Contraband

Slovenski naslov: Tihotapci
Država: ZDA, VB, Francija
Leto: 2012
Žanri: Akcija, Krimi, Drama
Dolžina: 109' ,  Imdb
Režija: Baltasar Kormákur
Scenarij: Aaron Guzikowski, Arnaldur Indriðason
Igrajo: Mark Wahlberg, Kate Beckinsale, Ben Foster, Giovanni Ribisi, Diego Luna, J.K. Simmons, Lukas Hass

Chris Farraday (Wahlberg) je legenda v tihotapskih krogih. Nekoč je delal za kralje neworleanškega podzemlja, ki še vedno »objokujejo« njegovo tihotapsko upokojitev. Ta je prišla s pravo ljubeznijo v podobi Kate Beckinsale in sinovoma, ki sta korenito spremenila Chrisovo življenjsko filozofijo. Danes je Chris lastnik manjšega podjetja, ki se ukvarja s prodajo in montažo varnostno-nadzornih sistemov. Od starih prijateljev se je ob njem obdržal le Sebastian (Foster), ki je, tako kot Chris, pred kratkim obrnil novi list in poskuša začeti znova. In v čem bi bil čar snemati film o legendarnem tihotapcu, če ga ustvarjalci nebi še enkrat poslali na pričakovano »zadnjo« nalogo. Seveda, Chrisova vrnitev v igro ni samovoljna, temveč rezultat mešanja senc preteklosti in nespametnosti ženinega mlajšega brata. Ta se je zapletel z napačnimi ljudmi in pri poskusu tihotapljenja nekaj sto tisoč dolarjev vredne pošiljke storil napako, ki se je končala z izgubo dragocenega tovora. Zdaj mladenič tolpi, ki jo vodi brezkompromisni psihopat Tim Briggs (Ribisi), dolguje zajeten kupček denarja, čas za vračilo pa se je že iztekel. In če dolguješ mafiji, se dolg prenaša na najbližje sorodnike dolžnika, kar v nezaviden  položaj postavlja tudi Chrisa in njegovo družino. Ta se zaveda, da bo moral preklicati svojo upokojitev in opraviti še zadnji veliki posel, če želi zaščititi svojo družino. Pot ga pelje v Panamo, na eden največjih kontejnerskih terminalov na svetu, kjer bo pobral kombi poln vrhunsko ponarejenega denarja in ga poskušal pretihotapiti v ZDA.   

Tihotapci so v resnici ameriški rimejk islandskega trilerja Reykjavik-Rotterdam (Óskar Jónasson, 2008), v katerem je glavno vlogo odigral režiser in igralec Baltasar Kormákur. Kormákur je eden najbolj uveljavljenih islandskih filmarjev, ki je nase opozoril že leta 2000, ko je zrežiral črnohumorno romanco 101 Reykjavik. Njegovo ustvarjanje očitno ni ostalo neopaženo in Islandec je dobil priložnost za dokazovanje v Hollywoodu. Poleg  25 milijonskega proračuna so pod njegovo taktirko pristala tudi zvezdniška igralska imena, kar je bilo več kot dobro izhodišče, za njegov hollywoodski debi. Zgodba iz Reykjavika in Rotterdama  je prenesena v New Orleans in Panamo, vlogo Baltasarja Kormákurja je prevzel vseprisotni Marky Mark Wahlberg, ki je prevzel tudi del producentskih obveznosti. Že zdaj je jasno, da gre za zgodbo o (finančnem) uspehu, ki je v tem trenutku že štirikrat povrnila vloženi denar, kar verjetno pomeni, da bo Kormákur še nekaj časa preživel v Hollywoodu. Na žalost, zelo pogosto visoki zaslužki na kino blagajnah ne pomenijo tudi kvalitetnega filma in tudi tokrat je tako. Že po nekaj minutah nam je jasno, da čakamo na trenutek, ko se bo upokojeni tihotapec vrnil k starem poklicu in upravičil hvalospeve, ki smo jih pred tem slišali na njegov račun. Upal sem, da bodo ustvarjalci neizvirnost zapleta, ki Chrisa znova pošlje v akcijo, kompenzirali z več domišljije v nadaljevanju. Žal se to ni zgodilo in število prozornih rešitev se je iz minute v minuto le povečevalo. In že ko sem pomislil, da je kvota klišejev in za lasje privlečenih zapletov dosegla vrhunec, se naš junak, na vrat na nos, udeleži ropa oklepnega vozila, ki simbolizira vrhunec scenarističnega pretiravanja. Proti koncu je zadeva celo dobila obrise povsem spodobne komedije, ko Marky Mark s svojim skorajda živalsko občutljivim sluhom registrira melodijo ženinega mobilnika sredi gradbišča. Kot da Kate Beckinsale nebi vedla, da je zelo glasno zvonenje škodljivo za njen sluh. Med zanimivejše aspekte filma uvrščam še en zanimiv nastop Giovannija Ribisija, dobro posnete akcijske sekvence in celostna vizualno podobo, a vse našteto je  žal premalo, za izboljšanje grenkega okusa, ki ga pustijo številne scenaristične luknje, skreganost z logiko in pretirana želja po spektakularnosti.  (2+)

Ocena: