Slovenski naslov: Raketa
Država: Avstralija, Laos, Tajska
Leto: 2013
Žanri: Drama
Dolžina: 96' , Imdb
Režija: Kim Mordaunt
Scenarij: Kim Mordaunt, Miro Bilbrough
Igrajo: Sitthiphon Disamoe, Loungnam Kaosainam, Suthep Po-ngam, Bunsri Yindi, Sumrit Warin, Alice Keohavong
Začel bom s pohvalo na račun nacionalne televizije, ki nam iz tedna v teden ponuja raznovrstne, kakovostne filmske vsebine. Ljubitelji sedme umetnosti lahko med tednom spremljamo zanimive filme pretežno evropske, pa tudi neevropske produkcije. Tako smo prejšnji mesec lahko videli premiero avstralsko-laoške drame Raketa, ki se je letos v imenu Avstralije neuspešno potegovala za oskarjevsko nominacijo v kategoriji tujejezičnega filma. Film podpisuje avstralski režiser Kim Mordaunt, ki je nekaj časa v aboriginskih skupnostih jugovzhodne Azije (Laos, Tajska, Vietnam) kot mentor pomagal mladim filmarjem narediti prve korake v svetu filma. Zraven je snemal krajše filme in dokumentarce, ter spotoma iz prve roke slišal in videl marsikaj zanimivega, kar mu je pri pisanju scenarija za Raketo, ki je njegova debitantska stvaritev, prišlo še kako prav.
Ob poznavanju avtorjeve poti ne preseneča, da se naslovna zgodba odvija v Laosu, kjer mlada Aboriginka pravkar rojeva svojega prvega otroka. Tistega dne je na svet prijokal Ahlo, ki ga je njegova babica razglasila za prekletega otroka, ki bo ljudem okoli sebe vedno prinašal nesrečo. Ahlo je imel brata dvojčka, ki se je rodil mrtev, in po lokalnem verovanju je takšen otrok magnet za nesrečo. Deset let kasneje je Ahlo radoživ fant, ki v svoji otroški razuzdanosti včasih stori kakšno neumnost, a vseeno bi težko govorili o uresničitvi babičinih črnih napovedi. A nato nad vas pridejo črni oblaki, ko regionalni energetski gigant z blagoslovom laoških oblasti obelodani graditev jezu, zaradi katerega bodo preselili celo vas. Vaščane s kamioni odpeljejo na novo lokacijo, na kateri vsi skupaj spoznajo, da so obljube o novih hišah in boljšem življenju le mrtva črka na papirju. Spravijo jih v improvizirano begunsko taborišče, pod šotore, kjer Ahlo naredi nekaj zanj tipičnih vragolij. Razjarjeni vaščani več niso pripravljeni tolerirati njegovo slabo karmo, zato se fant počuti sprejetega le ob svoji novi prijateljici Kii, 9-letni deklici, ki živi s svojim čudaškim, zapitim stricem. Nesrečna naključja se kopičijo in nekaj dni kasneje mora Ahlova družina skupaj s Kio in njenim stricem zapustiti taborišče. Skupaj poskušajo najti svoj prostor pod soncem, a v deželi uničeni z vojno, v kateri imajo več neeksplodiranih bomb kakor otrok, to ni enostavna naloga.
Takoj v prvem kadru, v katerem spoznamo 10-lenega Ahla je jasno, da so Kim Mordaunt in sodelavci opravili odlično selekcijo in pred kamero postavili naturščika, ki je pravi magnet za kamero. Že ta prvi prizor, v katerem opazujemo veselega in razigranega fanta, izžareva neverjetno, nalezljivo energijo, ki instantno ogreje srce gledalca. Rekel bi, da smo Ahla vzeli za svojega že po tem prvem kadru, všečnost pa je še dodatno utrjena v nadaljevanju, ko se fant začne družiti z malce mlajšo deklico z žalostnimi očmi. Zgodba je v osnovi preprosta, enostavno sledljiva in razmeroma predvidljiva, sploh v svojem finalnem odseku, a ji to v resnici ne škoduje preveč, kajti resnično vrednost filma najdemo v likih. Karakterji, ki jih gledamo tukaj, niso nastali kar tako, oziroma niso izmišljeni — večina likov namreč temelji na osebah, ki jih je Kim Mordaunt srečal med snemanjem svojega dokumentarca Bomb Harvest (2007), ki govori o laoških otrocih, ki po podeželju zbirajo ostanke granat in jih prodajajo za staro železo. Celo lik zapitega starčka Purpla (najboljša laoška imitacija Jamesa Browna) temelji na človeku, ki ga je režiser osebno spoznal. Zgodba je podana v social-realističnem slogu, brez konkretnejšega naslavljanja kompleksnih vprašanja, kot je denimo izkoriščevalski odnos Avstralije, najmočnejšega lokalnega igralca, ki preko svojih korporacij (energetski giganti) izkorišča stanje v Laosu za nesramno eksploatacijo njihovih naravnih virov. Vse to, seveda, na škodo večnih depriviligrancev - Aboriginov. Čeprav je v filmu veliko bomb, ki jih dobesedno vidimo na vsakem vogalu, o vzrokih za vojno in ameriški vlogi v tem delu sveta ni povedano skoraj nič (če odmislimo živopisnega Purpla, ki ga lahko razumemo kot nekakšno metaforo ameriškega vpliva v tem delu sveta). Mordaunt se je pač odločil, da nas ne bo utrujal s težkimi temami in nam ponudil feelgood zgodbo o simpatičnem fantu, ki z zmago na tradicionalnem festivalu raket ne bo prinesel le prepotrebnega dežja svojemu ljudstvu, ampak tudi razbil prekletstvo in se znebil etikete nekoga, ki prinaša zgolj nesrečo. Tudi prav. Nimam nič proti. (+3)
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar