva zgodba v precep vzame življenje ljudi na podeželju, ki preživljajo tipično tranzicijsko zgodbo — najvrednejši regionalni gospodarski subjekt je v sumljivi privatizaciji končal v rokah lokalnega veljaka, ki je med tranzicijo obljubljal pravično delitev izkupička od prodaje. Izteklo  se je seveda drugače; z zasebnim letalom v njegovem hangarju in Maseratijem na dvorišču. Večina se ne želi zameriti novim veljakom, zato raje molči in se poskuša prilagoditi na nove okoliščine. Izjema je le Dahai, neporočen moški srednjih let, ki sklene o nepravilnostih obvestiti partijsko centralo, a zdi se, da je v zaroto, s katero želijo preprečiti njegovo pritožbo, vpletena tudi uslužbenka lokalne pošte, ki ne želi odposlati njegovega pisma. 

V drugi epizodi spoznamo nomadskega delavca, ki smo ga srečali že v prologu, v katerem je za seboj pusti tri trupla. Ta se po daljši odsotnosti vrne domov, k ženi in otroku, a odnosi znotraj družine so hladni. Ko mu žena odrezavo pove: Ne potrebujem tvojega denarja!  sklepamo, da za to izjavo stoji njeno nestrinjanje z načinom, s katerim služi denar. Sklepamo, da je mož plačani morilec in ko ta po postanku v domačem kraju nadaljuje svojo pot se izkaže, da je domneva bila vsaj delno pravilna.

Tretji segment zgodbe se vrti okoli ženske, ki kot receptorka dela v wellness centru, ki svojim strankam poleg sproščanja v savnah ponuja sprostitev ob mladih dekletih. Receptorka je že (pre)dolgo v zvezi s poročenim moškim, zato se nekega dne odloči, da tako več ne gre in ljubimcu pove: Če ne zapustiš žene, je med nama konec. Stvari se ne razpletejo po njenih željah in ko jo v službi nekaj dni kasneje napade brezobzirna stranka, ki iz nje želi narediti prostitutko, je to kaplja, ki jo pahne čez rob. 

V finalnem četrtem poglavju spremljamo mladega fanta s podeželja, ki naredi napako, zaradi katere mora zapustiti svoje delovno mesto v tekstilni tovarni. Preko znanca dobi delo v ekskluzivnem nočnem klubu, kamor zahaja sila ugledna klientela: novopečeni bogataši, partijski funkcionarji in ostali ugledniki, ki se v nočnih urah radi zabavajo z mladimi dekleti. Fant se zaljubi v mlado prostitutko, a ko začne sanjariti o resnejšem razmerju ga punca postavi na realna tla.

Kreativno svobodo kitajskih filmarjev je dolgo časa omejevala ostra cenzura, zavoljo katere so umetniki bili prisiljeni snemati filme o preteklosti in pripovedovati zgodbe, ki niso imele veliko skupnega z aktualnim stanjem. Snemanje filma pri katerem se moraš vnaprej odpovedati vsakršni obliki družbene kritičnosti je zato za večino resnih avtorjev bržčas bilo nesmiselno, a Dotik greha in nekateri drugi filmi novejšega datuma so dokaz, da se na tem področju stvari spreminjajo na bolje. Z liberalizacijo smo tako (mednarodni) filmski navdušenci dobili priložnost spoznati nove obraze sodobne Kitajske. Jia Zhangke nas s svojim štiridelnim omnibusom pelje skozi različne dele svoje dežele, od revnih, slabo razvitih območij, do gospodarsko cvetočih južnih pokrajin, v katerih na račun prijazne davčne politike raste nova, moderna, kapitalističnemu svetu na las podobna Kitajska. Za povprečnega evropskega gledalca bo takšen vpogled v dinamiko razvoja najmnogoljudnjše države na svetu zagotovo zelo informativen. 

V filmu vidimo hitrorastoča mesta, obdana z avtocestnimi obroči, številne nebotičnike in z žerjavi posejana območja, moderne tovarne v katerih s tekočih trakovih prihajajo najnovejši tablični računalniki… Vidimo prenatrpane delavske domove, v katerih migrantski delavci iz revnih provincij začenjajo nova življenja in ekskluzivna letovišča, v katerih elito zabavajo mlade prostitutke v uniformah z ne tako davno odvrženimi komunističnimi simboli. Vidimo panoramske posnetke kitajskih širjav, ki jih s kamero mojstrsko zajema režiserjev stalni sodelavec, direktor fotografije Yu Likwai [med drugim odgovoren za vizualno podobo Preprostega življenja  (Tao jie, Ann Hui, 2011)]. V to živopisno koreografijo je Jia Zhangke subtilno vtkal idejo o nevidnih vezeh, ki povezujejo ljudi, na tistem primarnem nivoju pa spregovori o negativnih posledicah modernizacije, ki posameznika silijo v neusmiljen boj za življenjski prostor in golo preživetje. V tem modernem svetu zmagujejo tisti ki so najbolj iznajdljivi, kruti in neusmiljeni. Ali drugače, usodo večine kroji peščica privilegirancev, ki brezčutno izkorišča armado depriviligirancev, ki na vztrajno teptanje njihovih pravic lahko odgovorijo na edini možni način — z nasiljem. S filmom ne morem biti nezadovoljen, apak je vseeno potrebno priznati, da vsi segmenti tega omnibusa niso enako kakovostni. Najmočnejša je brez dvoma uvodna, najslabša pa dokaj nedorečena zadnja epizoda. Kljub temu je Dotik greha ena izmed najboljših azijskih stvaritev preteklega leta, odličen observacijski film, ki nam ob prepričljivi igri celotnega igralskega ansambla ponuja brezkompromisen komentar stranpoti sodobne kitajske družbe, ki ga brez težav lahko umestimo v širši, globalni kontekst.

Ocena:

Omar (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Palestina 
Leto: 2013
Žanri: Drama, Triler  
Dolžina: 96', Imdb
Režija: Hany Abu-Assad
Scenarij: Hany Abu-Assad 
Igrajo: Adam Bakri, Leem Lubany, Waleed F. Zuaiter, Samer Bisharat, Eyad Hourani

V zadnjih mesecih sem videl preveč filmov, ki na takšen ali drugačen način obravnavajo izraelsko-palestinski konflikt, zato sem se odločil, da filme s to tematiko za nekaj časa pustim na čakanju. A potem sem pri mojem ponudniku videovsebin zasledil Omarja, novi film izraelsko-palestinskega režiserja Hany Abu-Assada. Omar je bil eden izmed štirih nominirancev za tujejezičnega oskarja, ki ga je za sabo pustila zmagovalna Neskončna lepota Paola Sorrentina. To je za Abu-Assada bila že druga nominacija, prvo pa si je prislužil za režijo tematsko sorodnega, z zlatim globusom nagrajenega celovečerca Raj na zemlji (Paradise Now, 2005), ki sem mu na začetku moje blogerske kariere že namenil nekaj besed. In prav Raj na zemlji je v mojih očeh eden izmed boljših slikosukov na temo palestinsko-izraelskega konflikta, s katerim je Abu-Assad pritegnil pozornost številnih filmskih privržencev. Po tem filmu so se vsi spraševali, kakšen bo njegov naslednji korak, na odgovor pa je bilo potrebno čakati celih sedem let. Abu-Assad je vmes dvakrat sodeloval pri tistih skupinskih projektih, v katerih režijo posameznih segmentov podpisujejo različni režiserji, njegov naslednji samostojni projekt pa je bil z ameriškim denarjem posneti, obupno slabi akcijski triler The Courier (2012). Film je bil tako slab, da so mnogi Abu-Assada že začeli razvrščati v one-hit wonder kategorijo, toda Palestinec se je vrnil naslovno stvaritvijo in dokazal, da se mu je s Kurirjem zgodilo to, kar se zgodi mnogim obetavnim filmarjem, ko se znajdejo v hollywoodskem kolesju.

Z Omarjem se režiser vrača na domači teren, med palestinsko mladino, ki težko diha pod izraelski vojaško čizmo. Omar, Amjad in Tarek so najboljši prijatelji še od otroštva. Skupaj so odrasli in vsi trije enako sovražijo okupatorje, ki so med njihovimi domovi dvignili veliki betonski zid in tako ločili neločljivo. Omar zato vsakodnevno pleza čez betonsko pregrado, da bi videl Nadio, svojo skrivno ljubezen, ki je obenem Tarekova mlajša sestra. A Nadia ni samo njegova tiha želja — v prijateljevo sestro je na skrivaj zaljubljen tudi Amjad, oba pa svoja čustva skrivata pred Tarekom. Ta je vmes postal vodja lokalnega uporniškega gibanja in skupaj že nekaj časa pripravljajo akcijo proti izraelski vojski. Akcijo pospeši poniževanje, ki ga je deležen Omar, potem ko ga med plezanjem preko zidu ujame izraelska vojaška patrulja. Nekaj dni kasneje se vsi skupaj z ostrostrelsko puško odpravijo v bližino vojaške utrdbe in z distance ustrelijo enega izmed vojakov. Brez zapletov jim uspe pobegniti s kraja dogodka, a že naslednje jutro v naselje vdre izraelska specialna enota, ki išče Omarja in njegova prijatelja. Ujamejo le Omarja, ki konča v izraelskem preiskovalnem zaporu, kjer ga v zanko ujame med pripornike infiltrirani izraelski obveščevalec. Nikoli ne bom priznal, je izjava, s katero se Omar kar sam potunka. Pred izraelskim vojaškim sodiščem se takšna izjava enači s priznanjem, zato mu izraelski agent ponudi možnost izbire: sodelovanje mu prinaša prostost, nesodelovanje pa doživljenjski zapor.

Tako se Omar znajde pred moralno dilemo, ki jo Abu-Assad izrabi kot sredstvo za graditev dramskega zapleta tako, da na eno stran tehtnice postavi ljubezen, ki jo mladi Palestinec čuti do domovine in prijateljev, na drugo pa ljubezen, ki ga povezuje z izbranko njegovega srca. V prvi tretjini filma sem imel občutek, da je režiser na dobri poti, da ustvari še eno delo, ki se lahko postavi v isto kakovostno raven z že omenjenim Rajem na zemlji, ali ga celo preseže. Zanimivi in živopisni liki na čelu z iskrivim Adamom Bakrijem v naslovni vlogi, dobro delo s kamero na filmičnih snemalnih lokacijah in dobro profilirani stranski liki, vse to so bila znamenja, ki so zbujala dobre občutke. Dokaj izvirna je bila tudi nevšečnost, s katero režiser (poleg vseh očitnih razlogov) utemelji Omarjevo pripravljenost za ukrepanje na osebnem nivoju. Stvari so dobro funkcionirale tudi potem, ko se je glavni protagonist domenil za sodelovanje z Izraelci, a obenem skoval plan, s katerim bo volk sit in koza cela. A življenje nas uči, da se takšna matematika praviloma ne izide in tudi v tem primeru je bolj ko ne bilo jasno, da karte, ki jih protagonisti držijo v rokah, v nobeni kombinaciji ne prinašajo srečnega konca. Na tej točki se Abu-Assad odloči še dodatno zakomplicirati stvari na obeh pripovednih nivojih; na tistem, v katerem so v ospredju Omarjeva romantična prizadevanja in eksistencialnem, v katerem ta poskuša rešiti prijatelje in se izmuzniti iz izraelskega primeža. Razumem, da je težnja bila ustvariti kompleksno zgodbo, a na koncu so nekatere epizode izpadle preveč mlačne, brez tiste prave intenzitete, nekatere postopki pa nenaravni. Režiser je imel dobro idejo za finalni punchline  (ki je brez dvoma močan), a nekako me ni povsem prepričala pot, po kateri nas je pripeljal tja. Pripombe naslavljam na razplet romantičnega dela zgodbe in nepotrebno zmešnjavo s ponavljanjem epizode v zaporu. Ne bi škodilo niti nekaj več globine pri prikazu odnosa med Omarjem in izraelskim obveščevalcem, saj sem po ogledu imel občutek, da je prav ta lik nudil največ neizkoriščenega potenciala. Pod črto je Omar soliden film, s katerim je Abu-Assad storil korak v pravo smer in dokazal, da vendarle ni one-hit wonder, zato bom tudi v prihodnje z zanimanjem spremljal razvoj njegove kariere. (+3)

Ocena:

The Selfish Giant (2013)

Slovenski naslov: Sebični velikan 
Država: VB 
Leto: 2013 
Žanri: Drama
Dolžina: 91', Imdb
Režija: Clio Barnard
Scenarij: Clio Barnard
Igrajo:  Conner Chapman, Shaun Thomas, Sean Gilder, Lorraine Ashbourne, Siobhan Finneran, Ian Burfield

Opevani britanski social-realizem je v dobil še eno avtorsko ime, ki odlično nadaljuje tradicijo, ki jo v svojih filmih prakticirajo Ken Loach, Mike Leigh, Shane Meadows in nekateri manj afirmirani avtorji (Andrea Arnold, Peter Mullan, Paddy Considine…). Britanska avtorica Clio Barnard je za izhodišče uporabila kratko pravljično zgodbo Sebični velikan (The Selfish Giant), ki jo je v svoji zbirki The Happy Prince and Other Tales daljnega leta 1888 objavil Oscar Wilde. Pričujoča pripoved je nekakšna prečiščena različica omenjene zgodbe, iz katere je Bernardova odstranila pravljične elemente, jo posodobila in prilagodila današnjem času. Prvine Wildove zgodbe je pomešala z življenji resničnih ljudi in otrok, ki jih je srečala med produkcijo svojega prvenca, nagrajevane dokumentarne biografske drame The Arbor, s katero avtorica portretira priznano britansko dramsko pisateljico Andreo Dunbar. Ker mi je Sebični velikan bil tako všeč, se v kratkem posvetim še režiserkinem prvencu in mogoče potem o njem spišem kakšno vrstico na tem koščku spleta. 

A vrnimo se k temi današnjega zapisa, zgodbi, ki se vrti okoli dveh najstnikov, ki odraščata v revni bradfordski četrti na severu Anglije. Problematični Arbor živi z mamo in še bolj problematičnim starejšim bratom, ki ima resne težave z mamili. Njegov najboljši prijatelj Swifty je debelušen in sramežljiv fant, eden izmed številnih potomcev ves čas alkoholiziranega  očeta, ki je družino pripeljal na sam eksistenčni rob. Arbor ima resne težave z neznano boleznijo,  o kateri razen omembe izginulih zdravil, ki mu jih konstantno izmika njegov zasvojeni brat, ne izvemo veliko. Fant ima resne težave s spoštovanjem kakršnekoli avtoritete, ki se občasno manifestirajo v nekontroliranih izbruhih jeze in  Swifty je eden izmed  redkih, ki v teh trenutkih zna pomiriti svojega prijatelja. Po enemu takih izpadov Arborja izključijo iz šole in ker je za določen čas suspendiran tudi Swifty, se fanta v času pouka potepata po mestnih ulicah in po naključju odkrijeta, da lahko zaslužita nekaj denarja z nabiranjem odpadne kovine. Tako prideta v stik s Kittenom, lastnikom deponije z odpadnim materialom in začneta nabirati staro železo, ter kmalu ugotovita, da je baker kovina, s katero lahko zaslužiš lepe denarce. In med tem ko Arborja mikajo bakreni električni kabli, Swiftyja bolj zanimajo konji, ki jih lastnik deponije drži v svoji staji. 

Epizoda iz življenj mladih zbiralcev železa. Bosanske epizode še nisem videl (kmalu na sporedu), zato pa sem videl britansko različico, ki nas tako kot bosanska pelje na socialni rob, med tiste, ki jih je okolje zavrglo kot odpadke, le-tem pa na koncu ne ostane nič drugega, kakor da pobirajo odpadke te družbe in od teh odpadkov poskušajo živeti.  Diapazon vprašanj, ki jih s tem filmom načenja režiserka Clio Barnard je širok, iz vseh teh vprašanj pa lahko izluščimo en skupni imenovalec — nezmožnost   sodobne družbe, da najde ustrezno formulo s katero bi se tistim najbolj ogroženim slojem omogočilo življenje na človeka dostojnemu nivoju. Humanistično sporočilo filma je še najbolj očitno v prizorih, v katerih nam režiserka kaže mirno in harmonično sobivanje živali. Hierarhija močnejšega v živalskem svetu ne pozna zlorabe, saj si vsak osebek prilasti le toliko dobrin, koliko jih zares potrebuje, medtem ko človek teži h kopičenju dobrin. Tisti procent najmočnejših z ekonomskimi sredstvi akumulira vedno več dobrin in s tem vedno več ljudi potiska na rob preživetja.  Ta ideja ne kristalizira le humanistično sporočilo filma, temveč tudi odkrito kritizira smer, v katero kot civilizacija drvimo. 

Ponavljajoči se motivi elektrarn, električnih kablov in daljnovodov simbolizirajo kopičenje energije, na drugi strani pa imamo družine, ki ne morejo plačati računa za elektriko. Zato ne preseneča, da je tarča revnih tatov ži(v)čevje električnega sistema — mogočen in nevaren nasprotnik, s katerim ni šale. V ta širši družbeni kontekst je avtorica umestila toplo zgodbo o prijateljstvu med Arborjem in Swiftyjem, za katera je njuno prijateljstvo največja opora med težavnim odraščanjem. Režiserka preko ljubezni, ki jo dobrodušni Swifty čuti do konj, spretno ustvari pogoje za prepričljiv dramski zaplet — potem ko Swifty svojo pozornost preusmeri na konje se Arbor počuti odrinjeno  in zapuščeno, na navidezno izgubo prijatelja pa se odzove impulzivno in tako sproži verižno reakcijo, ki bo za vedno zaznamovala njegovo življenje.  Med Sebičnim velikanom in Loachovo klasiko Kes (1969) je mogoče povleči veliko vzporednic, jaz pa bi se osredotočil na odličen casting, preko katerega sta Loach in Barnard ustvarila sila simpatične in prepričljive like, s katerimi se gledalec brezrezervno poveže. Pohvaliti velja tudi končni razplet in enostavno, a efektno scenaristično potezo, s katero se režiserka znebi klišejskega enostranskega portretiranja glavnega antagonista. Sebični velikan ni razvedrilna vsebina, ampak surovo odkrita, s pristnimi čustvi nabita štorija, ki na gledalca deluje nekoliko izčrpajoče, a na koncu se vseeno počutimo privilegirane, ker smo spoznali tako krasne like.

Ocena: 

True Detective (2014– )

Slovenski naslov: Pravi detektiv
Država: ZDA
Leto: 2014
Žanri: Krimi, Drama, Misterij
Dolžina: 8 x 60'  ,  Imdb
Režija: Cary Fukunaga
Avtor/Scenarij: Nic Pizzolatto
Igrajo: Matthew McConaughey, Woody Harrelson, Michelle Monaghan, Michael Potts, Tory Kittles, Michael Harney

Iz perspektive povprečnega filmskega navdušenca tv-serije že nekaj časa predstavljajo področje, ki ga nikakor ne gre zanemariti. Časi, ko smo serije dojemali kot manj kakovostne, produkcijsko in vsebinsko nezahtevne razvedrilne vsebine so mimo. V televizijsko produkcijo se danes vlagajo resni denarci, glavni junaki serij so vedno pogosteje igralci in igralke, ki se uvrščajo na igralsko A-listo, za kamero pa sedijo dokazani mojstri svojega poklica. Ali drugače, serije so postale nekakšni mega filmi, ki ustvarjalcem omogočajo koriščenje številnih prednosti, ki jih s seboj prinaša televizijski format — boljša  karakterizacija likov, bolj kompleksne in zanimivejše zgodbe, bolj specifično naslavljanje določenih tem in problemov — vse  to so prednosti, zaradi katerih bo tv-produkcija v prihodnje igrala še pomembnejšo vlogo. Ameriška tv hiša HBO se kot eden izmed pionirjev tovrstne ponudbe pričakovano uvršča med najpomembnejše igralce v produkciji kakovostne tv-zabave (ne zgolj s serijami, ampak tudi z ambicioznimi tv-filmi in odličnimi dokumentarci) in eden izmed paradnih konjev, s katerim HBO želi nadaljevati to tradicijo, je brez dvoma serija Pravi detektiv, ki  je pred kratkim, z zadnjo osmo epizodo, sklenila izjemno uspešno prvo sezono. O izjemni priljubljenosti serije priča tudi dejstvo, da se je pod težo številnih zahtevkov med finalno epizodo zrušila HBO-jeva platforma za posredovanje videa na zahtevo. Avtorstvo se pri serijah v glavnem prepisuje scenaristom, nekakšnim idejnim očetom projekta, ki se potem povežejo s tv hišami, ter se s pomočjo drugih scenaristov in najetih režiserjev lotijo realizacije projekta. Pravi detektiv je v tem smislu izjema, saj je tukaj uveljavljena klasično filmska delitev dela — en scenarist, en režiser. Serijo scenaristično podpisuje neznani Nic Pizzolatto, bivši univerzitetni profesor in pisatelj, avtor literarne uspešnice Galveston, ki je svoje scenaristične spretnosti med drugim pilil pri krimi seriji The Killing (2011-), režiserski stolček pa je zaupan talentiranemu Caryju Fukunagi, ki je nase opozoril z odličnim prvencem Brez imena (Sin nombre, 2009). Za kamero se je usedel odlični Avstralec Adam Arkapaw, ki nas je s svojimi vizualnimi rešitvami razvajal pri nekaterih odmevnih naslovih (Animal Kingdom, Snowtown, Lore, Top of the Lake…). Rekel bi, da je ob takšni koncentraciji kvalitete na obeh straneh kamere uspeh serije pričakovan, a tako izrazito toplega sprejema kritikov in publike vseeno ni pričakoval nihče.

Detektiva Rust Cohle (M. McConaughey) in Marty Hart (W. Harrelson) leta 1995 po uradni dolžnosti prevzameta preiskavo srhljivega obrednega umora. Žrtev, ki je kasneje identificirana kot bivša prostitutka, je bila ubita na neznani lokaciji, njeno truplo pa je potem premaknjeno na kraj, na katerem sta ga opazila naključna mimoidoča. Pronicljivem detektivu Cohlovega kova je takoj jasno, da morilca, ki je s takšno natančnostjo in predanostjo pripravil truplo, ne bo enostavno ujeti. Vzporedno z napredkom preiskave v preteklosti se v sedanjosti odvijajo ločena zaslišanja Cohla in Hearta, zadaj že bivših detektivov, ki pred sedemnajstimi leti očitno nista povsem dokončala svoje naloge. Pripovedna linija iz preteklosti nam sočasno z napredkom preiskave nudi vpogled v dinamiko partnerskega odnosa med detektivoma, ki ne bi mogla biti bolj različna. Kmalu dojamemo, da nobeden od njiju ni tisti tipični detektiv-pravičnik. Harta bi težko okarakterizirali kot vernega moža in predanega očeta, Cohle pa je samotarski, do sodelavcev in okolice neprijazen moški, ki ga je močno zaznamovala osebna tragedija in nekaj let, ki jih je potem kot detektiv oddelka za narkotike pod krinko preživel v družbi okorelih zločincev. Ne glede na njegovo arogantno-filozofsko držo je Cohle izjemno sposoben detektiv, ki je prepričan, da je umor ki ga preiskujeta povezan z nekaterimi starejšimi umori in številnimi izginotji otrok na tem območju.  

Malokdo je verjel, da se po evforiji, ki jo je sprožila finalna sezona serije Kriva pota (Breaking Bad, Vince Gilligan, 2008-2013), kaj podobnega v kratkem lahko ponovi kakšna nova tv produkcija. Čeprav je Pravi detektiv že pred premiernim predvajanjem prve epizode med poznavalci veljal za sigurno stavo, izdelek, ki bo že zaradi star-power zasedbe dosegel dobro gledanost, nihče ni verjel, da serija lahko že po prvi sezoni doseže takšno popularnost. Nekateri so jo že po nekaj epizodah primerjali s Twin Peaksom (Mark Frost, David Lynch, 1990-1991) in v njej videli televizijski mejnik, kakršnega je na začetku devetdesetih postavil David Lynch. Umotvor Nica Pizzolatta vsebuje kar nekaj elementov, ki upravičujejo takšno primerjavo: mračnjaško atmosfero, misteriozni umor, surrealistične elemente, ljubezenske zaplete… V prvih epizodah nas bolj kot preiskava okultnega umora prevzame spoznavanje detektivskega para, med katerim se v posebej intrigantno figuro profilira filozofsko nastrojeni Matthew McConaughey, čeprav pri tem ne smemo podcenjevati Harrelsonove vloge, ki s svojimi povprečnimi detektivskimi potenciali omogoči, da detektivska zvezda Rustyja Cohla sija s polno močjo. In med tem ko nas Rust navdušuje s svojimi pretencioznimi filozofskimi opazkami in pronicljivim detektivskim delom, nas Marty zabava s svojo vizijo družinske sreče. Svoje (skrivne) skoke čez plot opisuje kot sproščanje napetosti, ki dobro vpliva na trdnost njegovega zakona in družine kot celote. Njegovo dojemanje zakona ustvari ugodno klimo za nastanek ljubezenskega trikotnika, ki je nekaj časa deloval zelo obetavno. Njegova žena Maggie (igra jo Michelle Monaghan) je ujeta v slabem zakonu, ki ga vseeno poskuša rešiti z veliko razumevanja in potrpljenja. Že od prvih skupnih kadrov je vzpostavljena določena seksualna napetost na relaciji Rust-Maggie, ki pritegne s svojo low-profile intenziteto in komaj zaznavno naklonjenostjo in res je škoda, da ta podzgodba ni zaključena z boljšim, močnejšim epilogom. Rekel bi, da je uspeh v teh segmentu samo polovičen, predvsem na račun površne karakterizacije glavnega ženskega lika. Tudi sicer so vsi ženski in ostali stranski liki (tudi moški) prikazani dokaj ploščato, saj ustvarjalci večino časa v fokusu držijo detektiva in njuno preiskavo. 

Kljub temu serija v teh prvih epizodah funkcionira zelo dobro, četudi so se že po tretji epizodi pri meni začeli pojavljati prvi dvomi, da je v nadaljevanju sploh možno v logično in dovolj kvalitetno celoto združiti vso mistiko, ki jo med napredovanjem preiskave absorbiramo skupaj z našima preiskovalcema. V četrti epizodi bi recimo težko požrl ničkaj posrečeno epizodo z motoristično tolpo, a na koncu epizodo reši tandem Fukunaga-Arkapaw z maestralno šestminutno, v enem samem kadru posneto akcijo. Ko detektiva naposled izsledita glavnega osumljenca, je manj problematično dejstvo, da v uspešno zaključeno preiskavo verjamejo njihovi nadrejeni, veliko bolj pa to, da v svojo uspešnost (vsaj sprva) ne dvomita detektiva  Cohle in Hart. No, Hartova lahkovernost je do neke mere razumljiva, medtem ko je odziv njegovega pronicljivega partnerja veliko bolj sporen. Podobne polovične rešitve spremljamo vse do finalne epizode, v kateri me odgovori, ki jih ponudi Pizzolatto spominjajo na ustni zagovor preveč samozavestnega učenca, ki je prepričan, da je upravičen do veliko višje ocene, kot mu jo na koncu prizna objektivni učitelj. Na koncu preveč načetih vprašanj ostane brez odgovora (resnica o Rumenem kralju), nekateri intrigantni namigi (risba Hartove hčerke, ki očitno namiguje na zlorabo) pa postanejo ničvredna konfekcija, ki je v zgodbo uvrščena zgolj zaradi instant efekta. Takšnih detajlov je kar nekaj in za gledalca je slaba tolažba, da tudi ustvarjalci skozi usta svojih junakov priznajo, da se včasih vseh slabih fantov vendarle ne da ujeti. Nekaj časa sem razmišljal, da bi končno oceno serije lahko dvignila le nekakšni genialna finalna sezona, v kateri bi ustvarjalci kompleksno prepletli vsa načeta vprašanja in jih združili v neko večjo, dobro zaokroženo celoto. Kakorkoli, Pravi detektiv me ni prepričal v tej meri, kot bi človek pričakoval ob upoštevanju vseh navdušenih odzivov kritikov in občinstva. Ne glede na vse omenjene pomanjkljivosti je serija vredna ogleda, predvsem zaradi odličnih igralskih kreacij McConaugheyja in Harrelsona, dobrega režije Caryja Fukunage in vizualnih poslastic, ki jih je za nas ukrojil Adam Arkapaw. (+3)

Ocena:

Nymphomaniac: Vol. I (2013)

Slovenski naslov: Nimfomanka - 1. del
Država: Danska, Nemčija, Francija
Leto: 2013
Žanri: Drama
Dolžina: 118' , Imdb
Režija: Lars von Trier
Scenarij: Lars von Trier
Igrajo: Charlotte Gainsbourg, Stellan Skarsgård, Stacy Martin, Shia LaBeouf, Christian Slater, Uma Thurman, Sophie Kennedy Clark 

Že od trenutka ko so mediji objavili novičko, da Lars von Trier snema novi film, ki bo govoril o seksu, so se začela ugibanja o tem, kako daleč bo tokrat šel eden  izmed največjih filmskih provokatorjev današnjice. Prihod Nimfomanke v kino dvorane je bil tlakovan s premišljeno propagandno strategijo; že od lanskega poletja so nas na bližajočo se premiero vsak mesec opozorili z novimi napovedniki, video izrezki, karakternimi posterji in podobnimi prejemi. Že pred premiero je objavljeno, da bo film predvajan v dveh delih in dveh različicah. Cenzurirana kino različica je v dveh delih dolga polne štiri ure, necenzurirana, režiserjeva različica, ki je po vsej verjetnosti bomo lahko videli šele po izidu blu-ray ploščka, pa bo dolga kar 5 ur in pol. Te dni je prvi del Nimfomanke prišel tudi v slovenske kinodvorane, zaenkrat pa še ni znano, kdaj lahko pričakujemo drugi del. Von Trier je film razdelil v osem poglavij; prvi del sestavlja pet poglavij, v drugem, malce daljšem delu, pa nas čakajo preostala tri poglavja. Z Nimfomanko von Trier zaključuje svojo trilogijo depresije, v katero se poleg naslovnega uvrščata še Antikrist (2009) in Melanholija (2011). 

Trpljenje ženske je postalo rdeča nit filmov razvpitega Danca in tudi zgodba o ženski z bolezensko povečano spolno slo po moških, je korak v tej smeri. Von Trier za izhodišče zgodbe vzame srečanje med starejšim samcem Seligmanom (Stellan Skarsgård) in žensko (Charlotte Gainsbourg), ki jo ta v mrzli  noči najde pretepeno ležati na ulici. Želi poklicati rešilce in policijo, toda ženska zavrne  takšno pomoč. Zato pa sprejeme njegovo povabilo in malce kasneje, s skodelico toplega čaja z mlekom v rokah, leži na topli postelji v njegovem stanovanju. Zapleteta se v pogovor in Joe (tako ji je ime) začne gostitelju pripovedovati svojo zgodbo. Pripoved se začne že v otroštvu, ko samooklicana nimfomanka prvič odkrije svojo seksualnost in konča v sedanjosti, ko pripovedovalka šteje petdeset let. 

Film, ki je zastavljen v takšnem dvodelnem formatu je težko ocenjevati in slika bo veliko jasnejša šele po ogledu drugega dela, zato bom zaenkrat zgolj strnil vtise po ogledu prvega dela. Slabi dve uri dolg film je minil dokaj hitro, ob nizanju posameznih epizod/poglavij pa sem se občasno zelo dobro zabaval. Von Trier za izhodišče vzame pogovor med Seligmanom in Joe, iz katerega se potem preko flashbackov vračamo v preteklost. Glavna junakinja z razkrivanjem detajlov iz svojega življenja želi utemeljiti lastno trditev, da je slaba oseba, ki si ne zasluži sočutja in pomoči. Kot protiutež sovraštvu, ki ga Joe zaradi odvisnosti čuti do same sebe, stoji Seligmanova sposobnost, da v vsaki izmed (ne)slavnih epizod glavne junakinje najde nekaj razlogov za optimizem; z vlečenjem zanimivih vzporednic, filozofskim premišljevanjem ali projekcijo drugačne, pozitivnejše perspektive. Von Trier njegov pogled na stvari mestoma koristi za duhovito prepletanje njegovih  razmišljanj z enostransko interpretacijo, ki jo slišimo iz ust njegove gostje. 

Vsi tisti, ki so od filma zastavljenega v teh tematskih okvirjih pričakovali bolj poglobljeno študijo seksualnosti in same nimfomanije, kot njene izkrivljene in amoralne različice spolnega življenja, so najbrž nekoliko razočarani, saj nam Trier z Nimfomanko nudi izrazito hladen vpogled v svet neutolažljive spolne sle. Še več, film je izrazito neerotičen in se spolnih prizorov loteva na tisti najbolj mehanični, brezčutni ravni. Relativno zgodaj, že med prikazom prvega seksualnega akta, ki je prikazan kot seštevek sunkov, postane jasno, da režiser na nek način parodira seksualnost in se v slogu velikega provokatorja spretno poigrava s pričakovanji gledalca. To je, po moji oceni ključ, s katerim lahko beremo Nimfomanko. (V nasprotno me ne prepriča niti cliffhanger, s katerim se zaključi prvi del, saj razen dejstva, da Charlotte Gainsbourg z besedami izrazi tisto, kar je gledalcu jasno že od samega začetka, s tem nismo izvedel nič presenetljivega, niti je zgodba dobila kakšno novo dimenzijo.) Kako drugače razložiti prizore, v katerih skupina mladih deklet v kleti recitira na steno izpisano parolo Mea vulva, mea maxima vulva, ali epizodo, v kateri naša mlada suhica (ki jo dokaj prepričljivo upodobi neznana manekenka Stacy Martin) s svojo kolegico tekmuje in poskuša na vlaku seksati s čim več voljnih moških. Samo serijsko porivanje na vlaku niti nebi bilo tako hecno, če pred tem ne bi vedeli, kakšna je glavna nagrada. Von Trier celo v tistih epizodah, ki so nadvse primerne za patos/dramo, ne more iz svoje kože — ko v nimfomankino stanovanje s tremi otroci pride prevarana, izrazito vljudna Uma Thurman, zato ker otrokom želi pokazati posteljo, v kateri so ti otroci izgubili očeta — zgodba doseže enega izmed črnohumornih vrhov. V tej smeri bi lahko razpredal še zelo dolgo (izbira glasbe, casting), a tu bom potegnil črto in končal ta prispevek. Tokrat brez ocene. Brez kompletnega filma se mi zdi ocenjevanje nesmiselno, zato bom počakal na drugi del in potem podal oceno, tista čisto končna ocena, pa bo prišla šele po ogledu režiserjeve necenzurirane različice. 

Off-topic:

Na tem mestu bi želel nekaj besed nameniti izkušnji gledanja filma v ljubljanskem Koloseju. Najprej bi poudaril, da za frustracije, ki sem jih doživel ob ogledu Nimfomanke zgolj manjši del krivde pripisujem ljubljanskemu multipleksu (številni zamudniki, spuščanje gledalcev v dvorano, tudi pol ure po začetku predstave), poglavitni delež moje nejevolje pa izvira, oz. se nanaša na splošno raven kulture obiskovalcev kino predstav, ki se med filmom (glasno) pogovarjajo, hihitajo, se razvajajo z raznoraznimi (glasnimi) prigrizki, ki so jih v dvorano privlekli v svojih torbicah… Pri tem v mislih nimam zgolj uvodnih minut, temveč konstantnega motenja predstave. Hvala bogu, da se v uvodnih minutah oglasijo Rammsteini, ki so dovolj glasni, da preglasijo vse prisotne bla-blajce. In potem so tu še  novi veliki mobiteli-tablice, ki iz minute v minuto osvetljujejo dvorano (knjigo obrazov pač moraš preveriti vsakih 5 minut). V svojo obrambo naj povem, da sem se, voden prejšnjimi slabimi izkušnjami, ognil ogleda v petek in soboto in izbral edino predstavo v nedeljo zvečer (20:40), upajoč na najboljše. Ni se izšlo. Aprila v kina prihaja novi Aronofsky, ki ga želim videti na velikem platnu in samo upam lahko na glasen film, ki bo preglasil (ljubljansko) publiko.