Octubre

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: October
Država: Peru
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 83',  Imdb
Režija: Daniel Vega Vidal, Diego Vega Vidal
Scenarij: Daniel Vega Vidal, Diego Vega Vidal
Igrajo: Bruno Odar, Gabriela Velásquez, Carlos Gasols, María Carbajal

Filmi iz Peruja se ne znajdejo ravno pogosto na mojem meniju. Majhnost perujske kinematografije in omejenost na naslove, ki se jim uspe uvrstiti na kakšen izmed vidnejših filmskih festivalov, sta najtehtnejša razloga, za moje redko druženje s perujskimi filmarji. Nazadnje sem videl koprodukcijo Protitok (Contracorriente, Javier Fuentes-León, 2009), leto prej pa Mleko bridkosti (La teta asustada, Claudia Llosa, 2009), predvsem po zaslugi nominacije za tujejezičnega oskarja. Tudi Octubre spremlja podobna zgodba. Film sem najprej zasledil v canski sekciji Poseben pogled, kjer je prejel nagrado žirije. V domovini so ga razglasili za najboljši domači izdelek in ga poslali v boj za oskarja, a se mu ni uspelo prebiti med pet finalistov. Oktober je celovečerni debi bratskega dvojca Vega Vidal, 37 letnega Daniela in eno leto mlajšega Diega, moči sta združila tudi pri pisanju scenarija. Zgodo sta postavila v njuno rojstno mesto – Limo in ga časovno umestila v mesec oktober, ki za prebivalce perujskega glavnega mesta in cele države, ima še posebej pomembno vlogo. Takrat številni verniki praznujejo pomemben krščanski praznik, a med njimi so tudi taki, ki jim praznik in krščanske vrednote ne pomenijo veliko. Denimo, naš glavni protagonist – Clemente, ki v svojem stanovanju v revni četrti, že vrsto let vodi nekakšno improvizirano zastavljalnico. Posel, ki ga je nasledil od pokojnega očeta, mu omogoča finančno stabilnost in zadovoljevanje vseh potreb, ki jih Clemente, roko na srce, nima prav veliko. Samotarski zastavljalničar poleg izdatkov za hrano in tedenskih obiskov v lokalnem bordelu nima veliko odhodkov. Je brez otrok, posebne prijateljice, ali dobrega prijatelja, s katerim bi lahko zapil nekaj denarja … Pravzaprav je ves pomen njegovega obstoja sežet v vsakodnevnem barantanju z revčki, ki v zastavitvi dragocenosti vidijo zadnjo možnost. Na koncu dneva Clemente skrbno šteje denar, ureja evidence dolžnikov in čepi pred televizorjem v pričakovanju novega dne, ki bo na las podoben prejšnjemu. Nato njegovo vsakdanjo rutino nepričakovano predrami košara s komaj rojenim dojenčkom, ki jo v njegovi spalnici pusti ena izmed deklet iz lokalnega kupleraja. Ura je pozna, zato sklene, da bo na policijo odšel zjutraj. Policist v sprejemni pisarni mu hitro razloži možni opciji - obdržati otroka in ga priznati za svojega, ali skrb za otroka prepustiti sirotišnici. Clemente se odloči, da bo še nekaj časa počakal in poskušal izslediti otrokovo mater. Toda, ta naloga ne bo ne enostavna, ne hitra. Zaradi »situacije« z otrokom začne trpeti posel in zastavljalničar je prisiljen najeti Sofio, žensko, ki mu je že večkrat izkazala svojo naklonjenost , da čez dan skrbi za otroka.  

Oktober je, med ostalim, film o samoti, film o medčloveških odnosih, človeških značajih, nezmožnosti posameznikovega prilagajanja na nove okoliščine in vztrajnem zanikanju obstoja drugih možnosti in perspektiv. Clementeja bi težko označili za junaka, saj je značajsko veliko bližje antijunaku. Okornost v komunikaciji z okolico, izrazita egoističnost, samozadostnost in brezčutnost so karakteristike, ki jih navadno pripisujemo slabim ljudem. Naš antijunak brez slabe vesti poskuša porabiti ponarejeni bankovec, ki je zaradi neprevidnosti končal v njegovem žepu, ali od prostitutke iztisniti želeno informacijo in spolni odnos po sistemu 1+1. Eno storitev plačaš, drugo dobiš zastonj. Brata Vega Vidal odlično dodajata tem ničkaj lepim prizorom zelo nalezljiv komični podton, ki ga lahko zasledimo v skoraj vsaki situaciji. Tako je denimo prizor, v katerem Clementejev someščan želi zastaviti športna odličja, žalosten in komičen obenem. Podobno komično-nerodna je rojstnodnevna zabava presenečenja, ki ga za Clementeja organizirata Sofia in njegov dolgoletni znanec. Ustvarjalci  očitno odlično poznajo revne četrti perujskega glavnega mesta. Snemalne lokacije so skrbno izbrane in zelo avtentične, podobno velja za odlično selekcijo igralskega kadra. Ob zelo prepričljivem Brunu Odarju v naslovni vlogi, velja izpostaviti Gabrielo Velásquez (Sofia), žensko, ki je pravo Clementejevo nasprotje. Dovolj ji je samote in brezciljnega življenja, zato želi nekaj ukreniti, sprovocirati spremembo, izzvati srečo. Clemente se drugi strani, kljub nesrečnem življenju in rahli depresiji, z vsemi močmi upira spremembam. Njegov strah pred življenjem in povezovanjem z ljudmi, je ogromen. Prepričan, da je le življenje brez čustev dovolj varno, nagonsko odriva vsakogar, ki se mu približa. Vse dokler v spalnici ne najde otroka, ki v kombinaciji s Sofijino prisotnostjo sproži transformacijo. Ta je počasna, minimalna in kot se na koncu izkaže, zapoznela. Čeprav konec pušča tudi prostor, za bolj optimistično interpretacijo. Debi bratov Vega Vidal je zelo zanimiva filmska izkušnja, v kateri lahko prepoznamo vplive Akija Kaurismäkija in Jima Jarmuscha. Vizualno zanimiva celota, s skrbno premišljenimi kadri in dobro uglašeno atmosfero, ki je vsekakor vredna naše pozornosti. (-4)    

Ocena: